Jedro

Ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da za škodo, ki nastane upniku zaradi prepočasnega in neučinkovitega opravljanja dejanj izvršbe, izvršitelj ne more odškodninsko odgovarjati na podlagi 289. člena ZIZ. Ta določba predstavlja posebno podlago za neposredno odškodninsko odgovornost izvršitelja in hitro ter učinkovito opravljanje dejanj izvršbe je ena od temeljnih dolžnosti izvršitelja, ki izhaja že iz 11. člena ZIZ. Pri ugotavljanju potrebne skrbnosti ravnanja je pri izvršitelju treba upoštevati pravni standard strokovne skrbnosti, ki od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, torej po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je klub številnim urgencam upnika od rubeža do prodaje vozila poteklo tri leta in pol, je pravilna odločitev tega sodišča, da je postopek trajal nedopustno dolgo in da izvršitelj zaradi tega, ker tožnik ni soglašal z njegovim obračunom stroškov in je zahteval, naj o obračunu odloči sodišče, nikakor ne bi smel odložiti nadaljnjih izvršilnih dejanj.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imel izvršitelj sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, povrne premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nekorektno vodene izvršbe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je toženi stranki naložilo plačilo 4.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2005 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo v izpodbijanem, obsodilnem delu spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da toženec ne odgovarja na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Poudarja, da je izvršitelj strokovnjak in odgovorna oseba in mora enak nivo odgovornosti veljati tako za odgovorno osebo kot za državo, saj bi sicer prihajalo do neutemeljenega različnega obravnavanja neposrednega povzročitelja škode in države. Opozarja, da njegov tožbeni zahtevek temelji na škodnih ravnanjih izvršitelja, ki so nasprotovala sodni odredbi, bila so prepozna, prepočasna, povzročila so sodni zaostanek in dokončanje postopka izven razumnega roka. Opozarja, da je podal osem urgenc od rubeža vozila dne 19. 9. 2002 do dokončne prodaje dne 14. 3. 2006. Navaja, da je Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic že v več svojih odločbah poudarilo, kako pomembno je sojenje v razumnem roku in da je zelo pomemben del tega postopka tudi prisilna izvršitev sodne odločbe. Obrazlaga, da je po vseh kriterijih podana izvršiteljeva odškodninska odgovornost, saj ni šlo za kompleksno zadevo, po njegovi krivdi pa tudi ni prišlo do zastojev v postopku. Poudarja, da je res ugovarjal izvršiteljevemu obračunu stroškov, vendar to nikakor ne bi smel biti razlog za zavlačevanje postopka s strani izvršitelja. Tožnik meni, da višje sodišče ni ravnalo prav, ko je njegove očitke skrčilo zgolj na kršitev odredbe o hrambi vozila in časovno zamudo, ki pa naj bi po oceni sodišča druge stopnje celo izvirala iz objektivnih razlogov.

4. Tožnik tudi poudarja, da obstoj škode v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil sporen. Navaja, da je zatrjeval, da škoda znaša razliko med 4899,02 EUR (prej 1,174.000,00 SIT), kolikor je bilo vozilo vredno v novembru 2002, in 625,94 EUR (prej 150.000,00 SIT), za kolikor je bilo vozilo nato prodano na dražbi. Opozarja, da tožena stranka ni zanikala obstoja škode, prav tako pa tudi ni ugovarjala načinu izračuna škode. Poudarja, da dejstva, ki ga je kot enega glavnih razlogov za zavrnitev zahtevka izpostavilo sodišče druge stopnje, da bi bilo zaradi ocenjene vrednosti na 625,94 EUR vozilo v vsakem primeru prodano za ta znesek, tožena stranka ni navedla. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje s takšno ugotovitvijo prekoračilo trditveni procesni okvir pravde. Opozarja, da bi sam lahko na dražbi kupil vozilo in tako pridobil njegovo realno tržno vrednost, da pa je tudi predlagal, naj ceno vozila, upoštevajoč dejstvo, da se je prodajal v izvršbi, ugotovi izvedenec. Meni, da je sodišče druge stopnje kršilo 355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo sodbo sodišča prve stopnje kvečjemu razveljaviti in sodišču prve stopnje naložiti, da dokaz z izvedencem izvede. Tožnik opozarja tudi, da je iz izvršilnega spisa razvidno, da bi izvršitelj moral zarubiti vse dolžničine predmete, vključno z gotovino, zarubil pa je le avto. Opozarja, da je bil to glavni razlog, da je po prodaji prišlo do ustavitve izvršbe in je drugačno sklepanje sodišča druge stopnje protispisno. Tožnik opozarja, da tožena stranka ni nikoli ugovarjala, da bi moral tožnik predlagati rubež še drugih stvari oziroma da bi moral predlagati razširitev izvršbe še na druge stvari. Zato meni, da je sodišče druge stopnje tudi v tem delu prekoračilo trditveni okvir pravde in kršilo 284. in 286. člen ZPP v povezavi s kršitvijo iz 6., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik opozarja tudi, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj dokaz z izvedencem ni bil izveden. Tožnik meni, da se je sodišče druge stopnje izognilo vsebinskemu odgovoru in je zato kršilo njegovo ustavno pravico iz 22. in 25. člena URS.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 289. členu določa, da je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je bila izvršba dovoljena 26. 4. 2001, da je bil s sklepom z dne 6. 3. 2002 določen izvršitelj, obenem pa mu je bilo odrejeno, da hrani zarubljene stvari, če ne ostanejo v hrambi dolžnika po predlogu upnika; da je bil po več urgencah tožnika dne 19. 9. 2002 opravljen rubež vozila, v zapisniku o rubežu pa je izvršitelj navedel, da zarubljeno vozilo ostane v hrambi pri dolžnici do dneva dražbe in da ga je dolžnica fizično onemogočala pri rubežu, tožnik pa je ta zapisnik podpisal; da je tožnik dne 2. 12. 2002, nato pa še s štirimi vlogami 7. 2. 2003, 8. 4. 2003, 13. 5. 2003 in 1. 8. 2003 predlagal prodajo vozila; da je prvo dražbo izvršitelj razpisal za dne 20. 8. 2003 in obvestil sodišče, da je bila neuspešna, ker je bila hiša zaklenjena; da je po urgencah upnika 3. 3. 2005 in 30. 12. 2005, ponovno razpisal dražbo za dne 25. 1. 2006, da pa je bila ta pomotoma, razpisana kot prva, naslednja pa je bila opravljena 14. 3. 2006, ko je bilo vozilo prodano za 625,94 EUR; da bi glede na okoliščine primera in tudi upoštevajoč obremenjenost izvršitelja vozilo moralo biti prodano najkasneje do avgusta 2003, ko je bilo po podatkih E. cenitve vredno 4256,38 EUR (prej 1,020.000 SIT).

9. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da za škodo, ki nastane upniku zaradi prepočasnega in neučinkovitega opravljanja dejanj izvršbe, izvršitelj ne more odškodninsko odgovarjati na podlagi 289. člena ZIZ. Ta določba predstavlja posebno podlago za neposredno odškodninsko odgovornost izvršitelja in hitro ter učinkovito opravljanje dejanj izvršbe je ena od temeljnih dolžnosti izvršitelja, ki izhaja že iz 11. člena ZIZ. Pri ugotavljanju potrebne skrbnosti ravnanja je pri izvršitelju treba upoštevati pravni standard strokovne skrbnosti, ki od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, torej po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika)(1). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je klub številnim urgencam upnika od rubeža do prodaje vozila poteklo tri leta in pol, je pravilna odločitev tega sodišča, da je postopek trajal nedopustno dolgo in da izvršitelj zaradi tega, ker tožnik ni soglašal z njegovim obračunom stroškov in je zahteval, naj o obračunu odloči sodišče, nikakor ne bi smel odložiti nadaljnjih izvršilnih dejanj.

10. Tožnik mora za obstoj odškodninske obveznosti poleg nedopustnega ravnanja dokazati tudi obstoj škode in vzročno zvezo med njima. ZIZ res v prvem odstavku 89. člena določa, da izvršitelj ob rubežu opravi cenitev stvari in da lahko stranka zahteva, naj cenitev opravi sodni cenilec, nato pa v 94. členu ZIZ določa, da se na prvi dražbi zarubljenih stvari ne sme prodati pod ocenjeno vrednostjo. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi kot zelo pomembni izpostavilo dve dejstvi, na kateri se tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala: da je izvršitelj vrednost vozila ocenil na 625,94 EUR in da nobena stranka ni predlagala dodatne cenitve. Tožena stranka je v zvezi z višino škode ugovarjala le, da postopek izvršbe še ni zaključen, da tožnik lahko svojo terjatev še uveljavi, da je vprašljiva tržna vrednost vozila, da sicer soglaša, da je bilo vozilo v avgustu 2003 vredno še 4256,38 EUR (prej 1,020.000 SIT), da pa to, da je bilo vozilo na dražbi prodano za 625,94 EUR ne more iti v breme tožene stranke. Tožnik je izkazal kakšna je bila tržna vrednost vozila obenem pa je predlagal, naj sodišče za ugotovitev višine škode postavi izvedenca. Glede na zgoraj navedene ugovore in pravočasne trditve tožene stranke ni utemeljena odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik, če bi hotel dokazati, da bi bilo vozilo prodano po višji vrednosti od ocenjene, zatrjevati še, da bi se dražbe udeležilo več kupcev in da že zato, ker tega ni storil, obstoja škode ni dokazal. 11. Tožena stranka je kot rečeno med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da izvršba še ni zaključena. Ob tako splošnem ugovoru tožene stranke, tudi ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik, če bi hotel z zahtevkom uspeti, navesti, da dolžnica ni imela drugega premoženja, na katerega bi bilo mogoče še seči z izvršbo in da tudi zato, ker tega ni navedel, škode ni dokazal. Po oceni revizijskega sodišča je tudi napačno materialnopravno izhodišče, da bi to, da tožnik ni predlagal ponovnega rubeža, lahko v celoti pretrgalo vzročno zvezo med nepravilnim ravnanjem izvršitelja in premoženjsko škodo, ki je zaradi tega tožniku nastala.

12. Sodišče druge stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč ni v celoti izčrpalo pritožbenih navedb glede ugotovljenega obsega škode. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje temu sodišču. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na pritožbeni ugovor, ali je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je kot izhodišče za ugotavljanje višine škode vzelo E. cenitve, ali pa bi moralo postaviti izvedenca. Pri tem bo moralo upoštevati le tiste ugovore in dejstva, ki jih je tožena stranka podala pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le glede teh je namreč mogoče tožniku očitati procesno neaktivnost in morebiten vpliv te neaktivnosti na končni uspeh dokazovanja.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako VS RS tudi v zadevi II Ips 395/2006.