Jedro

Dejstvo, da delovno mesto pomočnika ni bilo ustrezno sistemizirano, oziroma da direktor po statutu ni imel pristojnost določitve tožnika za izvajanje takšnega dela, nima odločilne teže pri odločanju o tožnikovem zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Za presojo o statusa tožnika v spornem času je namreč odločilno, da je takrat nepretrgoma delal v prostorih ter pod okriljem tožene stranke in v tem svojstvu izvajal potrebne zadolžitve v obsegu dejavnosti tožene stranke. Tožnik je za takšno delo dobil plačilo, skladno z dogovorom med njim in direktorjem. Med pravdnima strankama je tako obstajalo delovno razmerja skladno z določbo 4. člena v zvezi s 16. členom ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnik je imel v spornem času status samostojnega podjetnika, ki je za toženo stranko opravljal po pogodbi strokovne naloge in za takšno sodelovanje dobil plačilo. Takšna tožnikova samozaposlitev v obliki podjetništva ne vpliva na elemente delovnega razmerja oziroma status delavca v odnosu do delodajalca, ki je opredeljen v določbah ZDR. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (v drugem odstavku I. točke, v drugem odstavku II. točke in v drugem odstavku IV. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se nerazveljavljenem delu (v prvem odstavku I. točke, v prvem odstavku II. točke, v III. točki, v prvem odstavku IV. točke in v V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko za delovno mesto pomočnika direktorja od 1. 9. 2009 dalje do pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek I. točke izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe predložiti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas (prvi odstavek I. točke izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 15. 7. 2011 dalje in do pravnomočnosti sodbe za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 3.500,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku za vsak mesec izplačati neto plačo, vse v roku 8 dni (prvi odstavek IV. točke izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.354,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (V. točka izreka).

Tožnik in tožeča stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je bila med njim in direktorjem A.A. ob nastopu dela dogovorjena mesečna plača v bruto višini 4.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je prisodilo mesečno plačo v višini 3.500,00 EUR bruto in razliko do 4.200,00 EUR upoštevalo kot davek na dodano vrednost. Tudi sicer tožena stranka takšni višini plačila po pogodbi o opravljanju strokovnih nalog ni v ničemer oporekala. Poleg tega sodišče ni odločilo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Tožena stranka med postopkom ni zanikala dela, ki ga je tožnik opravil pri njej, vendar je bilo to izvedeno v okviru pogodbe o opravljanju strokovnih nalog. A.A. je izpovedal, da je šlo med njim in tožnikom za ustni dogovor o opravljanju dela pomočnika direktorja, pri čemer je bila v tej zvezi predvidena sklenitev delovnega razmerja šele po skupščini tožene stranke meseca marca 2010. Takšen dogovor kasneje ni bil realiziran, ker je bil A.A. razrešen funkcije direktorja. Zato je odpadla podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Poleg tega je bilo imenovanje tožnika za pomočnika direktorja opravljeno brez kakršnegakoli dokumenta. Tožnik v spornem času ni izvajal dela pod nadzorom tožene stranke. Kot element delovnega razmerja se ne more upoštevati dogovor o plači, skladno z višino iz pogodbe o opravljanju strokovnih nalog. Pri odsotnosti tožnika z dela in izrabi dopusta je šlo za najavo takšne odsotnosti kot strokovnega sodelavca in ne redno zaposlenega delavca pri toženi stranki. A.A. ni imel pristojnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je bil to po statutu samo njen predsednik. Z ustnim dogovorom o sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom je tako prekoračil svoja pooblastila. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je A.A. o njegovem imenovanju za pomočnika direktorja obvestil potrebne organe tožene stranke. V tej zvezi je predložil tudi pisno izjavo. A.A. je bil delavec s posebnimi pooblastili, skladno z določbo 33. člena statuta tožene stranke, kar pomeni, da je imel pri njej pravice in obveznosti s sklepanjem pogodb in organizacijo strokovnih del. Svojemu nasledniku B.B. je omenil, da je potrebno tudi formalno skleniti s tožnikom pogodbo o zaposlitvi. Prav tožnik je tisti, ki je B.B. vpeljal v delo in ga seznanil s področjem delovanja tožene stranke, vendar je ta ves čas vztrajno ignoriral njegov status. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V kolikor je sodišče prisodilo tožniku mesečno plačo v znesku 3.500,00 EUR, gre pri razliki do 4.200,00 EUR za strošek davka na dodano vrednost, ki pa bremeni tožnika skladno s pogodbo o opravljanju strokovnih nalog. Davek na dodano vrednost namreč ne predstavlja protivrednosti za opravljene storitve, temveč gre za vrednost, ki se odvede v državno blagajno. Poleg tega navaja, da zahtevek za plačilo zamudnih obrestmi od posameznih zneskov mesečne plače ni ustrezno specificiran. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje z odločitvijo v ugodilnem delu sodbe glede obstoja delovnega razmerja tožnika, pravice do plače ter stroških postopka pravilo razsodilo, vendar to ne velja za odločitve, sprejete v zavrnilnem delu sodbe, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in prič ter podatkov iz izvedenih listin ugotovilo, da je direktor A.A. z dnem 1. 9. 2009 ustno imenoval tožnika za pomočnika direktorja tožene stranke, ki je takšno delo dejansko in nepretrgoma opravljal, ne da bi bila o tem sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi. Tudi sicer je tožnik že od leta 2006 dalje poslovno sodeloval s toženo stranko na podlagi pogodbe o opravljanju strokovnih nalog ter za takšno sodelovanje prejemal za vsak mesec obračunano plačilo 4.200,00 EUR. Direktor je tožnikovo imenovanje in nov delovni status predstavil zaposlenim delavcem, pogodbenim partnerjem in pristojnim organom tožene stranke. Tožnik je izvajal delovne zadolžitve na sedežu tožene stranke in na vratih pisarne je imel navedeno, da gre za pomočnika direktorja. Po izpovedi direktorja se je ukvarjal z reorganizacijo in splošnim delovanjem smučarske zveze ter drugimi deli, s čimer je razbremenil delo direktorja. Tožnik je od začetka nastopa takšne zaposlitve najavljal delodajalcu odsotnosti enako kot ostali sodelavci. Delo je opravljal nepretrgoma vsak dan osebno ter pod okriljem direktorja, ki ga je v odsotnosti tudi nadomeščal. To dokazuje tudi pooblastilo direktorja za čas opravljanja tekočih poslov do nastopa novega direktorja od 7. 5. 2010 do 22. 6. 2010. Da je bil tožnik v celoti predan delu pomočnika direktorja, kaže tudi dejstvo, da je v večini dela po pogodbi o opravljanju strokovnih nalog, ki so se nanašale na modro kartico, prenesel na sodelavca C.C.. Tožnik je tudi po nastopu novega direktorja B.B. opravljal enake zadolžitve, pri čemer mu je bilo z dnem 15. 7. 2011 dokončno odpovedano sodelovanje po pogodbi o opravljanju strokovnih nalog. Tožnik je za svoje delo dobil obračunano plačilo 4.200,00 EUR bruto, sicer iz naslova poslovnega sodelovanja, vendar je sodišče štelo, da je šlo pri tem za plačo iz naslova delovnega razmerja za delo namestnika direktorja. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izkazanega dejanskega stanja ugotovilo, da je med strankama obstajalo takšno delovno razmerje, ki ga je priznalo do pravnomočnosti sodbe z utemeljitvijo, da bo tožena stranka v nadaljevanju uredila s tožnikom nove pravice iz delovnega razmerja in mu ponudila v sklenitev pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da so med strankama za čas od 1. 9. 2009 dalje podani elementi delovnega razmerja skladno z določbo 4. člena v zvezi s 16. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi sicer pritožba tožene stranke opozarja, da je tožnik imel v spornem času status samostojnega podjetnika, ki je za toženo stranko opravljal po pogodbi strokovne naloge in za takšno sodelovanje dobil plačilo. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna tožnikova samozaposlitev v obliki podjetništva ne vpliva na elemente delovnega razmerja oziroma status delavca v odnosu do delodajalca, ki je opredeljen v določbah ZDR. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011). Zato pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da se tožniku v spornem času ne bi priznalo obstoja delovnega razmerja, oziroma da je glede tega izkazana ovira za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pomočnika direktorja pri toženi stranki.

