Jedro

Pištola je sredstvo, ki človeka lahko ubije. Zaradi tega terja ravnanje z njo največjo možno stopnjo skrbnosti. Takšna zahteva velja še toliko bolj v primeru, ko je naslovljena na policiste, ki nosijo orožje v okviru svoje poklicne dejavnosti.

Izrek

1.) Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi, tako da se odškodnina za nematerialno škodo zviša za znesek 3.000.000 SIT in se sodba sodišča prave stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožniku I. M. 8.100.000 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 630.202 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2001 do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek do 55.200.000 SIT se zavrne."

2.) V ostalem delu se revizija tožeče stranke, reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta pa v celoti, zavrnejo.

3.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 54.450 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 5.100.000 SIT odškodnine za nematerialno škodo ter mu povrne pravdne stroške v višini 120.937 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je policist M. ravnal zelo neprevidno, ko je tiščal repetirano pištolo v tok, saj se ni prepričal, če je po tem, ko mu je padla na tla, še zavarovana. Ker se je pištola nato sprožila ter je naboj zadel tožnika, je sodišče odločilo, da tožena stranka odgovarja za škodno ravnanje svojega delavca.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zvišalo na 7.300.000 SIT. V preostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno sodbo vlagajo revizijo obe pravdni stranki in stranski intervenient na toženi strani.

Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zviša. Revident poudarja ugotovljena dejstva, da je bil ob škodnem dogodku star 23 let, da je utrpel hudo telesno poškodbo in se sklicuje na opis iz sodbe sodišča druge stopnje glede telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Navaja, da zaradi malomarnega ali morda celo naklepnega ravnanja policista ni prejel še niti tolarja. Kot fizičnega delavca ga je poškodba močno prizadela. Tožnik praktično ni sposoben za nobeno malo težje fizično delo. Zaradi šepavosti ga hitro utrudi vsaka hoja. Revident zaključuje, da ne bo ponavljal vseh ugotovitev sodišč. Te so namreč pravilne, vendar po njegovem mnenju niso našle svojega odraza v višini prisojene odškodnine.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v svoji reviziji uveljavlja tudi tožena stranka. Revizijskemu sodišču neopredeljeno predlaga, naj reviziji ugodi. Revizija uvodoma povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišču nato očita, da ob razlogovanju o (ne)dovoljenosti policistovega ravnanja ni ustrezno upoštevalo spleta vseh dogodkov in vpletenih oseb. V konkretni situaciji so se prepletala dogajanja, vezana tako na tožnika kot na njegovega brata. Po mnenju revizije bi bilo zato treba upoštevati kompleksnost celotnega poteka. Revizija nato utemeljuje, da je policist pištolo uporabil ob neposrednem grozečem protipravnem ravnanju, ko je tožnik udarjal z lopato. Res se je sicer, potem ko je poprej pobegnil, tožnik nato sam vrnil, vendar pa se je še vedno upiral postopku, dokler ga policista M. in L. nista obvladala. Pri tem pa je, kot ugotavlja tudi sodišče, prišlo do izpada pištole in njenega sproženja. Izpolnjeni so bili pogoji za vklepanje in vezanje. Revizija dalje utemeljuje svoje stališče, da so bili izpolnjeni tudi pogoji transportiranja na policijsko postajo. Upoštevati bi bilo treba, da so se dogodki odvijali hitro ter je bila potrebna hitra reakcija policistov. Po stališču revizije je tožnik takšno situacijo zagrešil sam, zato tudi v celoti nosi odgovornost zanjo. V skrajnem primeru pa bi bila odgovornost deljena. Po mnenju revidentke so na strani tožnika podani bistveni dejavniki, ki so soprispevali k nastanku nesreče. Pri tem poudarja tožnikovo agresivnost. Vse to bi moralo sodišče razčleniti, upoštevajoč določila ZOR o deljeni odgovornosti. Sokrivda tožnika je po stališču revizije podana vsaj do 60 %. Nazadnje revizija napada še odločitev o višini odškodnine.

