Jedro

Vprašanja obsojenčeve vloge pri poslovanju z oškodovanci, vprašanje njegovega naklepa, vprašanje, ali so bili oškodovanci zavedeni in v zmoti, so vprašanja, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z izrednim preizkusom pravnomočne odločbe ni moč izpodbijati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. in 3. odstavku KZ RS in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 186. člena KZ RS. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 4 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 2 mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 4 leta in 1 mesec zapora.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo višjega sodišča, s katero je bila potrjena sodba temeljnega sodišča vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenca oprosti krivde in kazni, oškodovance pa s svojim odškodninskim zahtevkom napoti na pot civilne pravde, ali pa da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno razpravljanje in odločanje. V zahtevi je bila uveljavljena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 427. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 365. člena KZ RS. Obsojenčeva zagovornika sta tako v preiskavi, kot v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zatrjevala, da obsojenec ni zakrivil kaznivih dejanj, za kateri je bil obsojen. Ravnal je na podlagi pisnih pogodb, bil je izključno agent - posrednik in pri njem ni podan naklep. Če bi bilo sprejeto stališče višjega sodišča, potem bi vsak menični dolžnik skupaj z avalisti - garanti odgovarjal za kaznivo dejanje goljufije, če menice v roku ne bi plačal. V obravnavani zadevi ne more biti govora, da bi bili oškodovanci v zmoti, saj so vedeli, da kupci blaga ne plačujejo, ravno tako so vedeli, da tudi same pogodbe ne izpolnjuje tako, kot je dogovorjeno. O goljufiji bi lahko govorili le tedaj, če bi prodajalci in kupci sklenili samo en pravni posel - kupoprodajno pogodbo in če bi kupec spravil v zmoto prodajalca, da bo blago v roku plačano. V primeru, ko stranki - prodajalec in kupec - leta in leta poslujeta, pa pogodbe ne izpolnjujeta tako, kot je dogovorjeno, potem je popolnoma jasno, da ne more biti niti govora o spravljanju v zmoto. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Vrhovno sodišče v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe glede na razloge iz 427. člena ZKP ne more več razpravljati o vprašanjih, ki se nanašajo na dejansko stanje, saj takšen razlog pri tem izrednem pravnem sredstvu ni predviden. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sicer formalno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da izključno izpodbija dejansko stanje. Vprašanje obsojenčeve vloge pri poslovanju z oškodovanci, vprašanje njegovega naklepa pri storitvi kaznivega dejanja, vprašanje, ali so bili oškodovanci zavedeni in v zmoti, se nanašajo izključno na dejanska vprašanja oziroma na izodbijanje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ne trdi, da bi bil vsak menični dolžnik odgovoren za kaznivo dejanje goljufije, če menice v roku ne bi plačal, pač pa je zavzelo stališče o obravnavani zadevi, ko je, tako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v obsojenčevem dejanju podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 171. člena KZ RS.

Vrhovno sodišče ni imelo pravne podlage za ugoditev zahtevi obsojenčevega zagovornika, saj je njegova zahteva predstavljala izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočnih sodbah, ki se v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ne morejo upoštevati, kot je bilo že zgoraj navedeno.

Uporaba določb zakona o kazenskem postopku temelji na 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.