Jedro

V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in 4. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožničin zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožnici za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2007 obračunati razliko v plači v bruto znesku 48.718,11 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov, obračunanih od posameznega mesečnega bruto zneska razlike izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi obračunanimi od naslednjih bruto zneskov: - 739,12 EUR od 1. 7. 2005, - 739,12 EUR od 1. 7. 2005, - 739,12 EUR od 1. 7. 2005, - 739,12 EUR od 1. 7. 2005, - 870,66 EUR od 1. 7. 2005, - 870,12 EUR od 1. 7. 2005, - 870,12 EUR od 1. 7. 2005, - 870,13 EUR od 1. 7. 2005, - 870,13 EUR od 1. 7. 2005, - 856,15 EUR od 1. 7. 2005, - 855,64 EUR od 1. 7. 2005, - 855,64 EUR od 1. 7. 2005, - 855,64 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 877,02 EUR od 1. 7. 2005, - 882,69 EUR od 1. 7. 2005, - 882,69 EUR od 1. 7. 2005, - 882,69 EUR od 1. 7. 2005, - 882,69 EUR od 6. 7. 2005, - 900,35 EUR od 6. 8. 2005, - 900,35 EUR od 6. 9. 2005, - 900,35 EUR od 6. 10. 2005, - 900,35 EUR od 6. 11. 2005, - 900,35 EUR od 6. 12. 2005, - 900,35 EUR od 6. 1. 2006, - 900,35 EUR od 6. 2. 2006, - 900,35 EUR od 6. 3. 2006, - 906,12 EUR od 6. 4. 2006, - 905,61 EUR od 6. 5. 2006, - 906,12 EUR od 6. 6. 2006, - 906,12 EUR od 6. 7. 2006, - 917,89 EUR od 6. 8. 2006, - 910,04 EUR od 6. 9. 2006, - 917,89 EUR od 6. 10. 2006, - 917,89 EUR od 6. 11. 2006, - 917,89 EUR od 6. 12. 2006, - 917,90 EUR od 6. 1. 2007, - 917,90 EUR od 6. 2. 2007, - 917,90 EUR od 6. 3. 2007, - 923,75 EUR od 6. 4. 2007, - 923,75 EUR od 6. 5. 2007, - 923,75 EUR od 6. 6. 2007, - 940,85 EUR od 6.7. 2007, - 980,25 EUR od 6. 8. 2007, - 939,96 EUR od 6. 9. 2007, - 906,20 EUR od 6. 10. 2007, - 939,96 EUR od 6. 11. 2007, - 939,96 EUR od 6. 12. 2007, - 939,96 EUR od 6. 1. 2008, vse do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna plačati od zneska vsote zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do vložitve tožbe, zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 930,85 EUR, v roku 8-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“ Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 585,22 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2007 obračuna razliko v plači v bruto znesku 48.718,11 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov obračunanih od posameznega mesečnega bruto zneska razlike izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od v izreku navedenih bruto zneskov ter od datumov navedenih v izreku (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača od zneska vsote zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do vložitve tožbe, zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo zneskov zakonskih zamudnih obresti za obdobje navedeno v izreku od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov navedenih v izreku (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 974,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-ih dni po vročitvi sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo znižanje sodniških plač za 20 % s podzakonskim aktom nezakonito. Tožnici je bila plača znižana v skladu z veljavnimi predpisi. Osnova za obračun sodniške plače je bila v skladu z drugim odstavkom 4. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) določena z zakonom, ki ureja sodniško službo, in sicer tako, da je bila vezana na osnovo za določanja plač, ki jo je Zakon o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992) določal za poslance. Plačni položaj sodnika se tako navezuje na plačni položaj poslanca, kar izhaja iz 45. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94). Že prvi odstavek 45. člena ZSS je gramatikalno jasen in ne potrebuje posebne razlage: osnova za obračun sodniške plače je enaka osnovi za obračun plače poslanca. Drugi odstavek 45. člena ZSS določa, da se osnovna plača glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določa Državni zbor za plače poslancev, in se tudi usklajuje na enak način, kot za poslance Državnega zbora. Odstotek znižanja plače za poslance določi Državni zbor v skladu z ZPos in na ta način se je tudi izvedlo znižanje osnove. Na podlagi 24. člena ZPos in sklepa Državnega zbora z dne 27. 1. 1933 je komisija Državnega zbora za volitve in imenovanja in administrativne zadeve (KVIAZ) na seji 11. 2. 1993 sprejelo sklep, s katerim je določila, da je osnova za obračun plač poslancev povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko, zmanjšana za 20 %. Osnova za določanje plač sodnikov je tako bila določena z zakonom, ki ureja sodniško službo, in sicer tako, da je bila vezana na osnovo za določanje plač, ki jo je ZPos določil za poslance, pri čemer je bilo tudi v ZSS upoštevana možnost znižanja osnove ter enak način usklajevanja kot je veljal za poslance. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje glede Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz leta 1997 (ZZDODP), saj ta zakon v ničemer ni posegel v določbe ZPos in posledično tudi ne v določbe ZSS glede možnosti znižanja osnove za določanje in obračun plač, prav tako pa ne v določbo ZPos o pristojnosti delovnih teles državnega zbora glede znižanja osnove za obračun plač do 20 %. Tako ni nobenega dvoma, da se je z akti Državnega zbora RS (sklep z dne 27. 1. 1993) in KVIAZ (sklep z dne 11. 2. 1993 in sklep z dne 2. 2. 1995), katerih veljavnost je izrecno podaljšal ZZDODP, zakonito znižalo tudi osnovo za obračun sodniških plač, in sicer za 20 %. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o nečisti denarni terjatvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožničinega zahtevka, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožene stranke o nečisti denarni terjatvi. Tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da navaja dejstva in pravna naziranja ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb opredeli. Vendar pa pritožba protispisno navaja, da se sodišče prve stopnje do navedenega ugovora ni opredelilo. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja, vsebovani na 6. strani obrazložitve, so povsem jasni in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju nezakonito obračunana v višini 80 % osnove, češ da znižanje sodniških plač ni bilo določeno z aktom, ki ima veljavo zakona. Tožnica s tožbo zahteva plačilo razlik v plači za čas od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP, kar pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom. Glede tega vprašanja je revizijsko sodišče v istovrstnem sporu v sodbi VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 zavzelo stališče, da niso utemeljene revizijske navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom, saj je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom. Podobno je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 919/10-21 z dne 18. 11. 2012, s katero je odločalo o ustavni pritožbi zoper prej navedeno sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 477/2009, zavzelo povsem jasno stališče, da je bila po uveljavitvi ZZDODP s tem zakonom natančno določena osnova za obračun sodniške plače, ki je odtlej tudi očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45. člena ZSS.

Možnost znižanja sodniških plač je namreč določal drugi odstavek 45. člena ZSS. V skladu s to določbo se je osnova iz prvega odstavka istega člena (ta je določal, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslancev) glede na proračunske zmožnosti znižala za odstotek, ki ga je določil Državni zbor za plače poslancev, in se je usklajevala na enak način, kot se je usklajevala osnova za obračun plač poslancev Državnega zbora. Navedeno pomeni, da v 45. členu ZSS ni bilo predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove za obračun sodniške plače, temveč je bilo predvideno, da osnova, kakršna je določena za obračun plače poslanca, velja tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da je tudi za sodniške plače veljala vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače. Izhodišče za takšno ureditev je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakršno je bilo vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS. Vrhovno sodišče v že citirani sodbi VIII Ips 477/2009 ugotavlja, da je bilo to razmerje dejansko vzpostavljeno z določitvijo količnikov plačnih razredov in sodniških dodatkov v 46. členu ZSS, kar pa ni bilo predmet tistega spora in prav tako tudi ni predmet tega spora.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do vtoževanih razlik v plači, ker je o znižanju osnove za sodniške plače odločala komisija Državnega zbora za volitve imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ). Na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena ZPos je KVIAZ dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega spora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS v letu 1994 je bila tako osnova za obračun plače poslanca že določena. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije (zadnjemu objavljenemu uradnemu podatku o njej), znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunavane in izplačevane. Vendar pa v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne s 45. členom ZSS in tudi ne na podlagi sklepa KVIAZ-a, temveč je bila določena v ZZDODP.