Meni, da bi znašala pravična odškodnina za telesne bolečine 1.500.000 SIT, za strah 250.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000 SIT, zaradi skaženosti pa 400.000 SIT. Pri tem pa je treba nato upoštevati še soprispevek tožnika.

Stranski intervenient vlaga revizijo zoper celotni obsodilni del sodbe. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revident uvodoma napada ugotovitev sodišča, da ni bilo nobene potrebe, da je policija zaradi nadaljevanja postopka po prometni nezgodi v R. sledila in lovila brata M. V zvezi s tem sodišču druge stopnje tudi očita, da ni ugodilo dokaznemu predlogu stranskega intervenienta za zaslišanje nadrejenega delavca UNZ ... Zaradi tega naj bi ostalo dejansko stanje glede prekoračitve pooblastil nepopolno ugotovljeno. V nadaljevanju pa revident meni, da eventualna prekoračitev pooblastil v zvezi s sledenjem pobeglih bratov ni v direktni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Do dogodka naj bi prišlo po izključni krivdi tožnika zaradi njegovega nekontroliranega in nasilnega obnašanja, s katerim je hotel preprečiti nadaljevanje postopka, ki so ga policisti opravljali zaradi tožnikovega nasilnega obnašanja. Zmotno in preuranjeno naj bi bilo tudi stališče obeh sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vklenitvi tožnika. To se je izkazalo tudi v nadaljevanju, saj se je še potem, ko je bil že vklenjen, še vedno upiral, grozil in celo s svojim prerivanjem povzročil, da je policistu izpadla pištola iz toka. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je policist M. pri pobiranju in nameščanju pištole v tok ravnal skrajno neprevidno, naj bi ne imela nobene opore v izvedenih dokazih. V dani situaciji, ko je moral policist na eni st-rani pobirati izpadlo pištolo, na drugi strani pa umirjati tožnika in se hkrati braniti pred napadalnim tožnikom, ki je še vedno brcal in oviral delo policista, policist ni mogel ravnati drugače. Še zlasti zato ne, ker bi pištola lahko prišla v roke tožnikovega očeta, ki ni neprizadeto opazoval dogajanja, ali pa katerega od prisotnih bratov. Glede na izredno naelektreno ozračje se je policist utemeljeno bal, da bi prišlo strelno orožje v roke komu od prisotnih. Zmotna naj bi bila nadalje ugotovitev, da je policist M. po tem, ko se je tožnik vrnil na kraj dogajanja, uporabil strelno orožje.

Strelno orožje je namreč tedaj iz toka s svojim nasilnim obnašanjem izbil tožnik. Obnašanje tožnika je bilo tako agresivno, da so ga stežka obvladali trije policisti. Do sprožitve pištole je prišlo po naključju, zaradi naglice, ki jo je narekoval strah, da strelnega orožja ne bi uporabil kdo drug. V takšnih okoliščinah policist ni imel niti časa niti možnosti, da bi v temi preverjal, ali se je pištola pri padcu na tla "odkočila". Želel jo je le čim prej spraviti v tok in preprečiti še kaj hujšega. Po oceni stranskega intervenienta je policist v danem trenutku ravnal tako, kot mu je nalagal zakon. Stranski intervenient ocenjuje, da je tožnik v celoti ali vsaj v pretežni meri odgovoren za škodni dogodek. Njegov soprispevek ocenjuje z 90 %. V nadaljevanju revident napada tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Po njegovem mnenju bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.200.000 SIT, ob upoštevanju tožnikovega prispevka torej 220.000 SIT, za strah 300.000 SIT (ob upoštevanju prispevka 30.000 SIT), za skaženost 200.000 SIT ( 20.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT (150.000 SIT). V zvezi s slednjo obliko škode revident tudi navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni bil invalidsko upokojen, marveč je bil na drugo delovno mesto premeščen zaradi previsokega krvnega tlaka. Vse ostale opisane trajne posledice pa naj ne bi opravičevale tolikšne odškodnine, kot sta jo prisodili nižji sodišči. Revizije so bile vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter ostalim udeležencem, ki nanje niso odgovorili (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizije niso utemeljene.

