Jedro

Ker gre pri podaljšanju bivanja v študentskem domu za javnopravno stvar, je treba pri odločanju smiselno uporabiti določbe ZUP tudi glede načina vlaganja vlog.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Pisarne za študentske domove v Ljubljani, št. 6001-20020/2012/P z dne 20. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožničino prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013 zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo v skladu z razpisom za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 201272013 mogoče vložiti prošnjo do 20. 8. 2012. Študent se je lahko prijavil s kvalificiranega digitalnim potrdilom in v tem primeru natisnjenega obrazca po pošti ne pošilja, temveč prošnjo v eVŠ odda do 20. 8. 2012, ali pa brez kvalificiranega potrdila in v tem primeru mora prošnjo poslati elektronsko, nato obrazec natisniti, ga podpisati in s prilogami priporočeno po pošti poslati pisarni do 20. 8. 2012. Navedeni rok je prekluzivne oziroma zamudne narave, kar pomeni, da je za morebitnega prijavitelja pomembno spoštovanje le-tega, pravočasna prijava pa pomeni, da mora morebitni prijavitelj vlogo predložiti do roka in na način, ki je določen v razpisu. Tožnica je prošnjo poslala na naslov Študentske pisarne priporočeno po pošti dne 20. 8. 2012 in je pisarna njeno prošnjo prejela dne 20. 8. 2012. To pomeni, da tožnica prošnje ni elektronsko oddala v roku in na način, ki je bil določen v razpisu, razen tega je prošnjo oddala na napačnem obrazcu. Glede na navedeno je organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotovil, da je tožnica prošnjo vložila prepozno in zato je njeno prošnjo zavrgel. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil in potrdil sklep Pisarne za študentske domove, ker meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta tožničino prošnjo zavrgel, pravilna in zakonita in v skladu z določbami pravilnika in z besedilom predmetnega razpisa.

Tožnica v tožbi navaja, da je svojo vlogo oddala pravočasno, saj jo je oddala po pošti, res pa je ni oddala elektronsko. V zvezi s tem navaja, da Zakon o elektronskem poslovanju pravi, da je elektronska vloga enaka pisni. Poleg tega je uprava študentskega doma ni pozvala k dopolnitvi vloge, kar bi jo po ZUP morala, temveč ji je namesto tega poslala odločbo o prenehanju bivanja v študentskem domu. Navaja, da 14. 12. 2012 izide ponovni razpis, na katerega se ima namen prijaviti, saj tudi izpolnjuje vse pogoje za bivanje v študentskem domu. Prejela je tudi izselitveni nalog, vendar ji s tem izselitvenim nalogom tako ne omogočajo izkoristiti vseh pravnih sredstev. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno podaja ugovor pasivne legitimacije in opozarja, da iz tožbe tožnice ni razvidno, ali je vložila tožbo zoper ministrstvo ali zoper prvostopenjski organ. Sicer pa navedbe tožnice v celoti prereka in poudarja, da je predmetni razpis v III. a točki jasno določal, da je moral študent prošnjo za podaljšanje bivanja oddati preko elektronske vloge na spletnem portalu eVŠ in je bil rok za oddajo prošnje 20. 8. 2012. Iz navedene točke razpisa je izhajalo tudi, da se kot pravočasna šteje prošnja, ki je bila izpolnjena in oddana z elektronskim podpisom v eVŠ do 20. 8. 2012 in prošnja, ki je bila izpolnjena v eVŠ, natisnjena v istem besedilu, kot je besedilo v zadnjem oddanem obrazcu eVŠ, podpisana in priporočeno poslana ali osebno oddana pristojni pisarni za študentske domove do 20. 8. 2012. Navedeni rok je prekluzivne narave, kar pomeni, da mora prijavitelj vlogo predložiti do roka in na način, ki je določen v razpisu ter zamuda roka pomeni, da se prijaviteljeva vloga v skladu z besedilom razpisa ne more obravnavati. Tožnica je oddala prošnjo dne 20. 8. 2012 le priporočeno po pošti, prav tako je poslala napačno vlogo (na obrazcu, kot je bil zahtevan v enem izmed predhodnih razpisov), torej ni ravnala v skladu s III. a točko razpisa. Tožena stranka poudarja, da kljub temu, da način oddaje vloge določa 63. člen ZUP, to ne pomeni, da le-tega ni mogoče drugače urediti z javnim razpisom. Po njenem mnenju temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča III U 62/2010, iz katere izhaja, da gre za javnopravno stvar) in zato je glede na navedeno tudi v konkretni zadevi treba smiselno uporabiti določbe ZUP. Določbe področnih splošnih aktov tudi temeljijo na ustrezni pravni podlagi (podlaga za razpis je 73.b člen ZViS in Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov), in te določbe prevladajo nad določbami ZUP. Če razpis, temelječ na področni zakonodaji, ki je nadrejena ZUP, ne bi izrecno določal načina oddaje, bi v tem primeru veljale določbe ZUP, po katerem bi bila tožničina vloga, ki ni bila oddana v eVŠ, temveč samo priporočeno po pošti, nepopolna in v tem primeru bi organ tožnico pozval, da vlogo v določenem roku dopolni. Vendar pa se v konkretnem primeru glede na določila razpisa prepozna vloga v skladu s 3. točko 129. člena ZUP zavrže. Tožničina vloga je bila torej zavržena, ker ni prispela v skladu s pogoji, navedenimi v razpisni dokumentaciji.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica sicer res vložila tožbo zoper sklep Pisarne za študentske domove, vendar pa se je zoper ta sklep tudi pritožila. O pritožbi je odločalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Ker je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožena stranka država, ki jo zastopa pristojno ministrstvo, ki je izdalo dokončni upravni akt, je sodišče smiselno štelo, da je tožena stranka v obravnavani zadevi Republika Slovenija, ki jo zastopa navedeno ministrstvo.

