Jedro

Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene, ki ne sme biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem. Revident lahko uspe le, če izkaže, da ima dokazna ocena takšne pomanjkljivosti, da ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnika sta zahtevala plačilo 93.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2011 dalje. Toženec je zatrjeval, da sta tožnika tista, ki dolgujeta njemu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožencu pa naložilo tudi povračilo stroškov postopka tožnikov. Toženčevi izpovedbi ni verjelo, izpovedbi tožnikov pa tudi ne v celoti. Menilo je, da je razmerje med pravdnima strankama ostalo vsaj delno prikrito. Ugotovilo pa je: − toženec je prodajalec zlata z družinskim podjetjem v italijanski Vincenzi, tožnika pa zlatarja s prodajalnami v hrvaškem Poreču; − toženec je tožnikoma prodajal investicijsko zlato, morebiti uporabljeno za izdelavo zlatih izdelkov; − stranki sta 8. 6. 2009 sestavili listino, poimenovano „Međusobna pozajmica“ oziroma medsebojno posojilo o tem, da tožnika tožencu dolgujeta zlato, toženec pa njima 159.228,00 EUR in da bodo naknadne dolgove oziroma poplačila lastnoročno dopisali na listino in potrdili s podpisom; − zapisu sledi lastnoročni dopis, da je A. vzel dolg (prečrtano robo) in je dolžan še 93.500,00 EUR, ki je podpisan in datiran z 8. 1. 2011; − toženec je svoj dolg priznal tudi v sms in e-sporočilu, poslanima tožnikoma oziroma njunemu pooblaščencu, ga je pa delno želel pobotati s svojo terjatvijo do tožnikovih bratov; − o toženčevi terjatvi do bratov tožnikov C.B. in B. B. je bilo govora tudi na sestanku toženca, tedanjega odvetnika tožnikov V. in toženčeve družinske prijateljice odvetnice M. M. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nasprotni dolg, ki ga je zatrjeval toženec, predstavlja njegovo terjatev do tožnikovih bratov, da pa sam dolguje tožnikoma vtoževan znesek.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je toženčeve pritožbene očitke o obravnavi nesklepčne tožbe in pritrdilo dokazni oceni. Okoliščine, da je beseda „roba“ na listini prečrtana, ni štelo kot odločilne, zato po njegovi oceni sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, ker se do nje ni opredelilo.

**O revizijskem postopku**

4. Revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka vlaga toženec. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo zavrnilo tožbeni zahtevek, podrejeno pa njuno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Sodiščema nižjih stopenj očita zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja sklepčnosti tožbe. Meni tudi, da so razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili odločitev, v nasprotju s trditveno podlago (navedbami) tožnikov in da sta bili pričanji tožnikov v veliki meri nasprotujoči. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z listino, poimenovano „Međusodbna pozajmnica“ z dne 8. 6. 2009. Ta po njegovem mnenju lahko izkazuje le stanje preteklih obveznosti, kar je sodišče spregledalo in tega ni obravnavalo, s čimer ni vzpostavilo dolžne komunikacije s stranko. Po njegovi oceni tudi logične povezave med omenjeno listino in pripisom z dne 8. 1. 2011 ni in ne more biti, dolg pa iz nje sploh ne more izhajati. Ne more sprejeti zaključka sodišča druge stopnje, da prečrtana beseda „roba“, nima odločilnega pomena. Opozarja, da je za to podal logično razlago, to je, da sta mu tožnika v zavarovanje svojega dolga izročila zlate izdelke. Pa tudi na to, da mora imeti vsaka obveznost podlago (kavzo), ki sta jo tožnika utemeljevala z navedbami o tem, da sta mu izročila 144.000,00 EUR za nakup zlata, sodišče pa takšni podlagi ni verjelo in mu je dolg pripisalo, ne da bi navedlo podlago, ter ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je te podalo v nasprotju z dokazi.

5. Tožnika na vročeno revizijo nista odgovorila. Vložila sta sicer vlogo, v kateri sta izrecno pojasnila, da na revizijo ne bosta odgovarjala, zato je revizijsko sodišče ni štelo kot odgovor.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 8. Uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) in le zoper razloge, navedene v njej, ki jih mora revident obrazložiti.1 Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato dokazna ocena sodišč nižjih stopenj ne sme biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem. Revident pa lahko uspe, če izkaže, da ima dokazna ocena takšne pomanjkljivosti, da ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.2 Prav to (med drugim) zatrjuje toženec.

9. Med toženčevimi revizijskimi razlogi so tudi takšni, ki niso razumljivi. Če bi revizijsko sodišče iskalo njihov smisel, bi jim lahko dalo pomen, ki ga nimajo. S tem bi prekoračilo svoja pooblastila, hkrati pa drugo stranko prikrajšalo za možnost vsebinske obravnave, saj se o pomenu, ki ga nerazumljivi razlogi morda nimajo, v odgovoru na revizijo ne bi mogla izjaviti. Breme njihove nerazumljivosti zato nosi revident, revizijsko sodišče pa bo odgovorilo le na tiste očitke, ki so po njegovi oceni razumljivi in zadosti obrazloženi.

