Jedro

Dopis tožene stranke oziroma pojasnilo, zoper katerega bi tudi sicer bila tožba vložena prepozno, če bi ga sodišče obravnavalo kot upravno odločbo, ni upravni akt v smislu določb ZUS-1, ker s spornim dopisom tožena stranka ni odločala o pravicah oziroma pravnih koristih tožeče stranke do dodelitve nepovratnih sredstev za rešitev njenega stanovanjskega vprašanja. O tej pravici je že bilo odločeno z upravno odločbo z dne 22. 4. 2009. Tožeča stranka lahko izpolnitev obveznosti iz navedene odločbe, pod pogoji, ki so določeni v 173. členu SZ-1 in ZUP, uveljavlja samo v postopku upravne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo tožene stranke, št. 35203-53/2008-jv/13 z dne 26. 3. 2009, ki ni predmet spora v obravnavani zadevi, je pod točko 1 izreka odločeno, da se A.A. (tožnici) za rešitev stanovanjskega vprašanja kot prejšnji imetnici stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju v ..., izplača 15.219,35 EUR, ki jih je dolžna izplačati SOD v gotovini, 10.568,99 EUR, ki jih je dolžna izplačati SOD v obveznicah in 5.495,78 EUR, ki jih je dolžno izplačati RS, Ministrstvo za okolje in prostor v gotovini; pod točko 2 izreka je odločeno, da je tožnica upravičena do posojila, ki ji ga je dolžan odobriti Stanovanjski sklad RS, javni sklad do višine kupnine za primerno stanovanje, vendar ne več kot po ceni 1.500 EUR/m² v primeru nakupa stanovanja oziroma ne več kot 750 EUR/m² v primeru gradnje stanovanjske hiše. Pod točko 3 so določene okoliščine, na podlagi katerih se določa višina posojila. Točke 4, 5, 6 in 7 izreka odločbe še nadalje določajo obveznosti za pridobitev teh sredstev. V obrazložitvi te odločbe navaja potek sodnega postopka, ugotovitev vrednosti denacionaliziranega stanovanja in določbe 173. člena SZ-1, ki opredeljujejo pravice najemnikov denacionaliziranega stanovanja do pridobitve teh sredstev.

Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je bila odločba posredovana tožeči stranki z dopisom z dne 26. 3. 2009, v kateri je tudi navedeno, da tožnico pozivajo za posredovanje dokumentov in podatkov, to je med drugim tudi overjen izvod kupoprodajne pogodbe, iz katere je razvidno, da je plačan davek od prodaje in pravnomočno gradbeno dovoljenje. Navaja še, da bodo na podlagi sprejetih podatkov in dokumentov pripravili pogodbo o poravnavi in izplačilu pripadajočih sredstev, ki jih bodo posredovali v podpis. Tožnica je toženi stranki na podlagi njenega poziva poslala poleg fotokopije dokumentov tudi gradbeno dovoljenje UE Žalec št. 35102-563/01-0333 z dne 19. 9. 2001. Z dopisom, št. 35203-53/2008-jv/14 z dne 22. 4. 2009, ki se izpodbija v tem sporu, katerega je tožena stranka naslovila kot pojasnilo, tožena stranka navaja, da gradbeno dovoljenje ni opremljeno s štampiljko o pravnomočnosti, ter da postopek pridobitve ugotovljenih materialnih ugodnosti iz 173. člena SZ-1 poteka v dveh fazah. V prvi fazi upravni organ ugotovi, ali ima najemnik denacionaliziranega stanovanja status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in višino pripadajočih sredstev. V drugi fazi pa upravičenec dejansko izkaže svojo upravičenost do izplačila ugotovljenih sredstev. Upravičenec ne more pridobiti ugotovljenih sredstev samo na podlagi izdane odločbe. Člen 173. člena ZS-1 ima naravo nadomestne privatizacije in je ni mogoče obravnavati in razlagati ločeno od določb „lastninjene in privatizacija stanovanja in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“ iz SZ/91, ki je glede na določbo 196. člena SZ-1/03 ostal v veljavi in se uporablja do zaključka privatizacije. To potrjuje tudi sodna praksa večih sodišč in velja enako tudi za najemnike denacionaliziranih stanovanj. Po sprejetju SZ/91 so bili lastniki stanovanj iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ, iz leta 1991 dolžni skleniti najemno pogodbo z občani, ki so imeli stanovanjsko pravico, kot to določa 144. člen SZ iz leta 1991, pri čemer drugi odstavek 148. člena določa, da lastnik lahko z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe, kar pomeni, da tudi prejšnji imetniki stanovanjske pravice, ki so bili v fazi gradnje stanovanjske hiše ali nakupa stanovanja, niso bili upravičeni do nakupa stanovanja po t.i. „Jazbinškovem zakonu“. Glede na predloženo gradbeno dovoljenje tožena stranka predvidena, da je tožnica že lastnica stanovanjske hiše, ki je verjetno v neki gradbeni fazi in tako ni upravičena do izplačila ugotovljenih sredstev.

