Jedro

Tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Direktor zavoda za prestajanje kazni zapora A. (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo v postopku podaljšanja prekinitve prestajanja kazni zapora obsojencu A. A., po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo, s katero je obsojencu A. A. prekinitev prestajanja kazni zapora podaljšal za čas enega meseca, to je od 1. 1. 2021 do 1. 2. 2021 (1. točka izreka). Obsojenec A. A. se je dolžan vrniti na nadaljevanje prestajanja kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora dne 2. 2. 2021 (2. točka izreka odločbe). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka). Posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP), ne glede na prvi odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora obsojencu tudi, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2, za čas enega meseca, kadar ne obstajajo varnostni zadržki. Organ prve stopnje je v predmetni zadevi ob zasledovanju cilja preprečevanja širjenja virusne okužbe SARS-CoV-2 svojo odločitev oprl na presojo varnostnih zadržkov, to je okoliščin, ki bi lahko vplivale na zlorabo prekinitve prestajanja kazni zapora. Ugotavlja, da razlog za prekinitev prestajanja še vedno obstaja, saj je Vlada RS sprejela sklep, s katerim je podaljšala ukrepe prekinitve prestajanja kazni zapora obsojencu, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 do 31. marca 2021. Prvostopenjski organ je ocenil, da pri tožniku kot obsojencu ne obstajajo varnostni zadržki za začasno prekinitev prestajanja kazni zapora, zato je odločil, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožnik se v času trajanja prekinitve prestajanja kazni, iz razloga preprečitve širjenja virusne okužbe SARS-CoV-2, v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZZUOOP ne more prostovoljno vrniti v zavod.

3. Po pritožbi tožnika je Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij pritožbo obsojenca A. A. zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Tožnik je v pritožbi navedel, da je določba 27. člena ZZUOOP v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in da ga postavlja v neenakopravni položaj kot obsojenca, ki je v času prestajanja kazni zapora ravnal po pravilih in notranjem redu, saj bi moral biti zato nagrajen, dejansko pa je z izpodbijano odločbo sankcioniran. V nasprotnem primeru tožnik izpostavlja, da gre za poseg v zagotovljeno temeljno človekovo pravico svobodo gibanja iz 32. člena Ustave RS. Drugostopenjski organ ni sledil pritožbi tožnika, saj meni, da če ni drugače urejeno v ZZUOOP je potrebno uporabiti določbo ZIKS-1, ki v četrtem odstavku 82. člena določa, da se čas prekinitve ne šteje v prestajanje kazni. Pri tem meni, da je potrebno upoštevati dejstvo, da pritožnik v času prekinitve prestajanja kazni zapora dejansko ni na prestajanju kazni zapora, temveč je svoboden državljan.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče prvostopenjsko odločbo z dne 1. 1. 2021, v zvezi z drugostopenjsko odločbo z dne 19. 1. 2021 odpravi. Tožeči stranki se čas prekinitve prestajanja kazni zapora v trajanju od 26. 10. 2020 do 2. 2. 2021 šteje v čas prestajanja kazni zapora nadalje do izreka roka za izvršitev zaporne kazni. Priglaša tudi stroške postopka.