Ne glede na zgoraj opisano ureditev v 45. členu ZSS pa je potrebno ugotoviti, da je z uveljavitvijo ZZDODP prišlo do spremembe pravnega položaja, glede določanja osnov za obračun sodniških plač. Po uveljavitvi ZZDODP je bila s tem zakonom natančno določena osnova za obračun sodniške plače, ki je odtlej očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45. člena ZSS, kakor to ugotavlja Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe Up 919/10-21 z dne 8. 11. 2012. Navedeno pomeni, da odločitev v tem sporu ne more biti odvisna od vprašanja, ali je bila določba 45. člena ZSS v skladu z Ustavo RS, kar je sicer bila ena od tez pritožbenega sodišča, ko je v tem sporu postavilo zahtevo za oceno ustavnosti. Pritožbeno sodišče ni vezano na stališča, ki jih je v tem sporu (resda v drugačni sestavi senata), zavzelo v zahtevi za oceno ustavnosti 2. člena ZZDODP, 45. člena ZSS in 24. člena ZPos. Ustavno sodišče je zahtevo za oceno ustavnosti sicer zavrglo, vendar pa je v odločbi Up-919/10-21 z dne 8. 11. 2012 zavzelo povsem jasno stališče glede zatrjevane neustavnosti ureditve v 45. členu ZSS, ko je navedlo, da so bili ti argumenti lahko pomembni samo do uveljavitve ZZDODP. Očitno je tudi, da ni sledilo argumentom o domnevni protiustavnosti določb ZZDODP, saj je sprejelo oceno, da revizijskemu sodišču v zvezi z razlago določbe 2. člena ZZDODP ni mogoče očitati napačnosti niti nespoštovanja ustavnega procesnega jamstva z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki jih uveljavlja pritožnik, pa tudi protiustavnosti ne. V spornem obdobju plača tožnici ni bila določena oziroma znižana na podlagi določbe 45. člena ZSS, temveč na podlagi 2. člena ZZDODP. V 2. členu ZZDODP je bilo namreč določeno, da se v primerih, ko so bile v skladu z zakoni, drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami plače in drugi prejemki določeni v odstotku od osnove, pri izplačilih plač in drugih prejemkov od uveljavitve tega zakona dalje, upošteva odstotke, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Tudi Ustavno sodišče RS je v že citirani odločbi Up 919/10-21 zavzelo stališče, da je ob prikazanem stališču vrhovnega sodišča, ki je pravni položaj po uveljavitvi ZZDODP očitno utemeljevalo z argumentom lex posterior derogat legi prior, postalo brezpredmetno vprašanje ustavne skladnosti drugega odstavka 45. člena ZSS v obdobju pred uveljavitvijo ZZDODP. Po stališču Ustavnega sodišča RS se vrhovnemu sodišču za čas po uveljavitvi 2. člena ZZDODP sploh ni bilo potrebno še dodatno opredeljevati glede drugega odstavka 45. člena ZSS. Po stališču Ustavnega sodišča RS bi bil tak argument (glede drugega odstavka 45. člena ZSS) lahko pomemben samo do uveljavitve ZZDODP, po njegovi uveljavitvi pa ne več. Sicer pa je tudi tožnica v tožbi navedla, da se od uveljavitve ZZDODP plača sodnikov obračunava po osnovi, ki je določena s tem zakonom. Vendar pa je zmotno njeno stališče, da to pomeni, da da se ne upošteva odstotek, za katerega je bila njena plača znižana v februarju 1997. Takšno tolmačenje bi bilo v nasprotju z določbo 2. člena ZZDODP, saj ta povsem jasno določa, da se pri izplačilih plač in drugih prejemkov od uveljavitve tega zakona dalje upoštevajo odstotki, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Razlog za sprejem ZZDODP so bile spremembe v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, saj zaradi teh sprememb od 1. 1. 