O temelju odškodninske odgovornosti: Ta del odločitve sodišč nižjih stopenj napadata tožena stranka in stranski intervenient. V svojih revizijah se osredotočata na številne dejanske prvine življenjskega primera. Uvodoma je treba pojasniti, da precejšen del tovrstnih navedb predstavlja nedovoljeno revizijsko grajo dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), precejšen del pa osvetljuje in poudarja na nižjih stopnjah sicer ugotovljene dejanske okoliščine življenjskega primera, ki pa za rešitev obravnave zadeve niso pravno relevantne. Dejansko stanje, ki je odločilnega pomena za presojo nedopustnosti policistovega ravnanja, ter je revizijsko sodišče nanj vezano, je povzeto na 3. strani izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča. Zaradi odgovora na reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta ga na tem mestu povzema tudi revizijsko sodišče: Tožnik je "s tem, ko je pač sedel na tla ali padel na tla" potegnil za sabo tudi policista D. M., pri čemer je temu policistu "izpadla pištola". Policist L. je tedaj še trše prijel tožnika in se mu naslonil na telo, M. pa je bil pri tožnikovih nogah in je z eno roko obvladoval tožnika, ki je brcal, z drugo roko pa je iskal pištolo. Ko je policist M. našel pištolo in jo skušal spraviti v tok, pa je prišlo do sprožitve naboja in poškodovanja tožnika. Policist namreč ni pričakoval, da je pištola nezavarovana ("odkočena").

Razlogovanja, ki se nanašajo na utemeljenost grožnje s pištolo pred tem (se pravi preden je tožnik že v drugo pobegnil in se nato vrnil na kraj policijskega postopka), na utemeljenost policijskega postopka nasploh, na vprašanje, ali bi policist M. v danem primeru lahko uporabil strelno orožje ter na vprašanji vklenitve in zvezanja tožnika, so iz tega razloga za rešitev te zadeve pravno nepomembna in revizijsko sodišče že zato nanje ne bo odgovarjalo. Te navedbe so pravno irelevantne, saj se nanašajo na dejstva ali pa predstavljajo dejstva, ki ne spadajo v konkretni dejanski stan odločitve.

Obravnavana zadeva je odškodninska. V odškodninski dejanski stan pa sodijo dejstva, ki se nanašajo na: nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njima ter na krivdo, če se tožena stranka skuša ekskulpirati (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Očitek nedopustnega ravnanja, na katerem gradita sodbi nižjih sodišč, je zgoščen v naslednjih razlogih sodbe (4. stran sodbe sodišča prve stopnje): Nedvomno je policist M. ravnal zelo neprevidno, ko je tako nekontrolirano tiščal v tok repetirano pištolo, ne da bi se prepričal, če je še zavarovana po tem, ko mu je padla na tla. Gre torej za očitek neskrbnega ravnanja z orožjem, katerega posledica je bila nastanek škode. Gre za dogodek, ki ga je časovno mogoče ločiti od ostalega dogajanja tega življenjskega primera. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi namreč je, ali je policist M. z orožjem ravnal dovolj skrbno ali ne.