5. V tožbi navaja, da gre za poseg v URS zagotovljeni pravici, to je temeljni človekovi pravici, in sicer svobodo gibanja iz 32. člena URS in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS. Iz obrazložitev odločb tožene stranke izhaja, da je kazen mogoče prekiniti le pri tistih obsojencih, ki so tekom dosedanjega prestajanja kazni aktivno izpolnjevali obveznosti iz osebnega načrta in v večini že koristijo ugodnosti prostega izhoda, kar pomeni, da se že vračajo v družbo, imajo urejene pogoje za življenje po prestani kazni in ne predstavljajo varnostnega tveganja. Takšno stališče organov tožene stranke je povsem zmotno in posega v ustavno varovani pravici, kakor tudi v 6. in 7. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pri tem tožnik še opozori, da podaljšanje prekinitve prestajanje kazni zapora iz meseca v mesec pomeni negotovost za tožečo stranko, kdaj bo dejansko lahko odslužila in prestala kazen zapora. Tožeča stranka se na odločbe organa tožene stranke o prekinitvi kazni od 26. 10. 2020 do 26. 11. 2020, od 27. 11. 2020 do 27. 12. 2020 in od 28. 12. 2020 do 31. 12. 2020, ni pritožila. Zoper zadnjo odločbo, s katero se je tožeči stranki prekinitev podaljšala do 1. 2. 2021, pa je uveljavljala pravno sredstvo, zoper katero sedaj vlaga tudi predmetno tožbo. Tožeči stranki pomeni podaljšanje ukrepa iz meseca v mesec z odločbami o prekinitvi kazni zapora negotovost, čeprav se tožena stranka sklicuje, da je v tem času tožnik svoboden državljan. Tako se je tožeči stranki že štiri krat podaljšala negotovost, kar je prekomeren poseg v osebnostno pravico.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi ZZUOOP, ki je v 27. členu opredelil pogoje, na podlagi katerih se je lahko posameznemu obsojencu prekinila kazen zapora. Upoštevaje sam namen instituta prekinitve prestajanja kazni zapora se čas, ko je tožnik na prekinitvi kazni zapora ne more všteti v čas prestajanja kazni zapora, kot bi to želel tožnik, saj je tožnik v času prekinitve prestajanja kazni zapora svoboden državljan. Lahko zapusti ozemlje Republike Slovenije, ni pod nobenim nadzorom in nobeno omejitvijo, nima statusa obsojenca, na prestajanju kazni zapora se lahko zaposli ipd. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi navede, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo ugotoviti neskladje zakona z URS in po uradni dolžnosti sprožiti postopek za oceno ustavnosti oz. zakonitosti zakona ZZUOOP. Nadalje tožeča stranka vztraja pri tem, da je z izpodbijano odločbo tožniku kršena ustavna pravica svobode gibanja, oz. do gospodarske pobude, saj ne more opravljati dejavnosti, kar pomeni njegovo eksistenco oz. prihodek za preživljanje.

8. Sodišče je na seji 1. 2. 2023 sprejelo sklep, opr. št. II U 26/2021, da v zadevi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 odloča sodnica posameznica, glede za predmetno zadevo relevanten obseg in vrsto dejanskih ter pravnih vprašanj, saj je prvenstveno sporna pravilnost izvedenega postopka za izdajo izpodbijane odločbe.

9. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom URS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu EKČP in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnik na glavno obravnavo ni pristopil, pooblaščenec tožnika pa je na glavni obravnavi umaknil dokazni predlog za zaslišanje stranke.

**K točki I izreka:**

10. Tožba ni dovoljena.

11. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločitev, ki se nanaša prekinitev kazni zapora, na podlagi 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP).

12. Direktor zavoda za prestajanje kazni zapora je kot prvostopenjski organ po uradni dolžnosti, na podlagi 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, z izpodbijano odločbo tožniku prekinitev prestajanja kazni zapora podaljšal za čas enega meseca, to je od 1. 1. 2021 do 1. 2. 2021 in odločil, da se je tožnik dolžan vrniti na nadaljnje prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora, dne 2. 2. 2021. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 in pri tožniku niso obstajali varnostni zadržki. Pri presoji varnostnega zadržka se upoštevajo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na zlorabo prekinitve prestajanja kazni zapora, kot so: osebnost obsojenca, njegova varnostna ocena, nevarnost izmikanju nadaljnjemu prestajanju kazni, delež prestane kazni, vrsta in način storitve kaznivega dejanja, odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev, način nastopa kazni in mogoče odprti kazenski postopki (drugi odstavek 27. člena ZZUOOP).

13. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni (peti odstavek 82. člena ZIKS-1). Obsojenec se v času trajanja prekinitve prestajanja kazni iz razloga preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 ne more prostovoljno vrniti v zavod (četrti odstavek 27. člena ZZUOOP). Dejstvo, da je tožnik v času prekinitve prestajanja kazni zapora svoboden državljan, po navedbah za tožnika ne prestavlja svobode, ampak le omejevanje njegovih pravic.

