Jedro

V danem primeru je glede na vse okolnosti dogodka pravno pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena to je, da je voznik M. C. zanjo odgovoren le delno. Velikost odgovornosti voznika mora biti v skladu s težo njegovih kršitev in težo kršitev tožnika kot pešca. Do tožnikove nezgode je prišlo 39 m od križišča (in ne v križišču), in v skladu s tem je potrebno oceniti pomen rdečih luči na semaforju, ko jih je voznik prevozil. Kraj trčenja na srednjem voznem pasu, po katerem je voznik deloma vozil, pa je potrebno ocenjevati v povezavi s tožnikovim prečkanjem ceste. Vsebinski pomen teh okoliščin v postopku na drugi stopnji ni bil ustrezno pravno ovrednoten, zaradi česar se je dalo kršitvam voznika večjo težo kot pa so jo imele. Na drugi strani pa ni bil v celoti upoštevan način tožnikovega prečkanja ceste z vsemi ugotovljenimi okoliščinami vred. Presoja vseh teh sicer v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenih okoliščin pripelje po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi določb 173. in tretjega odstavka 177. člena ZOR do pravnega zaključka, po katerem znaša odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo nezgodo 70 %, to je toliko, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ter ni podana podlaga za ugotovitev večjega obsega odgovornosti toženkinega zavarovanca oziroma toženke.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tudi pritožba tožeče stranke in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka za škodo iz prometne nesreče, ki se je zgodila 12.4.1991 na M. v C., odgovorna do 70 %, za 30 % pa da je soodgovoren tožnik sam. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo toženkin delež odgovornosti za škodo iz prometne nezgode v obsegu 90%, soprispevek tožnika pa v obsegu 10 %, medtem ko je v preostalem delu pritožbo tožnika, pritožbo toženke in stranskega intervenienta pa v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženka in stranski intervenient iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se obe sodbi razveljavita ali pa spremenita tako, da se določi delež krivde obeh pravdnih strank v razmerju 50 : 50. Revizija očita pobijani sodbi, da ne navaja materialnopravnih razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Sodba neutemeljeno minimalizira tožnikov prispevek. Namreč pešec mora biti glede na gost promet zelo previden kot udeleženec v prometu in cesto prečkati na prehodih. Tožnikova kršitev, ki ceste ni prečkal na prehodu za pešce, ne more biti zanemarljivo majhna. Tako stališče ne bi prispevalo k večji varnosti v prometu, je pa tudi neutemeljeno.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. V skladu z določilom tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revidenta v tem primeru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista opredeljeno navedla, niti ne vsebinsko obrazložila. Zato je moglo revizijsko sodišče preizkusiti pobijano sodbo glede procesnih določb le v uradoma odrejenem obsegu (na podlagi 386. člena ZPP), pri čemer pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V smeri zmotne uporabe materialnega prava pa je revizija delno utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je do prometne nezgode prišlo 12.4.1991 okoli 20.30 ure na M. v C., ko je tožnik slabo osvetljeno cesto prečkal izven prehoda za pešce cca 39 m proč od križišča. Ko je že prehodil osem metrov cestišča, ga je zbil voznik osebnega avtomobila, ki je pripeljal iz smeri križišča, ko so na semaforju že gorele rdeče luči. Pri hitrosti 45 do 56 km na uro je vozeč deloma po svojem voznem pasu (30 cm) in deloma po srednjem voznem pasu (130 cm), na srednjem voznem pasu udaril v tožnika, ko se je ta že obrnil za 180 % nazaj v smeri prihoda.

Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da sta oba udeleženca nezgode kršila pravila zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in sicer voznik M. C. s tem, da je prevozil semaforizirano križišče pri rdeči luči in vozil (deloma) po nasprotnem voznem pasu, tožnik pa s tem, da je prečkal vozišče izven prehoda za pešce. Ob takem stanju in upoštevajoč tretji odstavek 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) sta ugotovili odgovornost za nezgode na strani obeh udeležencev, pri čemer sta pripisali pretežni del odgovornosti vozniku in sicer sodišče prve stopnje v obsegu 70 %, sodišče druge stopnje pa v obsegu 90 %.

Pravno podlago za odločitev o odgovornosti za nastalo škodo, predstavlja 177. člen ZOR. Odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobila v vožnji) je odgovornost za vzrok, od katerega je nastala škoda (prvi odstavek 173. člena ZOR). Določbe 177. člena ZOR predstavljajo izjeme ob uzakonjeni objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari kot načelu, zato jih je treba kot vsako izjemo razlagati ozko. Oškodovančev izključni ali le delni prispevek k nastanku škode ima za posledico oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v celoti ali le deloma. V danem primeru je glede na vse okolnosti dogodka pravno pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena to je, da je voznik M. C. zanjo odgovoren le delno. Velikost odgovornosti voznika mora biti v skladu s težo njegovih kršitev in težo kršitev tožnika kot pešca. Do tožnikove nezgode je prišlo 39 m od križišča (in ne v križišču), in v skladu s tem je potrebno oceniti pomen rdečih luči na semaforju, ko jih je voznik prevozil. Kraj trčenja na srednjem voznem pasu, po katerem je voznik deloma vozil, pa je potrebno ocenjevati v povezavi s tožnikovim prečkanjem ceste. Vsebinski pomen teh okoliščin v postopku na drugi stopnji ni bil ustrezno pravno ovrednoten, zaradi česar se je dalo kršitvam voznika večjo težo kot pa so jo imele. Na drugi strani pa ni bil v celoti upoštevan način tožnikovega prečkanja ceste z vsemi ugotovljenimi okoliščinami vred. Presoja vseh teh sicer v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenih okoliščin pripelje po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi določb 173. in tretjega odstavka 177. člena ZOR do pravnega zaključka, po katerem znaša odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo nezgodo 70 % to je toliko, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ter ni podana podlaga za ugotovitev večjega obsega odgovornosti toženkinega zavarovanca oziroma toženke. Ugotovitev večje odgovornosti tožene stranke v pritožbenem postopku pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ki je utemeljevala v revizijskem postopku sprejeto spremembo sodbe sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je revizijo toženke in stranskega intervenienta zavrnilo, ker v presežku ni bila materialnopravno utemeljena. Zavrnitveni del odločbe temelji na 393. členu ZPP.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 166. ter 165. člena ZPP.