Iz upravnega spisa izhaja tudi zahteva za izdajo odločbe tožnice z dne 4. 10. 2010, s katero zahteva, da tožena stranka o vlogi tožnice odloči po določbi 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne z obvestilom z dne 22. 4. 2009, da ugotovljenih sredstev ne more pridobiti.

Na zahtevo tožnice je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 23. 12. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnica pred izdajo odločbe upravnemu organu zamolčala dejstvo, da je že lastnica stanovanjske hiše in bi lahko lastnik stanovanja z njo, v skladu z 148. členom SZ/91, izjemoma sklenil najemno pogodbo za določen čas že v letu 2001, ko je začela z gradnjo stanovanjske hiše. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja določbe oziroma vsebino odločbe, št. 35203-53/2008-jv z dne 26. 3. 2009, s katero je bilo odločeno o plačilu gotovine in obveznic ter možnosti pridobitve posojila za nakup stanovanja oziroma gradnjo stanovanjske hiše. Tožnica je zahtevala sklenitev pogodbe, vendar je od tožene stranke prejela pisno pojasnilo datirano z dne 22. 4. 2009, da ne more pridobiti ugotovljenih sredstev samo na podlagi izdane odločbe. Tožnica se je na odvetnico obrnila 4. 10. 2010, ta pa je od tožene stranke z dopisom z dne 4. 10. 2010 zahtevala, da se o zahtevku tožnice po sklenitvi pogodbe odloči z odločbo. Navaja, da bi morala tožena stranka to zahtevo obravnavati po določbi 125. člena ZUP, in s tem ko je odločila s pojasnilom, je tožečo stranko prikrajšala za pravno sredstvo in s tem kršila 207. člen ZUP.