Po določbi 16. člena ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da gre za delovno razmerje, če obstajajo elementi takšnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, da delovno mesto pomočnika ni bilo ustrezno sistemizirano oziroma da direktor po statutu ni imel pristojnost določitve tožnika za izvajanje takšnega dela, nima odločilne teže, saj je za presojo statusa tožnika v spornem času odločilno, da je takrat nepretrgoma delal v prostorih ter pod okriljem tožene stranke in v tem svojstvu izvajal potrebne zadolžitve v obsegu dejavnosti tožene stranke tako v času mandata direktorja A.A., ki ga je imenoval, kot v času novega direktorja B.B.. Tožnik je za takšno delo dobil plačilo, skladno z dogovorom med njim in direktorjem A.A. v višini iz pogodbe o opravljanju strokovnih nalog. Vendar takšen način obračuna plače, sicer na drugi računski podlagi, v ničemer ne ovrže izkazanosti obstoja delovnega razmerja med strankama v spornem času. Ker je tožena stranka po 15. 7. 2011 prenehala z obračunom plačila po pogodbi o opravljanju strokovnih nalog, je tožnik v nadaljevanju zaradi obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki še naprej upravičen do bruto plače v višini, kot je bila dogovorjena ob nastopu dela med njim in direktorjem A.A.. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da za odločitev o priznanju tožnikovega delovnopravnega statusa ter pravicah iz delovnega razmerja v ugodilnem delu sodbe ni bilo tako pravne kot dejanske podlage, ne more biti sprejemljivo. Skladno z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vendar pritožba tožnika utemeljeno opozarja na zmotno odločitev sodišča v zavrnilnem delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev v presežku uveljavljenih tožbenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da je priznalo tožniku obstoj delovnega razmerja samo do pravnomočnosti sodbe, saj so v sporu izkazani elementi tožnikovega delovnega razmerja za nedoločen čas in s pravico do obračuna plače v dogovorjeni bruto višini 4.200,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik po odvodu predpisane dohodnine in prispevkov iz socialne varnosti upravičen do ustrezne neto višine plače od 15. 7. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno razlogovalo, ko je tožniku (po odbitku 20 % DDV) priznalo plačo v bruto višini 3.500,00 EUR.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi ter odločitve v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v drugem odstavku I. točke, v drugem odstavku II. točke in v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine spornega primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se tako pomembna dejstva glede obstoja delovnega razmerja ter plačila plače obravnavajo v prvostopenjskem postopku. V kolikor bi jih prvič presojalo le pritožbeno sodišče, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati zahtevke in odločiti skladno z ugotovljenimi razlogi iz tega sklepa. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri ter se opredelilo do vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, bo lahko o tožbenih zahtevkih dokončno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo. (3. odstavek 165. člena ZPP).