Jedro

Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je obdolženec v preteklosti večkrat nedostojno, v določenih primerih celo agresivno vedel do zaposlenih in da je zaradi tega morala posredovati tudi policija. Torej ni mogoče sklepati le o ponovnem ogrožanju zdravja in življenja oškodovanca, pač pa tudi drugih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega V. P., zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi predloga okrožne državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 3. 1. 2022 od 00.16 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom za odpravo ponovitvene nevarnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetni pritožbi uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani.

5. V aktualni pritožbi pritožnik znova navaja, podobno kot že v prejšnji z dne 4. 2. 2022, da sodišče prve stopnje ni natančno in podrobno povzelo pričevanja oškodovanca A. A. Pritožnik predstavlja svoje dojemanje tega pričevanja, ko naj oškodovanec ne bi izpovedal, da se je zbudil zaradi občutka, da ga nekdo drži za roke pač pa, da je ležal z rokami ob telesu, ko pa se je prebudil, naj bi nad seboj videl obdolženca, ki naj bi ga držal za roke. Zato pritožnik trdi, da v tem primeru obdolženec ni imel prostih rok in ne bi mogel oškodovanca zabosti. Šlo naj bi za takšno razhajanje med razlogi izpodbijanega sklepa in vsebino listine, ki ima vse značilnosti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe, saj ugotavlja, da so prav te protispisne. Iz zapisnika o zaslišanju oškodovanca pred preiskovalnim sodnikom z dne 31. 1. 2022 izhajajo med ostalim sledeče njegove navedbe: „Jaz sem spal, potem pa kot da bi me nekaj zapeklo, občutek sem imel tudi, da me nekdo drži za roke in ko sem se prebudil, je dejansko on bil na meni in me držal za roki, vendar sem ga potem uspel nekako dvigniti in ga poriniti, vreč s sebe na levo, med posteljo in nočno omarico“. Tako se izkaže, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ta del oškodovančeve izpovedbe korektno povzelo in ni podanih razhajanj, ki bi morebiti kazala na uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Oškodovanec ni trdil, da ga naj bi obdolženec zabodel tedaj, ko naj bi ga držal za roki, pač pa da ga je najprej nekaj zapeklo in je imel občutek, da ga nekdo drži za roke. Torej gre iz izpovedbe oškodovanca zaključiti, da je najprej bil zaboden in šele potem naj bi ga obdolženec držal za roki, nakar naj bi ga oškodovanec dvignil in porinil od sebe. Tudi ob koncu zaslišanja je oškodovanec pojasnil, da se je zbudil ob „tistem pekočem občutku“ in občutil, da ga „nekaj drži za roke“.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP očita, ker naj ne bi v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP obrazložilo, zakaj je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi. Pri tem naj sodišče prve stopnje ne bi ocenilo, ali je mogoče v obravnavanem primeru doseči zasledovani cilj tudi z milejšim ukrepom hišnega pripora ali celo prepovedjo približanja.

8. Sodišče druge stopnje zavrača povzete pritožbene trditve kot neutemeljene. Neogibnost pripora kot skrajnega osebnega omejevalnega ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo pod točko 9 izpodbijanega sklepa. Izrecno je izpostavilo, da milejši ukrepi po ZKP (hišni pripor ali prepoved približanja) ne pridejo v poštev, ker bi se obdolženec lahko vrnil le nazaj v dom upokojencev, kjer pa biva tudi oškodovanec, pri čemer prvi senat ugotavlja, da tudi namestitev obdolženca v drugi dom ni zagotovilo, da kaznivega dejanja ne bi ponovil zoper drugega oškodovanca. Glede ogroženosti samega oškodovanca sodišče druge stopnje ponovno opozarja na pričevanje domske medicinske sestre B. B., ki je izpovedala, da naj bi po obravnavanem dejanju obdolženi celo izjavil, da je oškodovanca še premalo „zaštihal“. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je obdolženec v preteklosti večkrat nedostojno, v določenih primerih celo agresivno vedel do zaposlenih in da je zaradi tega morala posredovati tudi policija. Torej ni mogoče sklepati le o ponovnem ogrožanju zdravja in življenja oškodovanca, pač pa tudi drugih oseb, kot je zapisalo tudi Vrhovno sodišče RS ob odločanju o izrednem pravnem sredstvu zoper sklep o odreditvi pripora s sodbo z dne 10. 2. 2022, opr. št. XI Ips 384/2022. 9. Pritožnik znova neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa pri utemeljevanju subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti nelogični in neživljenjski, ker izpostavljajo obdolženčevo prekomerno uživanje alkohola, nepredvidljivost v ravnanjih in njegove nasilne izpadi v preteklosti. Zagovornik namreč meni, da obdolženec pri tem ni nikogar toliko ogrožal, da bi bila odreditev pripora edini možen ukrep.

10. Sodišče druge stopnje se ne strinja s povzetimi pritožbenimi navedbami, saj agresivno vedenje obdolženca napram osebju doma, kot izhaja iz prijav kršitev javnega reda in miru (list. št. 92 do 101) in popisano v kronologiji dogodkov doma upokojencev z dne 3. 1. 2022 (list. št. 51 do 53) ne pritrjujejo stališču obrambe. Ker pa je takšno agresivno ravnanje preraslo v sedaj obravnavano hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki naj bi ga storil zoper oškodovanca, pa je povsem razumen zaključek prvega sodišča, da varnosti ljudi zaenkrat ni mogoče zagotoviti z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.