Jedro

Po ustaljeni ustavno sodni praksi je pri odločanju o priporu glede utemeljenega suma dopustno sklicevanje na sklep o uvedbi preiskave, če je utemeljen sum v njem pravilno obrazložen in če okoliščine, ki ga utemeljujejo, še vedno obstajajo.

Pri odločanju o priporu se sodišče ne sme spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, njihove zanesljivosti in verodostojnosti, ker je to predmet presoje razpravljajočega senata po opravljeni kontradiktorni glavni obravnavi. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica izpodbijala utemeljen sum na podlagi lastne presoje dokazov in dejstev.

Dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi odredbe, izdane na podlagi 152. člena ZKP, se lahko uporabljajo tudi zoper drugo osebo, zoper katero ni bil odrejen ta ukrep, če je ta pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovala z osebo, zoper katero je bil odrejen ukrep.

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor in ki mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan, sicer lahko omaje spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Vendar pa mora sklepanje o (ne)dovoljenosti dokaza temeljiti na zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstvih, ki izhajajo iz pravnomočnega sklepa o priporu, ne pa na dejstvih, ki se prvič zatrjujejo šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. S.M. in zagovornice obd. G.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 10.12.2002 na predlog okrožnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor obdolženemu G.P. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 11.2.2002 do 6.25 ure (točka I), obdolženemu S.M. pa iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 13.2.2002 do 16.20 ure. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obd. G.P. in S.M. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočni sklep sta zagovornika navedenih obdolžencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovornik obd. S.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zagovornica obd. G.P. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša na priporni razlog begosumnosti, razveljavi, zagovornica pa, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi ali sklep razveljavi in odredi ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal njuno zavrnitev. Zagovornik obd. S.M. zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v resnici pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Ne strinja se tudi z oceno zagovornice obdolženega G.P., da sklep višjega sodišča ni obrazložen, saj so v njem navedena vsa odločilna dejstva tako v zvezi z utemeljenostjo suma kot tudi pripornim razlogom.

1. K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obd. S.M. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa je ne konkretizira. Iz vsebine zahteve je razvidno, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbija namreč oceno nižjih sodišč o obstoju pripornega razloga begosumnosti, saj navaja, da obdolženca, ki je res tuj državljan, na Slovenijo veže nekaj globljega, da ima obdolženec pravico, da si izbere življenjski prostor, da so se mu v Sloveniji rodili otroci in da si je našel zakonsko družico, zato bi rad ostal tu, saj ga na državo bošnjakov in starše nič ne veže. Zagovornikovo izhodišče za trditev, da obdolženec ni begosumen, torej niso okoliščine, ugotovljene v pravnomočnem sklepu, pač pa njihova drugačna presoja, kot je bila sprejeta v pravnomočnem sklepu. S takšno zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za to izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

2. K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega G.P. Vložnica zahteve izpodbija samo sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila njena pritožba zoper sklep prvostopenjskega sodišča o podaljšanju pripora zavrnjena. Glede na vsebino obširne zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma opozoriti na zakonska izhodišča, ki so bila upoštevana pri odločanju o tej zahtevi.

1. Zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo je namenjena odpravi kršitev materialnega ali procesnega zakona (420. člen ZKP). Pravilnost uporabe zakona Vrhovno sodišče presoja izključno na podlagi materialnopravnih ali procesnopravnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodni odločbi.

2. Višje sodišče v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 395. člena ZKP). Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če to sodišče ne presodi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Če opusti presojo drugih dejstev, pa gre lahko za kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Nobeno sodišče pa se ni dolžno ukvarjati z okoliščinami, ki niso pravno relevantne za odločitev.

Zagovornica zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sklep višjega sodišča naj ne bi bil obrazložen glede odločilnih dejstev oziroma ker naj ne bi odgovoril na pritožbene navedbe v zvezi z utemeljenim sumom.

Sodišče druge stopnje je te pritožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene in pritrdilo razlogom izpodbijanega sklepa. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko, se pri presoji utemeljenosti suma sklicujeta na sklep o uvedbi preiskave (z dne 18.11.2002), v katerem je utemeljen sum natančno obrazložen za vsako posamezno kaznivo dejanje in vsakega obdolženca posebej. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se v času od odreditve pripora okoliščine, ki izkazujejo utemeljen sum, niso spremenile. Takšno sklicevanje pri odločanju o priporu na sklep o uvedbi preiskave je po ustaljeni ustavno sodni praksi dopustno, če je utemeljen sum v njem pravilno obrazložen in če okoliščine, ki ga utemeljujejo, še vedno obstajajo.

