Jedro

Tudi če bi sledili navedbam tožnice, da je toženka delovni čas od 14. 6. 2021 dalje začasno prerazporedila le njej, to glede na pravilne ugotovitve o obstoju resnega in utemeljenega objektivnega odpovednega razloga in o tem, da se toženka do tožnice sicer ni obnašala nespoštljivo ter da nad njo ni izvajala šikaniranja ali nedopustnih pritiskov zaradi bolniške odsotnosti, samo po sebi ne bi zadostovalo za zaključek o navideznosti odpovednega razloga in s tem nezakonitosti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2021, ki jo je tožnica prejela 30. 6. 2021; da se pogodba o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 razveže z dnem 6. 3. 2022; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 16. 8. 2021, temveč je trajalo do vključno 6. 3. 2022; da je toženka dolžna tožnico v roku 8 dni za čas od 17. 8. 2021 do vključno 6. 3. 2022 prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje, ji za isto obdobje priznati delovno dobo ter zanjo obračunati in plačati vsakomesečni znesek nadomestila neto plače od bruto osnove 1.034,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila; da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini štirih mesečnih neto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko ugotovil, ali in kdaj je do upada prometa pri toženki sploh prišlo, ter ali je bilo na kakršenkoli način poseženo v njene finančne podatke. Opozarja, da je toženka v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2022 dopolnila trditveno podlago in predložila nove dokaze v zvezi z zatrjevano diskriminacijo, pri čemer ni pojasnila, zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno. Ker je sodišče njene prepozne navedbe in dokaze upoštevalo pri odločitvi, do ugovora prekluzije pa se ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka je šele po razveljavitvi prve sodbe pričela zatrjevati, da je delovni čas zaradi dela informatikov na računalnikih prerazporedila vsem zaposlenim, zato je sodišče njeno izpoved v zvezi s tem neutemeljeno ocenilo kot prepričljivo. Iz sms sporočila z dne 11. 6. 2021 in iz izpovedi toženke ne izhaja, da je bil delovni čas prerazporejen tudi drugim zaposlenim, sicer pa je bil tožnici prerazporejen drugače kot sodelavkam. Toženka ni pravočasno zatrjevala, da je bila prerazporeditev le začasna, sodišče pa se ni opredelilo do očitka tožnice, da ni vedela, koliko časa bo njen delovni čas prerazporejen. To je pri njej kot materi samohranilki povzročilo stisko glede usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, kar je vodilo do psihičnega zloma, kot izhaja iz izvida z dne 17. 6. 2021. Sodišče se do tega ni opredelilo, kot tudi se ni opredelilo do vprašanja, ali je bilo ravnanje toženke sistematično. Glede ugotovitve, da iz sms sporočila izhaja spremenjen delovni čas le od 14. 6. 2021 do 19. 6. 2021, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je ta ugotovitev v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo, da je bil delovni čas prerazporejen dva do tri tedne. Ne drži, da toženka nanjo ni vršila pritiskov zaradi bolniške odsotnosti. Delovni čas ji je prerazporedila ravno zato, ker je po operaciji oči koristila bolniški stalež, pri čemer je računala, da bo tožnica sama dala odpoved. S tem namenom ji je tudi izdala opomin, ki ji ga je vročila ob povišanem tonu, in ji ob tem rekla, da naj v primeru, če ji spremenjen delovni čas ne ustreza, poda odpoved. Sodišče njeni izpovedi v zvezi s tem neutemeljeno ni sledilo. Ni se opredelilo do njenih navedb, da je izrabo letnega dopusta v času odsotnosti po operaciji oči zahtevala toženka in da je toženko o bolniškem staležu obvestila najkasneje do konca maja 2021. V postopku na prvi stopnji je ugovarjala prekluzijo glede navedb toženke, da je morala zaradi tožničine kršitve dolžnosti obveščanja naknadno popravljati plače, sicer pa je bila toženka z njenim bolniškim staležem v maju 2021 seznanjena že na podlagi elektronskega bolniškega lista. Da s toženko v resnici ni bila dogovorjena za izrabo letnega dopusta, kaže tudi okoliščina, da za izrabo letnega dopusta ni zaprosila po predpisanem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, ko sodišče glede odločilnih dejstev listinam ali zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Z nasprotovanjem ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz sms sporočila z dne 11. 6. 2021 izhaja spremenjen delovni čas od ponedeljka 14. 6. 2021 do sobote 19. 6. 2021, pritožba po vsebini ne uveljavlja protispisnosti, temveč nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, in še to glede neodločilnega dejstva, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede sistematičnega ravnanja toženke, saj iz četrtega odstavka 12. točke obrazložitve sodbe izhaja zaključek, da toženki sistematičnega, pogostega in dalj časa trajajočega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu, ni mogoče očitati. V istem odstavku 12. točke obrazložitve sodbe se je sodišče opredelilo tudi do tožničinih navedb glede psihične stiske, ki naj bi jo doživljala ob vrnitvi v službo po bolniški odsotnosti, v nadaljnjem petem odstavku iste točke pa je z jasnimi razlogi zavrnilo njene navedbe, da je toženka zahtevala, naj po operativnem posegu oči koristi letni dopust, ter da je bila toženka o tem, da je tožnica v resnici v bolniškem staležu, obveščena najkasneje do konca maja 2021. Ker se je glede na navedeno sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno uveljavlja pritožba.

