Jedro

Tožena stranka ima prav, ko trdi, da je sklenila s tožečo stranko le pogodbo o posredovanju, ki je pojmovno opredeljena v 813. členu ZOR. Prav tako ima prav, da ni imela niti od kupca niti od prodajalca pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve obveznosti iz pogodbe. Tudi obe sodišči sta ugotovili, da je temu tako. Vendar pa sta tudi ugotovili, da je tožena stranka kljub temu, da pooblastila za to ni imela, delno izpolnitev vseeno sprejela. To pomeni, da ravno tožena stranka, ki se ukvarja s posredovanjem kot s svojo pridobitno dejavnostjo, ni spoštovala določbe 815. člena ZOR, na katero se v reviziji izrecno sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici tolarsko protivrednost za 31.870 DEM na način in z obrestmi, kot je navedeno v 1. točki izreka sodbe in ji povrniti 290.992,50 SIT stroškov postopka. V obrestnem delu je zahtevek delno zavrnilo (druga točka izreka sodbe).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala "vse revizijske razloge". V izpodbijani sodbi so zlasti zmotno uporabljene določbe ZOR, ki se nanašajo na posredniško pogodbo, odgovornost posrednika in na pogodbo o hrambi. Tožena stranka vztraja pri trditvi, da je denar prejela le v hrambo. Drugačni zaključki sodišča so zmotni. Tožena stranka ni bila zastopnik prodajalca. Po določbi 815. člena ZOR tožena stranka tudi ne bi smela prevzeti izpolnitve. Za prevzem izpolnitve (dela kupnine) bi morala imeti pisno pooblastilo. Tega pa ni imela. Med pravdnima strankama je bila sklenjena le posredniška pogodba. Ob upoštevanju 813. člena in nasl. ZOR, bi moral biti zato tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče se tudi zmotno sklicuje na določbo 210. člena ZOR. Pri tem pa niti ne pove, kaj naj bi tožena stranka neupravičeno pridobila.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je vložila revizijo iz "vseh revizijskih razlogov". Iz njenih revizijskih trditev pa niti izrečno niti vsebinsko ni razvidno, v čem naj bi bila katera od bistvenih kršitev pravdnega postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi odločili po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (začetek veljavnosti 14.7.1999, odločbi sodišč prve in druge stopnje pa sta bili izdani 8.1.2001 oziroma 22.8.2001). Zato je treba revizijo tožene stranke obravnavati po določbah novega ZPP (498. člen). Ta pa v 371. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka ni opredeljeno navedla, v čem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je ta kršitev res podana.

Izpodbijana pravnomočna sodba pa je tudi materialnopravno pravilna. Še revizijsko vztrajanje tožene stranke, da je prejela denar le v hrambo, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. Zato predstavlja v reviziji nedopustno izpodbijanje dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje in s tem v postopku pred navedenima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka ima prav, ko trdi, da je sklenila s tožečo stranko le pogodbo o posredovanju, ki je pojmovno opredeljena v 813. členu ZOR. Prav tako ima prav, da ni imela niti od kupca niti od prodajalca pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve obveznosti iz pogodbe. Tudi obe sodišči sta ugotovili, da je temu tako. Vendar pa sta tudi ugotovili, da je tožena stranka kljub temu, da pooblastila za to ni imela, delno izpolnitev vseeno sprejela. To pa pomeni, da ravno tožena stranka, ki se ukvarja s posredovanjem kot s svojo pridobitno dejavnostjo, ni spoštovala določbe 815. člena ZOR, na katero se v reviziji izrečno sklicuje. Smisel določbe 815. člena ZOR je v tem, da bi bile zlorabe čim bolj otežkočene in da posrednik ne bi nedopustno prišel do predmetov, ki gredo naročitelju (prim. Cigoj: Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978, stran 696). V nasprotju z določbo 815. člena ZOR tedaj ni bilo ravnanje tožeče stranke, ki je toženi stranki delno kupnino izročila, ampak ravnanje tožene stranke, ki je delno kupnino, pa čeprav za to ni imela nobenega pooblastila, sprejela. To napačno ravnanje tožene stranke pa ne more biti v škodo tožeči stranki. Ravno to pa želi doseči s svojo pravno zmotno interpretacijo navedene določbe ZOR tožena stranka. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožena stranka delno izpolnitev sprejela, dogovorjenega posla pa ni opravila, tudi končni materialnopravni zaključek obeh sodišč, da mora tožena stranka prejeto vrniti, ne more biti materialnopravno napačen. Toženi stranki je bil del kupnine izročen za nakup točno določenega stanovanja. Do sklenitve prodajne pogodbe nato ni prišlo. Podlaga, glede katere je tožena stranka denar prejela, se tedaj ni uresničila. Tožena stranka mora zato tožeči stranki prejeti znesek vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).