Predlaga, da Upravno sodišče pojasnilo tožene stranke z dne 22. 4. 2009 odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Podredno pa, če pojasnila z dne 22. 4. 2009 ni mogoče šteti kot prvostopenjske odločbe, tožnica predlaga, da sodišče šteje, da gre v tem primeru za molk upravnega organa, saj o zahtevi za sklenitev pogodbe o poravnavi za izplačilo sredstev upravni organ sploh ni odločil. Zato naj sodišče naloži toženi stranki, da z odločbo odloči o zahtevi tožnice. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica po njenih predvidevanjih lastnica hiše ne zadostuje, četudi je res že pred leti zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše (2001) in je njegovo veljavnost podaljševala zaradi zapletov z gradnjo, kar pa ne spremeni dejstva, da ne bi bila upravičena do teh sredstev.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo vztraja, da je ravnala pravilno in o zahtevi za izplačilo ugotovljenih sredstev ni odločala z odločbo. Tožena stranka je o zahtevi že odločila z odločbo, št. 35203-53/2008-jv z dne 26. 3. 2009 v skladu s petim odstavkom 173. člena SZ-1. Izdani odločbi sledi druga faza in sicer sklenitev pogodbe o poravnavi, ki ni upravni postopek in zato tožena stranka v tej drugi fazi ne odloča z odločbo, ampak z upravičencem sklene pogodbo o poravnavi v skladu s 1050. členom Obligacijskega zakona. Upravičenec mora predložiti potrebne dokumente, iz katerih je razvidno, da je šele v fazi reševanja stanovanjskega vprašanja v skladu s 173. členom SZ-1. V nadaljevanju navaja določbe tega člena, ki jih sodišče v sodbo ne povzema. Postopek torej poteka v dveh fazah, v prvi fazi organ ugotovi ali ima najemnik denacionaliziranega stanovanja status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in hkrati ugotovi tudi višino pripadajočih sredstev, o čemer izda odločba. V prvi fazi se ne ugotavlja ali mogoče obstojajo krivdni razlogi za zavrnitev izdaje odločbe in ta odločba postane izvršljiva šele v drugi fazi upravnega postopka, kar je dokazala tudi sodna praksa. V nadaljevanju še navaja določbe 147. in 148. člena SZ/91 in še navaja, da je tožnica vložila gradbeno dovoljenje na ime B.B. in ne na njeno ime, saj je ona prejšnja imetnica stanovanjske pravice in tudi s tem upravičenka in ne B.B. Gradbeno dovoljenje, ki torej glasi na ime B.B. je postalo pravnomočno 13. 10. 2001, kar pomeni, da je zakonski partner tožeče stranke šel v gradnjo stanovanjske hiše celih 7 let preden je tožeča stranka podala zahtevo z dne 9. 5. 2008 za izdajo odločbe. Tako je tožeča stranka v prvi fazi toženi stranki zatajila dejstvo, da je njen zakonski partner že v fazi gradnje stanovanjske hiše od leta 2001 oziroma 2003. Ker so državna sredstva strogo namenska in namenjena najemniku denacionaliziranega stanovanja samo, če ni ona ali njegov zakonski partner oziroma oseba, s katero živi najemnik v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, že lastnik stanovanja ali stanovanjske hiše, kar je v skladu s petim odstavkom 103. člena SZ-1, celo krivdni razlog za odpoved najemnega razmerja. Glede na to, da sklenitev pogodbe o poravnavi ni stvar upravnega postopka, upravni organ vztraja, da je ravnal pravilno in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka: Tožba se zavrže. V obravnavani zadevi je sporno, ali je izpodbijani dopis tožene stranke, št. 35203-53/2008 z dne 22. 4. 2009 upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne oseba ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Takšno sporočilo oziroma pojasnilo, zoper katerega bi tudi sicer bila tožba vložena prepozno, če bi ga sodišče obravnavalo kot upravno odločbo, pa ni upravni akt v smislu navedenih določb ZUS-1, ker s spornim dopisom tožena stranka ni odločala o pravicah oziroma pravnih koristih tožnice do dodelitve nepovratnih sredstev za rešitev njenega stanovanjskega vprašanja, glede na to, da je bilo o tej pravici že odločeno z zgoraj navedeno upravno odločbo z dne 22. 4. 2009. Tožnica lahko izpolnitev obveznosti iz odločbe, pod pogoji, ki so določeni v 173. členu SZ-1 in ZUP uveljavlja samo v postopku upravne izvršbe (tako tudi odločba VS RS I Up 555/2008 z dne 19. 11. 2009), in ker ne gre za upravno stvar, tožena stranka tudi ni bila dolžna izdati odločbe o njeni zahtevi za sklenitev pogodbe o poravnavi po določbi 1050. člena oziroma, kot to uveljavljala tožnica v tožbi kot podredni zahtevek zaradi molka organa.

Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.