Jedro

ZOR je pogodbeno obrestno mero za pogodbe med posamezniki omejil tako, da ta ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Če so dogovorjene obresti višje, mora sodišče po uradni dolžnosti obrestno mero omejiti do višine dovoljenih obresti.

Znakov težkega gmotnega stanja ali stiske ni, kadar stranka najame posojilo zaradi izpeljave posla, torej z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da te tečejo od zneska 3.536.724,54 SIT od 10.11.1999 dalje, vse dokler vsota zapadlih in ne plačanih obresti ne doseže višine glavnice.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In ... z dne 7.1.2000, vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka v tistem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 5.660,61 EUR in plačilo zneska 9.097,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od glavnice 14.758,49 EUR od 10.11.1999 do plačila in glede stroškov izvršilnega postopka v višini 369,07 EUR. V presežku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper obsodilni del sodbe vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče o delu zahtevka, ki ga je toženec pripoznal in je postal tudi že pravnomočen, ponovno odločalo, s čimer je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Vztraja na stališču, da je z delnimi plačili poravnal tudi glavnico, saj je glede višine obrestne mere potrebno upoštevati zakonsko omejitev iz 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) in da je bila sklenjena posojilna pogodba oderuška. Tožeči stranki je bila namreč finančna stiska toženca znana, s sklenitvijo posojilne pogodbe pa si je zase izgovoril korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal oziroma se je sam zavezal dati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da preostali tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Držijo pritožbene navedbe, da je toženec tožbeni zahtevek do višine 5.660,61 EUR pripoznal, vendar pritožnik spregleda, da sodišče prve stopnje v svoji prvi odločbi z dne 24.6.2005 delne pripoznave ni upoštevalo. V del tožbenega zahtevka, ki je že pravnomočen, to je do višine 6.075, 96 EUR, tako ni vključen tudi znesek glavnice, ki ga je toženec pripoznal, zato sodišče z izpodbijano sodbo ni kršilo 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Pritožbeno sodišče je že v svojih prejšnjih odločbah zavzelo stališče tako do vprašanja višine obrestne mere pogodbenih obresti kot do vprašanja oderuškosti sporne pogodbe. Predmet presoje je le vprašanje teka pogodbenih obresti od 2.5.1999 dalje, ko sta stranki sklenili dodatek k posojilni pogodbi, s katero sta uvodoma ugotovili, da znesek glavnice znaša 5.000.000,00 SIT in da je toženec z delnimi plačili poravnaval le do tedaj zapadle pogodbene obresti. Od takrat dalje je res potrebno upoštevati zakonsko omejitev 1. odstavka 399. člena ZOR, ki višino obrestne mere pogodbenih obresti limitira do višine obrestne mere za hranilne vloge na vpogled (vpogledne obresti), kar pa je sodišče v izpodbijani sodbi tudi upoštevalo (4. odstavek 399. člena ZOR). Prav tako ni zaslediti elementov oderuške pogodbe (1. odstavek 141. člena ZOR), saj je toženec najel posojilo zaradi izpeljave posla, torej z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti, zato znakov težkega gmotnega stanja ali stiske ni. Tak namen izhaja tako iz osnovne pogodbe, dodatka k tej pogodbi, kot tudi iz izpovedi obeh pravdnih strank. Poleg tega ne gre za neizkušeno osebo, saj je bil toženec direktor družbe, ki je posel nameravala izpeljati.

Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker so te do 22.5.2007 presegle glavnico, jih je, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 3.2.2006 in Obligacijski zakonik-A, omejilo do višine glavnice vtoževane obveznosti.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.