Jedro

Pri presoji prošnje oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje po 1. odstavku 61.a člena ZKP ni pravilno stališče, da se strogo presojajo razlogi za izostanek oškodovanca z naroka glavne obravnave, zlasti, če oškodovanec zaradi gostote prometa pristopi na narok le s 17 minutno zamudo, ampak predvsem, ali oškodovanec izraža interes, da vztraja pri pregonu zoper obdolženca, pa tudi ali je bil oškodovanec kot udeleženec v postopku zadosti poučen o posledicah v smislu 14. člena ZKP.

Izrek

Pritožbama oškodovanca Ž. N. se ugodi in se

1. sklep z dne 10.11.2009, opr. št. IV K 171/2009-22 spremeni tako, da se prošnji oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje ugodi,

2. sklep z dne 10.11.2009, opr. št. IV K 171/2009-21 pa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedenim sklepom opr. št. IV K 171/2009-22 je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo oškodovanca Ž. N. za vrnitev v prejšnje stanje in nato s sklepom opr. št. IV K 171/2009-21 na podlagi 306. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega R. M. zaradi kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Zoper sklep se je pritožil oškodovanec Ž. N., ki je predlagal, da se sklep o vrnitvi v prejšnje stanje spremeni tako, da se predlogu ugodi, sklep o ustavitvi kazenskega postopka pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi za 10.11.2009 razpisalo narok glavne obravnave, na katero je povabilo obdolženega R. M., državnega tožilca ter Ž. N. v svojstvu priče in kot oškodovanca. V vabilu oškodovancu N., ki je na list. št. 33, je med drugim navedeno, da je obravnava razpisana za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog oškodovanca in da se bo v primeru, če v redu povabljen oškodovanec na narok ne pride in tudi svojega izostanka ne opraviči, štelo, da je predlog za pregon umaknil. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 36) izhaja, da je pravosodna svetnica ugotovila, da sta ob 9. uri, tako kot je bil narok tudi sicer določen v vabilu, pristopila okrožna državna tožilka ter obdolženi. Za oškodovanca je ugotovila, da na narok ni pristopil, da je bilo vabilo izkazano in da izostanka ni opravičil. V zapisniku je še zapisan sklep, da se na podlagi 3. odstavka 306. člena ZKP ustavi kazenski postopek zoper obdolženca, to pa zato, ker oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, na glavno obravnavo ni pristopil in da izostanka ni opravičil. Nadaljnja ugotovitev je zapisana na list. št. 38, da je 10.11.2009, torej na dan kot je bila razpisana glavna obravnava, ob 9.17 uri pristopil oškodovanec Ž. N. in da je svoj izostanek opravičeval z prometnim zastojem. Prav tako pa pravosodni svetnici zatrdil, da ima interes za nadaljevanje kazenskega postopka, predlagal je vrnitev v prejšnje stanje in da se kazenski postopek zoper obdolženega M. izvede.

Sodišče prve stopnje predlogu oškodovanca ni sledilo in je svojo odločitev, ko je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo utemeljevalo s tem, da gre za zamudo, ki je subjektivne narave, da bi oškodovanec tako kot je to storil obdolženi, pa tudi državna tožilka, moral organizirati pristop na glavno obravnavo na način, da bi točno ob napovedanem času na narok tudi pristopil. S takšnimi ugotovitvami se pritožnik ne strinja in ponovno ponavlja, da je izkazal interes, da se vodi postopek zoper obdolženega M. in da ni namenoma zamudil naroka glavne obravnave. S pritožbenim izvajanjem oškodovanca se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje se je, ko je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sklicevalo na določbo 1. odstavka 61a člena ZKP, da se, v kolikor v redu povabljen oškodovanec kot priča iz opravičenih razlogov ni mogel priti na glavno obravnavo in tega ni pravočasno sporočil sodišču, skladno s 3. odstavkom 306. člena ZKP šteje, da je predlog za pregon umaknil. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ko je strogo štelo 17-minutno zamudo kot okoliščino s katero naj bi oškodovanec izrazil očitno voljo, da ni zainteresiran za kazenski postopek zoper obdolženega M.. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je prvo sodišče napačno razumelo pomen določbe 61.a člena, ki ga je opredelila novela ZKP-I. Navedena določba predpostavlja, da gre za primere, ko oškodovanci nimajo interesa pri vztrajanju predloga in da takšen negativni interes za dokončanje kazenskega postopka prikazujejo z neudeležbo na narokih glavne obravnave, ko so vabljeni tudi kot priče. To pa pomeni, da morebitna odsotnost oškodovanca kot priče v kazenskem postopku tudi zaradi takšne zamude, ki je življenjsko opravičljiva (pa čeprav gre za banalni primer gostote cestnega prometa), ne more tako vsebinsko poseči v pravice in interese oškodovanca, zlasti ker je v obravnavani zadevi oškodovanec Ž. N. nedvomno izrazil interes, da se kazenski postopek proti obdolženemu začne. Ta interes je izkazal tako z vložitvijo kazenske ovadbe in vztrajanjem predloga za pregon, pa tudi z opravičilom, ki ga je takorekoč z minimalno časovno zamudo 17 minut posredoval pravosodni svetnici, ki je vodila procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je zato preveč strogo in formalno tolmačilo sicer nedvomno izkazano zamudo oškodovanca in ker ni imelo v vidu večkrat poudarjen interes oškodovanca, da se dejansko stanje, kot je opisano v obtožnem predlogu razčisti, neutemeljeno zavrnilo predlog oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje. V takšnih in podobnih primerih bo zato sodišče prve stopnje, v kolikor dejansko pride do zamude lahko kot je iz sodnih postopkov znano, počakalo in s ponovnim oklicem glavne obravnave ugotovilo navzočnost procesnih udeležencev. Skratka zaradi pravne varnosti in zagotovil varstva koristi in upravičenj oškodovanca, je pomembneje, da kazensko sodišče vsebinsko, ne pa procesno formalno zaključi zadevo s tako strogo procesno sankcijo iz 3. odstavka 306. člena ZKP.

Pri vsem tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da bi moralo prvo sodišče imeti v vidu tudi določbo člena 14 ZKP, ker je oškodovanec Ž. N. takšen udeleženec v postopku, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v vabilu na narok glavne obravnave bolj poučiti in ne samo formalno opozoriti, da se bo štelo, da je umaknil predlog za pregon, če na narok ne pride. Kakšno posledico ima takšna domneva o umiku, v vabilu namreč ni navedeno, to je, da se bo kazenski postopek zoper obdolženega R. M. ustavil in da posledično oškodovanec v kazenskem postopku, ne glede na izid, ne bo mogel uveljavljati svojih pravic.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da gre za primer, ko je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje oškodovanca utemeljen, zaradi česar je sklep prvega sodišča o zavrnitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje razveljavilo (opr. št. IV K 171/2009-22). Takšna odločitev pa ima za posledico tudi razveljavitev drugega sklepa, opr. št. IV K 171/2009-21, s katerim je prvo sodišče kazenski postopek zoper obdolženega R. M. ustavilo.