8. Sodišče prve stopnje te postopkovne kršitve ni storilo niti s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi po njenih navedbah ugotovil, ali in kdaj je pri toženki prišlo do upada prometa, ter ali je bilo v finančne podatke toženke na kakršenkoli način poseženo. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je podatke o prihodkih in odhodkih toženke mogoče ugotoviti že na podlagi predloženih listinskih dokazov (bilanc za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 4. 2021 in od 1. 5. 2021 do 30. 6. 2021), navedbe o domnevno prirejenih bilancah toženke pa so povsem pavšalne in predstavljajo zgolj ugibanje tožnice, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo.

9. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020 na delovnem mestu "pomočnik v računovodstvu", sodišče prve stopnje pa je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki ji jo je toženka vročila 30. 6. 2021. 10. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo Pd 153/2021 z dne 14. 4. 2022 tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za plačilo denarnega povračila, zavrnilo predvsem na podlagi zaključka, da je za njeno podajo obstajal resen in utemeljen poslovni razlog. Pritožbeno sodišče je po pritožbi tožnice zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in preuranjene presoje, da odpoved ni bila posledica tožničine bolniške odsotnosti, s sklepom Pdp 436/2022 z dne 28. 7. 2022 prvo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka glede zatrjevanih subjektivnih razlogov za podajo izpodbijane odpovedi tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo kot neutemeljen. Pritožba presoji, da je toženka dokazala obstoj ekonomskega razloga in s tem podlago za sprejem poslovne odločitve o reorganizaciji dela, zaradi katere je delo tožnice pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi postalo trajno nepotrebno, obrazloženo niti ne nasprotuje, temveč kot zmotne izpodbija predvsem nadaljnje zaključke sodišča, da odpoved ni predstavljala enega od ravnanj šikaniranja in neenake obravnave tožnice zaradi bolniške odsotnosti v obdobju od 14. 5. 2021 do 11. 6. 2021. Tožnica je v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem zatrjevala, da je toženka nanjo izvajala pritisk zaradi bolniškega staleža, med drugim tudi z izdajo opomina, ki ji ga je vročila v povišanem tonu in jo ob tem pozivala k podaji odpovedi, ter s prerazporeditvijo delovnega časa, ki je veljala le zanjo, ne pa tudi za ostale delavke toženke.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je toženka od nje zahtevala, naj za čas po operaciji oči v maju 2021 koristi letni dopust. Sodišče prve stopnje teh navedb glede na izpoved toženke, da sta se s tožnico dogovarjali o izrabi letnega dopusta in da je o želji tožnice po izrabi letnega dopusta sklepala tudi zaradi njene prošnje za dodatno odsotnost zaradi hčerkinega obhajila, ter predvsem upoštevaje izpoved tožnice, da je (šele) nekaj dni po operaciji od osebne zdravnice prejela informacijo, da lahko za čas okrevanja koristi bolniški stalež, pravilno ni štelo za dokazanih. Nadalje je v zvezi s tem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica toženke glede odsotnosti v maju 2021 nato ni obvestila, da ne koristi letnega dopusta, temveč da je v bolniškem staležu, zaradi česar ji je toženka izdala opomin z dne 11. 6. 2021. Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja, da je toženko o bolniški odsotnosti obvestila najkasneje do konca maja 2021, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njeno izpoved v prvem sojenju, da je toženko o tem obvestila (šele) 11. 6. 2021. Ker že navedeno zadostuje za zaključek, da je tožnica kršila obveznost obveščanja iz 36. člena ZDR-1, zaradi česar izdaje opomina ni mogoče opredeliti kot nedopustnega pritiska s strani toženke, niti ni bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morala toženka zaradi tožničine kršitve obvestilne dolžnosti v juniju 2021 naknadno popravljati plače za mesec maj 2021. Pritožbeno uveljavljanje, da je toženka navedbe v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji podala prepozno, zato ni utemeljeno.