Pri odločanju o priporu se sodišče ne sme spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, njihove zanesljivosti in verodostojnosti, ker je to predmet presoje razpravljajočega senata po opravljeni kontradiktorni glavni obravnavi. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica izpodbijala utemeljen sum na podlagi lastne presoje dokazov in dejstev, ki jih obširno ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti in zatrjuje, da pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo. Med tovrstne navedbe spadajo: zatrjevanje nasprotja v zvezi z vlogo obdolženega G.P. pri izvrševanju kaznivega dejanja pod tč. 1 o tem, kdo naj bi vozil ukradeno vozilo; nasprotja, da naj bi bili obdolženci na območju različnih baznih postaj, istočasno pa naj bi skupaj kradli; da vsebina posnetih pogovorov nima nikakršne zveze z izvrševanjem kaznivih dejanj, ter da ni jasna dokazna podlaga za trditev, da je določena telefonska številka last G.P. in da se je ravno on pogovarjal. Glede na to, da zagovornica v pritožbi ni zatrjevala, da v opisu kaznivih dejanj niso podani zakonski znaki, pač pa se je sklicevala zgolj na splošnost opisa, ki da ne razčlenjuje vlog posameznih storilcev, se višje sodišče v tej fazi postopka, ko je odločalo o priporu, ni bilo dolžno opredeljevati do teh pritožbenih navedb.

Zagovornica navaja, da je višje sodišče obšlo pritožbene navedbe, da so bili posebni ukrepi snemanja in prisluškovanja odrejeni samo zoper D.D., ne pa tudi zoper G.P., zaradi česar naj bi bila njihova uporaba nezakonita. Na pravno zgrešenost takšnega stališča je opozorilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče pa mu je pritrdilo, ko je navedlo, da se dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi odredbe, izdane na podlagi 152. člena ZKP, lahko uporabljajo tudi zoper drugo osebo, zoper katero ni bil odrejen ta ukrep, če je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen ukrep.

Vložnica zahteve nadalje zatrjuje, da naj bi bili prisluhi kot posebni ukrepi izvedeni v nasprotju z zakonom o kazenskem postopku, zaradi česar se ne bi smeli uporabljati kot dokaz, saj naj bi se izvajali več kot šest mesecev, po določbi 152. člena ZKP pa smejo trajati največ šest mesecev. S tem v zvezi navaja, da je bilo zadnje podaljšanje tega ukrepa odrejeno za obdobje od 6.10. do 6.11.2002. Iz prilog spisa pa je razvidno, da je policija opravljala prisluškovanje in snemanje tudi 5.11.2002. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor in ki mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan, sicer lahko omaje spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Vendar pa mora sklepanje o (ne)dovoljenosti dokaza temeljiti na zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstvih, ki izhajajo iz pravnomočnega sklepa, ne pa na dejstvih, ki se prvič zatrjujejo šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Zaradi uvodoma navedenih izhodišč, ki jih je Vrhovno sodišče upoštevalo pri svojem odločanju, zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Vložnica zahteve v obrazložitvi sklepa višjega sodišča v zvezi s presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti očita tudi "kontradiktornost", v kateri vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje jo z navedbami, da izpodbijani sklep najprej zatrjuje, da so podane okoliščine za odreditev pripora, v nadaljevanju pa zapiše, "da je neogibno potrebno, da (obdolženec) tako kot vsi drugi, še nadalje, dokler se zadeva še bolj ne razčisti, ostane v priporu".

Višje sodišče je v svojem sklepu odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornice ter se obrazloženo strinjalo s presojo in utemeljitvijo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot tudi njegove neogibnosti za varnost ljudi, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Nespretna oziroma nepotrebna formulacija, češ da je pripor neogibno potreben, "dokler se zadeva še bolj ne razčisti", ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve, saj ne gre za precejšnje nasprotje in še manj za nasprotje o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).