Pištola je sredstvo, ki človeka lahko ubije; še več - celo narejena je tako, da človeka lahko ubije. Zaradi tega terja ravnanje z njo največjo možno stopnjo skrbnosti. Takšna zahteva velja še toliko bolj v primeru, ko je naslovljena na policiste, ki nosijo orožje v okviru svoje poklicne dejavnosti. Takšno stopnjo skrbnosti je treba zato upoštevati ob uporabi pravila neminem laedere, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). V skladu s takšnim standardom ravnanja bi moral zato tudi po prepričanju revizijskega sodišča policist M. z orožjem ravnati tako, da mu najprej niti ne bi izpadlo iz toka. Če pa se je ob prerivanju z oškodovancem to že zgodilo in je pištola padla na tla, pa bi se bil dolžan prepričati, ali je pištola zavarovana ali ne, preden jo je pospravljal v tok. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je neutemeljen očitek obeh revizij na strani tožene stranke, da policist tega ni mogel storiti. Kot je bilo ugotovljeno, je namreč policist M. pištolo našel, torej jo je imel v oblasti. Res je sicer, da je oškodovanec zraven še vedno brcal, vendar pa je obenem res tudi to, da ga je v istem času držal tudi policist L., oškodovanec pa je bil ob tem tudi vklenjen in zvezan. Revizijsko sodišče lahko nadalje nižjima sodiščema pritrdi tudi glede tega, da policista M. ni odvezala dolžne skrbnosti niti navzočnost oškodovančevega očeta. Kot že rečeno, je bil policist M. tisti, ki je imel pištolo, potem ko jo je našel z roko, v popolni oblasti ter je bil z njo dolžan ravnati z največjo stopnjo skrbnosti. Ker tega ni storil ter je s pištolo tožniku povzročil škodo, je podana njegova krivda ter zanj v skladu s prvim odstavkom 170. člena ZOR objektivno odgovarja tožena stranka. Tožnik je sicer ravnal nedopustno, vendar pa njegovo ravnanje ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodno posledico.

O višini: Tudi v tem delu sodbe je treba revidentom uvodoma pojasniti, da revizijsko sodišče preizkuša primernost prisojene odškodnine glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Le-te v reviziji ni več mogoče razširjati in je spodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na revizijske navedbe, ki gradijo argumente na predrugačeni dejanski podlagi, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Obe pravdni stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke pa v reviziji vsebinsko napadajo odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki- sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnika ob škodnem dogodku in v času zdravljenja, pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo. Enako je mogoče reči tudi glede odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Preizkus primernosti prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je na revizijski stopnji pokazal, da je pritožbeno sodišče pri tem, ko je delno ugodilo tožnikovi pritožbi, sicer pravilno navedlo odločilne dejanske okoliščine, ki so terjale zvišanje odškodnine iz tega naslova, vendar pa je ob tem prisodilo prenizko odškodnino. Ob objektivnih trajnih posledicah, ki jih je tožniku pustila poškodba (zmanjšana gibljivost kolka v vseh smereh) ter ob izvedenčevi oceni o 15 % zmanjšanju življenjske aktivnosti, je vse navedeno pravilno osvetlilo tudi z vidika dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 23 let ter da je fizični delavec. Navedeni okoliščini namreč pomenita, da se ugotovljene objektivne posledice v tožnikovem življenju odražajo razmeroma hujše ter da bodo trajale v njegovem življenju vse od mladosti dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da znaša materialnopravno ustrezen znesek denarnega zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v obravnavani zadevi 4.000.000 SIT.

V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče na pritožbeni stopnji spremenjeno odškodnino zvišalo še za 800.000 SIT, tako da znaša sedaj skupni znesek 8.100.000 SIT. Ker je ob takšni spremembi sodbe glede na prvotno postavljen tožbeni zahtevek uspeh tožnika sedaj 67,5 % in ne več 58 %, je revizijsko sodišče odločitev o stroških ob upoštevanju stroškovne metode sodbe sodišča druge stopnje (6. stran sodbe), ustrezno spremenilo. Tožnik je po takšnem izračunu upravičen do povrnitve 779.602 SIT, tožena stranka pa do 149.400 SIT. Po pobotanju priznanih pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 630.202 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V odločitev o stroških pritožbenega sodišča revizijsko sodišče ni posegalo. Tožniku je bila namreč priznana pravica do povračila ene četrtine njegovih pritožbenih stroškov. Višji delež pa mu glede na uspeh tudi po spremenjeni sodbi ne pripada. Stroške revizijskega postopka je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo od zneska, s katerim je tožnik uspel v revizijskem postopku. Tako odmerjeni stroški znašajo 54.450 SIT.