13. Pritožba prav tako neutemeljeno opozarja, da tožnica za izrabo letnega dopusta v maju in juniju 2021 ni zaprosila po predpisanem postopku. To upoštevaje ugotovitve o ustnem dogovarjanju tožnice in toženke v zvezi s tem ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da toženka s tožničinim bolniškim staležem pred 11. 6. 2021 ni bila seznanjena. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da bi se toženka s tem lahko seznanila na podlagi elektronskih bolniških listov. Ker tožnica ob tem ne pojasni, zakaj tega ni pravočasno zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče upoštevaje nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka na tožnico ob vročitvi opomina ni kričala ali je pozivala k podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da iz njenega sms sporočila tožnici z dne 11. 6. 2021 ne izhaja nespoštljiva oziroma žaljiva komunikacija ter da je toženka tožnici v telefonskih pogovorih v času odsotnosti vprašanje, kdaj se namerava vrniti v službo, postavila (le) zaradi težav z računalniki, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka nad tožnico ni izvajala pritiskov zaradi bolniškega staleža. 15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do njenega ugovora prekluzije glede navedb in dokazov toženke v ponovljenem postopku, da je začasna prerazporeditev delovnega časa v juniju 2021 veljala za vse delavce, in ne le za njo. Čeprav je sodišče prve stopnje ta ugovor res zavrnilo le posredno (s tem da je sporne navedbe in dokaze toženke upoštevalo pri odločitvi), to ne pomeni, da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba sicer nadalje pravilno navaja, da sodišče prve stopnje teh navedb in dokazov pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, saj toženka v ponovljenem postopku ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti pravočasno (drugi odstavek 362. člena ZPP), vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru, če teh navedb toženke pri odločitvi ne bi upoštevali in bi sledili navedbam tožnice, da je toženka delovni čas od 14. 6. 2021 dalje začasno prerazporedila le tožnici,1 to glede na pravilne ugotovitve o obstoju resnega in utemeljenega objektivnega odpovednega razloga in o tem, da se toženka do tožnice sicer ni obnašala nespoštljivo ter da nad njo ni izvajala šikaniranja ali nedopustnih pritiskov zaradi bolniške odsotnosti, samo po sebi ne bi zadostovalo za zaključek o navideznosti odpovednega razloga in s tem nezakonitosti odpovedi. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje glede začasne prerazporeditve delovnega časa pri toženki.

16. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da je toženka začasnost prerazporeditve delovnega časa zatrjevala prepozno, saj je to navajala že v odgovoru na tožbo, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa začasna narava te prerazporeditve jasno izhaja že iz vsebine sms sporočila z dne 11. 6. 2021.