V konkretnem primeru dejansko stanje, na podlagi katerega je prvostopenjski organ tožničino prošnjo zavrgel kot prepozno, ni sporno. Prvostopenjski organ je tožničino vlogo zavrgel kot prepozno, ker je tožnica prijavo na predmetni javni razpis poslala samo priporočeno po pošti dne 20. 8. 2012 in ne tudi v elektronski obliki. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na javni razpis, ki je omogočal dva načina prijave, in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom in drugega brez kvalificiranega digitalnega potrdila, pri katerem pa je bilo treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in nato s prilogami poslati priporočeno oziroma oddati osebno pristojni pisarni za študentske domove.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da gre za javnopravno stvar, kar pomeni, da je pri odločanju treba smiselno uporabiti določbe ZUP. Vendar pa to ne pomeni, da javni razpis način vlaganja vlog lahko določa drugače kot to določa ZUP. V konkretnem primeru sta materialna predpisa Zakon o visokem šolstvu (Zvis) in Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov (Pravilnik). ZVis načina vložitve vlog ne določa, Pravilnik pa v prvem odstavku 24. člena določa, da prijava za sprejem in podaljšanje subvencioniranega bivanja poteka preko elektronske vloge v eVŠ. Kljub temu, da Pravilnik tako določa, pa podzakonski akt načina vlaganja vlog ne more urejati drugače kot to ureja ZUP. To velja tudi za razpisne pogoje, ki temeljijo na določbah Pravilnika kot podzakonskega akta.

ZUP v 63. členu določa, da se lahko vloga vloži v pisni obliki in da je pisna vloga tista vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) ali pa vloga, ki je v elektronski obliki in podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Po ZUP torej vloge, oddane v elektronski obliki brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, ni mogoče šteti kot pisne vloge.

Tožnica je svojo podpisano vlogo poslala priporočeno po pošti na zadnji dan razpisnega roka, kar je v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP, po katerem se za dan prejema vloge, poslane priporočeno po pošti, šteje dan oddaje na pošto, pravočasno. Zato po presoji sodišča tožničine vloge ni mogoče šteti kot prepozne, niti je kot take posledično ni mogoče zavreči, saj način oddaje vloge, kot je navedeno že zgoraj, določa ZUP in tega z javnim razpisom ni mogoče spremeniti. S tem, ko je bila vloga tožnice zavrnjena, so bila napačno uporabljena določila ZUP. Sodišče na tem mestu še dodaja, da je iz tožničine vloge razvidno, da je oddala prošnjo za podaljšanje bivanja študentov v študentskem domu na ustreznem obrazcu, z vsemi sestavinami vloge in iz obrazca ni razvidno, da bi šlo za obrazec iz preteklih razpisov.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo, ker niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ upoštevajoč pravno mnenje sodišča, da je tožnica svojo vlogo vložila pravočasno, ponovno odločiti o prijavi tožnice na predmetni javni razpis.