14. Tožnik zatrjuje, da je s takšno ureditvijo tožniku bila kršena ustavna pravica svobode gibanja iz 32. člena URS in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS in pravica do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS), saj ni mogel opravljati dejavnosti kot podjetnik, kar pomeni njegovo eksistenco oz. prihodek za preživljanja. Vsa podaljšanja, prekinitve prestajanja zaporne kazni iz meseca v mesec, so v nasprotju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, zato so določbe ZZUOOP v neskladju z URS in mednarodnimi konvencijami, kakor tudi direktivami EU predvsem 6. in 7. člena EKČP. 15. Tožnik je v predmetni zadevi vložil izpodbojno tožbo in uveljavljal odpravo odločbe in tožbeni zahtevek, da se čas prekinitve prestajanja kazni zapora v trajanju od 26. 10. 2020 do 2. 2. 2021 všteje v kazen zapora, nadalje do izteka kazni zapora.

16. Tožnik je bil nameščen v polodprtem oddelku zavoda in je na dan 31. 12. 2020 prestal 34% kazni. Sodišče je na glavni obravnavi ugotovilo, da je tožnik zaporno kazen že prestal. 17. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

18. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

19. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Torej vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

20. Zmotno je nadziranje tožnika, da je pravni interes za obravnavano izpodbijane tožbe podan, ker tožnik v času prekinitve prestajanja kazni zapora, ni mogel opravljati svoje dejavnosti, po stroki je geodet, in vse geodetske storitve se opravljajo po elaboratih, ki trajajo od ogleda na kraju samem do izrisa, skupaj 14 dni do mesec dni, odvisno od elaborata. Ker se mu je iz meseca v mesec podaljševala prekinitev prestajanja kazni, ni mogel planirati izvedbe posameznega projekta, ker ni vedel kdaj bo poklican nazaj. Tožnik navaja, da štiri mesece ni bil pridobitno sposoben (s tožbo izpodbija 1 mesec).

21. Po mnenju sodišča tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči. Prvostopenjski organ namreč tudi ob tožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora (tj. do 1. 2. 2021 ) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kot že navedeno morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.2

22. Tožnik je vložil izpodbojno tožbo in ne ugotovitvene tožbe na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Sodišče ne sme samovoljno zaključiti, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči. Navedeno je tako izraz zahtev poštenega postopka iz 22. člena URS kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom URS. Temu v celoti sledi tudi ureditev ZUS-1, ki jasno opredeljuje, kaj tožnik s tožbo lahko zahteva (33. člen ZUS-1) in to v celoti prepušča njegovi odločitvi (30. člen ZUS-1). Le v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, lahko sodišče odstopi od tako postavljene zahteve in odloči na način, ki ga tožnik ni zahteval. To ureja ZUS-1 npr. v drugem odstavku 64. člena ZUS-1, ki omogoča, da kljub zahtevi tožnika, da se izpodbijani akt odpravi (izpodbojna tožba), sodišče odloči tako, da (le) ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, ker to narekujejo posebne okoliščine zadeve 3. 23. Sodišče tožnika ni pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz zadeve opr. št. I Up 159/2015 4 iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožnika na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njene volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo še večkrat. 5

24. Tožnik pred Upravnim sodiščem ne more uveljavljati zahtevka, da se čas prekinitve zaporne kazni všteje v čas prestajanja kazni, glede na določilo 2. člena ZUS-1.6 Prav tako niso izpolnjeni pogoji za upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1, ki opredeljuje t.i. subsidiarni spor, o katerem odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Določba 4. člena ZUS-1 predstavlja zakonsko realizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave RS. Tožba po 4. členu ZUS-1 je torej zadnje sredstvo (ultima ratio), ki preprečuje, da bi tožeča stranka ostala brez vsake možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti z akti kršijo njena temeljna upravičenja.7

25. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja), in prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja). Tožnik kot je že obrazloženo v tožbi ni postavil ne ugotovitveni kot ne prepovedni zahtevek, oba v zvezi s ponavljajočim ravnanjem tožene stranke. Zgolj sklicevanje tožnika na kršitev ustavnih pravic (32., 35. in 74. člena URS) še ne konstruira dovoljene tožbe. Tako tudi ni podana procesna predpostavka iz 4. točke 36. člena ZUS-1 za tožbo, ki izhaja iz določila 4. člena ZUS-1. 26. V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožnik več nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Ker je potrebno paziti na obstoj procesnih predpostavk ves čas postopka, je sodišče iz razloga po 4. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo. 8

27. Ker zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo predmeta tožbe, sodišče pojasni, da v nadaljevanju ne razsoja, temveč samo pripominja.

28. Tako kot vse človekove pravice in temeljne svoboščine tudi za osebnostne pravice (35. člen URS) velja, da so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava.

29. Pravica do svobode gibanja (32. člen URS) ni absolutna pravica, temveč se jo lahko pod določenimi pogoji omeji. Zakon lahko omeji uživanje pravice do svobode gibanja s pomočjo sorazmernosti (če je to potrebno) v taksativno določenih primerih poteka kazenskega postopka, preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni, zavarovanja javnega reda in obstoja interesov obrambe države (drugi odstavek 32. člena URS). Omejiti jo je mogoče le na podlagi teh navedenih razlogov. Z izpodbijano odločbo se je tožniku prekinila kazen zapora za 1 mesec zaradi širjenja virusa SARS-CoV-2. 30. Svobodna gospodarska pobuda je ena od človekovih pravic, čeprav ni uvrščena v poglavje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč v poglavje, ki se nanaša na gospodarska in socialna razmerja (III. Pogl URS). Prvi odstavek 74. člena URS zagotavlja svobodo sprejemanja vsakršnih odločitev o opravljanju gospodarske dejavnosti, vendar te pravice ni mogoče uresničiti neposredno na podlagi Ustave. 9

31. Že od samega začetka je Sodišče EU poudarjalo, da svobodna gospodarska pobuda ni absolutno varovana, temveč je vselej treba upoštevati družbeno funkcijo varovanih dobrin in dejavnosti. 10 Povedano drugače, omejitve oziroma posegi v svobodno gospodarsko pobudo so upravičeni, če so omejitve oziroma posegi v javnem interesu. Pri opredelitvi javnega interesa je treba upoštevati vrednote in cilje, ki jih zasleduje Evropska unija.

**K točki II izreka:**

32. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče odločilo, da stroške v zvezi s tožbo nosi vsaka stranka sama.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Vrhovno sodišče RS, sklep, opr. št. I Up 224/2019 z dne 8. 7. 2020. 3 Vrhovno sodišče RS, sklep, opr. št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. Če je bil izpodbijani upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prvega odstavka 64. člena ZUS-1 s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. 4 Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik. To pa bi odprlo tudi vprašanje, ali je bil v tem upravnem sporu tožnik tisti, ki je bil subjekt (in ne objekt) sodnega postopka (22. člen Ustave) in ali je bilo njegovo sodno varstvo dejansko učinkovito (23. člen Ustave). Posledično tudi ni mogoče šteti, da bi v primeru izdaje ugotovitvene sodbe šlo za delno ugoditev izpodbojni tožbi. Tožbi v upravnem sporu ni mogoče delno ugoditi tako, da se odloči o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil. 5 I Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022,I Up 174/2022, I Up 175/2022, I U 290/2022. 6 V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. 7 ZUS-1 s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, str.39 in 40 (sklep V RS 155/2017 z dne 23. 5. 2018). 8 Tako tudi sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 918/2019 z dne 9. 10. 2019 v zvezi s sklepom VSRS I Up 224/2019 z dne 8. 7. 2020. 9 Ustavno Sodišče, št. U-I-218/04 z dne 16. 8. 2004. 10 Sodba EU, zadeva Nold. tč. 14.