1997 ni bilo več podatkov o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Zato je bilo potrebno spremeniti zakone, druge predpise in kolektivne pogodbe, ki so določanje plač in drugih prejemkov vezale na podatek o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Do sprejema in uveljavitve takšnih sprememb je ZZDODP določal začasno osnovo. Te osnove ni določil povsem na novo, temveč je ohranil dotedanji način in ga začasno prilagodil tako, da je kot osnovo uporabil podatek Statističnega Urada Republike Slovenije o povprečni plači v gospodarstvu v Republiki Sloveniji za obdobje oktober, december 1996, ki je znašala 127.746,00 SIT, ta znesek pa se je nato valoriziral. Vendar pa v določbah ZZDODP ni nobene podlage za tožničino stališče, da bi tožena stranka plačo za sporno obdobje morala obračunavati od 100 % osnove iz 1. člena ZZDODP, saj je v skladu z 2. členom ZZDODP pri tem morala upoštevati odstotke, ki so bili določeni za izplačila v februarju 1997. Osnova za odločanje poslanskih plač v februarju 1997 je bila v skladu z ZPos določena v višini 80 % osnove, zato se je od uveljavitve ZZDODP tako za sodnike kot poslance pravilno upoštevala tako določena osnova.

Vse navedeno pomeni, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšanja zaradi domnevno nezakonitega znižanja plače, zato neutemeljeno vtožuje razliko v plači. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alinee 358. člena ZPP izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka.

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) znašajo 2028 točk (1000 točk za odgovor na tožbo, 1000 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 28 točk za materialne stroške), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 930,85 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašene nagrade za pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2009 v višini 750 točk, saj tožena stranka v tej vlogi zgolj ponavlja že v odgovoru na tožbo vsebovan ugovor zastaranja dela obresti in dela glavnice. Po vsebini sicer neutemeljen ugovor, da tožnica ne uveljavlja čiste denarne terjatve, pa bi tožena stranka lahko podala že v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče kot strošek, ki je potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP prav tako ni priznalo priglašene nagrade za pripravljalno vlogo z dne 5.6. 2009 v višini 750 točk, saj bi tožena stranka domnevno nepravilnemu izračunu prikrajšanja pri plači lahko ugovarjala že v odgovoru na tožbo in takrat tudi priložila izračun. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroški postopka spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 930,85 EUR, v roku osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnem sporu v sodbi Pdp 425/2009 z dne 18. 6. 2009 sicer zavzelo stališče, da je tožnik za obdobje od avgusta 2005 do decembra 2007 upravičen do vtoževanih razlik v plači, češ da je bila osnova za obračun sodniške plače nezakonito določena s podzakonskim aktom. Vendar je to stališče napačno, kakor je že razloženo zgoraj. Sicer pa je revizijsko sodišče navedeno sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo, Ustavno sodišče RS pa je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo revizijskega sodišča. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče v tem sporu ne odstopa od uveljavljane sodne prakse, ne glede na drugačno odločitev v sodbi Pdp 425/2009, saj je za oblikovanje enotne in ustaljene sodne prakse zadolženo predvsem Vrhovno sodišče RS.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 1275 točk (1250 točk za pritožbo in 25 točk za materialne stroške), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 585,22 EUR, kolikor je tožnica toženi stranki tudi dolžna povrniti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.