10. Le v ugotovljeno dejansko stanje skušajo seči revizijske navedbe, s katerimi toženec opozarja na neskladje med sklicevanjem na zapis listine, poimenovane „Međusodbna pozajmnica“ z dne 8. 6. 2009, ki po njegovi oceni potrjuje stanje preteklih obveznosti in torej ne tistega, kar mu pripišeta sodišči nižjih stopenj. To ne pomeni zatrjevane protispisnosti. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je namreč lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene. Sodišči nižjih stopenj sta iz omenjene listine sklepali, da izkazuje medsebojni dogovor, po katerem sta bili sprva obe strani dolžni druga drugi in da končno toženec tožnikoma dolguje še 93.500,00 EUR. Toženec pa meni, da tega ni mogoče izluščiti iz nje. To je vprašanje vsebine pogodbene volje pravdnih strank, ki je vprašanje dejanskega stanja. S tovrstnimi ugovori toženec zato ne more uspeti. Prav tako ni utemeljen njegov očitek o pomanjkanju razlogov oziroma njihovem nasprotju. Izpodbijani sodbi imata vse razloge, potrebne za njun preizkus, ti pa niso v medsebojnem nasprotju.

11. Toženec tudi ne sprejema zaključka o tem, da beseda „roba“, ki je na omenjeni listini prečrtana, nima odločilnega pomena, saj naj bi razumljivo pojasnil, da sta mu tožnika v zavarovanje svojega dolga izročila zlate izdelke, in sodiščema obeh stopenj očita, da se do njegovega ugovora nista opredelili. Ob odgovoru, ki sta ga tožencu dali, in sicer, da je terjatev do bratov B. res imel, a ne do tožnikov, pač pa do njunih bratov, in ugotovitvi, da je toženec na listini lastnoročno pripisal in podpisal, da tožnikoma dolguje še 93.500,00 EUR, se revizijsko sodišče pridružuje odgovoru pritožbenega sodišča, da prečrtan zapis „roba“ na omenjeni listini za odločitev ni bistvenega pomena in da se sodišče prve stopnje do njegovega nadaljnjega ugovora o načinu zavarovanja tega dolga ni bilo dolžno opredeljevati.

12. Tudi revidentov očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni utemeljen. Dokazna ocena temelji na skrbni presoji izvedenih dokazov, predvsem priložene listine „Međusodbna pozajmnica“ z dne 8. 6. 2009 v povezavi z izpovedbami strank in prič (predvsem odvetnika V. in odvetnice M.). Vse nadaljnje revidentovo razpravljanje o njej, pa lahko vodi le k izpodbijanju ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne sme biti predmet revizijskega preizkusa.

13. Nadaljnji očitki, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov in navedb (npr. do obračuna 2007-2006), se lahko nanašajo le na ravnanje sodišča prve stopnje. Tem je namenjen pritožbeni in ne revizijski preizkus. Konkretnih pritožbenih razlogov, na katere mu pritožbeno sodišče morebiti ni odgovorilo, revident ni razumljivo podal. Prav tako ne razlogov, zaradi katerih bi bila morda kavza med pravdnimi strankami sklenjenega dogovora nedopustna. Revizijsko sodišče teh navedb zato ni moglo nadalje presoditi.

14. Razumljivo pa toženec obema sodiščema pripisuje očitek prekoračene trditvene podlage, ki ga sam poimenuje nesklepčna tožba. Meni namreč, da sta tožnika svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na povsem drugih dejstvih. Že sodišče druge stopnje mu je pojasnilo, da sta tožnika svojo prvotno trditveno podlago o tem, da sta tožencu izročila 9.425,01 grama zlata in da jima je toženec zanj dolgoval 159.228,00 EUR, kasneje dopolnila, tudi z navedbami, da so leta 2009 sklenili dogovor, po katerem bo toženec nabavil večjo količino investicijskega zlata, tožnika pa sta mu za to vnaprej izročila 144.753,00 EUR s pogodbenimi 10 % obrestmi. Ker toženec zlata ni dobavil, zneska pa v celoti tudi ni vrnil, je ostal njegov dolg še v višini 93.500,00 EUR.

15. V okviru teh trditev sta sodišči nižjih stopenj (zanesljivo) ugotovili zgoraj povzeto dejansko stanje. Trditev tožnikov tako nista prekoračili. Revizijsko sodišče pa tožencu še pojasnjuje, da je vprašanje sklepčne tožbe vprašanje, ali so tožnikove trditve takšne, da omogočajo ugoditev zahtevku. In da ne glede na to, katere trditve ima tožnik v mislih (prvotne ali dopolnjene), te za sklepčnost zadoščajo – trditev o obstoju toženčevega dolga, če je resnična, vodi k utemeljenosti zahtevanega plačila. Da pojasnilo pritožbenega sodišča o dopolnjeni trditveni podlagi ne bi držalo, pa toženec ne trdi.

16. Revizijsko sodišče še dodaja, da toženec zmotne uporabe materialnega prava izven zgoraj odgovorjenega ni obrazloženo uveljavljal. **Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

17. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Zavrnitev toženčeve revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo, ki je zajeta z izrekom odločbe (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Revizijsko sodišče namreč na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP). 2 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003.