Jedro

Položaj insolventnosti je predpogoj, da je pravno dejanje sploh izpodbojno. Obveznost enakopravnega obravnavanja upnikov nastopi šele v trenutku, ko družba, kasnejši stečajni dolžnik, postane insolventna. V okviru rednega poslovanja, ko torej ni mogoče govoriti o elementih insolventnosti, pa družbe svobodno v okviru lastne poslovne politike izbirajo odnos do svojih upnikov.

Stranki, ki se sklicuje na ničnost pogodbe, ničnosti ni treba posebej uveljavljati s formalno postavljenim zahtevkom v tožbi. Zadostuje, da je tožeča stranka postavila dajatveni zahtevek, ki ga je mogoče obravnavati kot kondikcijski zahtevek v posledici ugotovljene ničnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v 3. točki II. odstavka izreka in v III. odstavku izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se razveljavi pogodba o prodaji poslovnega deleža družbe S. d.o.o., sklenjena dne 27.11.2010 med pravdnima strankama; da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek prenosa poslovnih deležev družbe S. d.o.o., to je poslovnega delež v nominalni višini 619.451,42 EUR, kar predstavlja 148445263/172962000 osnovnega kapitala družbe in poslovnega deleža v višini 93.949,30 EUR, kar predstavlja 2251400/17296200 osnovnega kapitala družbe, izvedenega dne 27.11.2010; da je tožena stranka dolžna v stečajno maso tožeče stranke vrniti navedena poslovna deleža (primarni zahtevek) oziroma ji plačati znesek 4.459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (podrejeni zahtevek); da se v sodnem registru tožečo stranko vpiše kot imetnika poslovnih deležev družbe S. d.o.o. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 17.049,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je vložila izpodbojno tožbo na podlagi prvega odstavka 277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), s katero je izpodbijala pravno dejanje stečajnega dolžnika: sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža družbe S. d.o.o., s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala poslovna deleža, ki predstavljata 98,84 % osnovnega kapitala družbe S., d.o.o. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da sta bila navedena poslovna deleža toženi stranki prodana za bistveno manj, kot sta bila vredna, in da je šlo za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Nosilni razlog izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, je, da ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, ker tožeča stranka v času sklenitve oz. izvršitve izpodbijanega ravnanja ni bila insolventna, in da tudi ni šlo za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti.

5. Prvi odstavek 271. člen ZFPPIPP določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, sklenjeno ali izvedeno v zadnjih 12-ih mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, izpodbojno, če je povzročilo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot, če to dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj), in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno takrat, ko je bilo opravljeno tudi vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj). Drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP pa določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen (subjektivni) pogoj iz druge točke prvega odstavka istega člena. V obeh primerih; kadar je treba dokazovati vednost osebe, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, in kadar se njena vednost domneva, je predpostavka izpodbojnosti (za obstoj subjektivnega pogoja) insolventnost stečajnega dolžnika ob izvršitvi izpodbojnega ravnanja. Takšno stališče je zavzela tudi veljavna sodna praksa. Položaj insolventnosti je predpogoj, da je pravno dejanje sploh izpodbojno. Obveznost enakopravnega obravnavanja upnikov nastopi šele v trenutku, ko družba, kasnejši stečajni dolžnik, postane insolventna. Insolventnost stečajnega dolžnika je pogoj, da postane pomembno, ali so z izpodbijanim pravnim dejanjem oškodovani ostali upniki, oziroma ali to pravno dejanje ne priviligira določenega upnika. V okviru rednega poslovanja, ko torej ni mogoče govoriti o elementih insolventnosti, pa družbe svobodno v okviru lastne poslovne politike izbirajo odnos do svojih upnikov (glej sodbo VSL I Cpg 1319/2013). Tudi v primeru neodplačnega pravnega dejanja oziroma nasprotne izpolnitve majhne vrednosti je osnovni pogoj za izpodbojnost določenega pravnega dejanja, da je bil bodoči stečajni dolžnik v trenutku njegove izvršitve insolventen. Šele položaj, ko je nek subjekt insolventen, ga zavezuje, da začne vse upnike, ki so do njega v enakem položaju, obravnavati enako (primerjaj 34. člen ZFPPIPP). Položaj insolventnosti je tako temeljni objektivni pogoj izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika. Tudi za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprostno izpolnitev majhne vrednosti, mora biti podana in dokazana dolžnikova insolventnost v trenutku, ko je tako dejanje opravil. Določba drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP pomeni, da je tovrstno dejanje izpodbojno tudi v primeru, če oseba, v korist katere je bilo opravljeno, takrat ni vedela niti ni morala vedeti za dolžnikovo insolventnost. Stanje insolventnosti pa je pri dolžniku moralo obstajati, saj sicer ne bi mogli govoriti o tem, da nekdo zanjo ne ve, niti ne more vedeti. Bistveno je, da je za izpodbijanje tovrstnega dejanja okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, zanjo vedela, ali bi morala vedeti, brez pomena. Ne pomeni pa to, da stanje insolventnosti dolžnika za presojo izpodbojnosti ni pomembno (glej sodbo VSL I Cpg 1311/2013).

6. Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v času (27.11.2010), ko je sklenila sporno pogodbo, ni bila insolventna. Trdi pa, da je bila predmetna pogodba samo del poslov, s katerimi je tožeča stranka prevzemala nove obveznosti ter odtujevala svoje premoženje pod ceno, ki zato predstavljajo ekonomsko in pravno celoto, in da je insolventnost tožeče stranke nastopila kot posledica izčrpavanja tožeče stranke z namenom oškodovanja njenih upnikov. Pritožbenemu sodišču se sicer zdi stališče, da mora biti (bodoči) stečajni dolžnik v trenutku izvršitve izpodbojnega ravnanja nujno že insolventen, nekoliko togo, še zlasti, ker z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava, po katerih pa je subjektivni pogoj izpolnjen, če sta dolžnik in tretji, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, vedela, da „s tem škoduje svojim upnikom“ (256. člen OZ). Vendar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je insolventnost tožeče stranke nastopila v posledici očitanega izpodbijanega pravnega dejanja, in tudi v pritožbi tega ne trdi. Trditev o vrstah poslov, ki naj bi predstavljali pravno in ekonomsko celoto, pa v kontekstu izpodbijanja pravnih dejanj ni mogoče upoštevati že zato, ker jih tožeča stranka ni v zadostni meri konkretizirala. V postopku na prvi stopnji je le posplošeno zatrjevala, da je „tožeča stranka pod ceno odsvojila tudi poslovni delež v družbi T d.o.o. in da je začela prevzemati nesorazmerne obveznosti“. Iz navedenih razlogov je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki je izpodbojno tožbo zavrnilo, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev izpodbojne tožbe, potrdilo (353. člen ZPP).

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zahtevka ni preizkušalo in se ni izreklo o ničnostnih razlogih, ki jih je tožeča stranka poleg izpodbojnih uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka je zatrjevala, da sta obe pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe zasledovali nedopusten nagib oškodovanja upnikov in je navajala številna dejstva, ki narekujejo preizkus zahtevka z vidika 39. čl. in 86. člena OZ. Res je, da ni postavila zahtevka na ugotovitev ničnosti. Vendar pa je sodna praksa v primerljivih situacijah tudi že zavzela stališče, da postavitev ugotovitvenega ničnostnega zahtevka ni nujna in da je o vprašanju ničnosti, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Ničnost pravnih poslov obstaja že po zakonu, zato ni treba, da je ugotovljena v izreku sodbe (glej sodbo VS RS III Ips 12/94, II Ips 380/2004). Stranki, ki se sklicuje na ničnost pogodbe, ničnosti ni treba posebej uveljavljati s formalno postavljenim zahtevkom v tožbi. Dovolj je, da postavi ustrezne trditve o ničnosti pogodbe, sodišče pa mora potem paziti na ničnost (II Ips 42/94). Zadostuje torej, da je tožeča stranka postavila dajatveni zahtevek, ki ga je mogoče obravnavati kot kondikcijski zahtevek v posledici ugotovljene ničnosti. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer postavila povračilni (dajatveni) zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, vendar je ta po vsebini enak povračilnemu zahtevku na podlagi ničnosti iz 87. člena OZ, zato ji slednjega ni bilo treba ponovno postaviti, pač pa je bilo sodišče dolžno en sam zahtevek obravnavati z vidika vseh pravnih podlag, ki glede na trditve strank pridejo v poštev.

8. Zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III./3. točki izreka ter v III. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o zavrnitvi primarnega povračilnega zahtevka je bila pravilna, saj med strankama ni spora o tem, da tožena stranka s poslovnimi deleži, ki so bili predmet izpodbijanega dejanja, ne razpolaga več, ker jih je že prodala. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razveljavljeni del zahtevka moralo preizkusiti z vidika določil OZ o ničnosti pogodb (86. člen OZ). Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo v ponovljenem postopku, ob upoštevanju celotnega uspeha pravdnih strank v tem postopku. Ob tem še pripominja, da pritožba zoper uporabljeno vrednost spornega predmeta ni utemeljena. Tožeča stranka je primarno uveljavljala nedenarni tožbeni zahtevek in kot vrednost spornega predmeta res navedla vrednost 1.000.000,00 EUR, s kasnejšim podrednim zahtevkom pa je postavila dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo 4.459.000,00 EUR. V skladu z 39. členom ZPP se v primeru denarnega tožbenega zahtevka vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost glavnega zahtevka. V takšnem primeru sodišče tudi nima pristojnosti, da preizkuša, ali je tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP. Obravnavana situacija je primerljiva s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1, po katerem se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost, če se med postopkom spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka.