Jedro

Odvetnik je dolžan stranko – kolikor je to mogoče – vnaprej seznaniti s potekom postopka in stroški postopka, nato pa jo redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti vsebinsko odločitev v lastni zadevi.

Toženka je v nasprotju s pravili stroke izkoristila tožnikovo stisko in slabo zdravstveno (duševno) stanje. Ni ravnala v tožnikovem interesu, ampak je samovoljno vložila tožbe in z napovedjo enormno velikih vrednosti sporov zasledovala svoj finančni interes – visoko plačilo odvetniških storitev, s tem pa tožniku povzročila velike stroške sodnih taks. Gre za protizakonito in nemoralno ravnanje, saj obstaja splošen družbeni konsenz o nesprejemljivosti ravnanja odvetnika, ki v nasprotju s svojo poklicno vlogo skrbnika strankinih interesov, zlorabi zaupanje stranke, zasleduje svoje interese, stranki povzroča stroške. Odvetnikovo vlaganje tožb na tak način – brez pooblastila, z nerazumno visokimi vrednostmi spora, večje število tožb, kot bi bilo potrebno – je nemoralno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so pooblastila za tožnikovo zastopanje – mandatne pogodbe s toženko, v okviru katerih je toženka sprožila sodne postopke – na Okrajnem sodišču v Kranju opr. št. P 93/2013, P 94/2013 in na Okrožnem sodišču v Kranju pa opr. št. I P 147/2013, I P 170/2013 in IV P 243/2013, nična (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ta pooblastila – mandatne pogodbe razveljavijo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.894,42 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz I. in III. točke izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo obravnavanje pred drugim prvostopenjskim sodnikom. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da zahtevka, o katerem je sodišče odločalo, ni postavila tožeča stranka, ampak ga je postavilo sodišče sámo. Tožnikov zahtevek je nesklepčen, ker bi lahko zahteval le razveljavitev vsake konkretne listine, torej vsakega pooblastila za zastopanje. Zahtevek bi moral biti določno opredeljen, saj z njim tožnik opredeli vsebino sodnega varstva in meje sodnega preizkusa. Ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, ker toženka storitev ni opravljala kot fizična oseba, ampak kot odvetnica. Sodbi očita nezakonitost, ker tožnik ob podajanju pooblastil – sklepanju mandatnega razmerja, ni bi nerazsoden do te mere, da bi izgubil svojo poslovno sposobnost in bi bila podana ničnost pogodbe. Iz izvedeniškega mnenja, izdelanega v zadevi I Pg 868/2013, izhaja, da so bile tožnikove sposobnosti za razumevanje pravnih poslov in njihovih posledic bistveno zmanjšane. Zato je tožnik tudi pooblastil toženko za vložitev tožbe zaradi razveljavitve poslovnega deleža. Povzema tudi ugotovitve kliničnega psihologa. Navedena dejstva potrjujejo, da je tožnik samoiniciativno prišel k odvetnici in je kot nujne naročil izvedene pravne storitve. Dokazno oceno tožnikove in toženkine izpovedbe označuje za napačno. Nasprotuje ugotovitvi, da izvedenec medicinske stroke pri tožniku ni ugotovil nerazsodnosti in s tem poslovne nesposobnosti. Tožnik je bil ob podpisu vsake pogodbe krajevno, časovno, situacijsko in osebnostno orientiran. To orientiranost potrjujejo predložene fotografije v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine. Tožnik je bil vešč poslovnih odnosov, kar sta potrdila tudi izvedenka dr. A. A. in klinični psiholog B. Tožnik je že leta 1992 ustanovil in vodil gospodarsko družbo. Ker je tožnik razumna oseba, je logičen zaključek, da je v prometu ravnal s potrebno skrbnostjo in da je tako ravnala tudi toženka. Da je vložitev tožb naročil, dokazuje dejstvo, da je s pomočjo drugega odvetnika vložil novo tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 30.12.2013. Tožnik je zastopanje naročil in v postopkih aktivno sodeloval. Obravnavana pravda je rezultat tožnikove preračunljivosti, kar potrjujejo njegove kontradiktorne navedbe. Za zmoten označuje zaključek, da je pooblastila podpisal brez navedbe datuma in izpolnjene rubrike o posebnem pooblastilu, zaradi česar naj bi bil pooblastila neveljavna. Taka pooblastila so običajna. Táko pooblastilo je tožnik podpisal tudi sedanji pooblaščenki. Enako velja za obrazce Izjave o premoženjskem stanju, ki jih je tožnik lastnoročno podpisal, nekatere pa tudi v celoti lastnoročno izpolnil. Sodbi očita, da ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih ugotovitvah in zaključkih. Nujno bi bilo izvesti vse predlagane dokaze, saj bi bila le tako ugotovljena tožnikova volja ob sklepanju mandatnega razmerja. Sicer pa je tožnik tudi sam izjavil, da ni imel druge izbire, kot da je šel 4.3.2013 v odvetniško pisarno. Bil je brez stanovanja, fizično in poslovno vržen iz firme, pretepen v firmi, prevaran z ženine strani. Da se je vložitve tožb zavedal, kaže dejstvo, da je pooblastila preklical že na naroku v zadevi N 77/2013. Dne 4.3.2013 ali 5.3.2013 tožnik še ni vedel za nepravdni postopek. Predlog, skupaj z vabilom na narok, je prejel šele 5.6.2013. Da je tožnik za vsako naročeno storitev podpisal ustrezne listine, dokazujejo listine. Dne 11.6.2013 je dopolnil prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Toženka je tožnika o vsem obveščala, mu vročala listine, po potrebi pa tudi telefonsko posredovala podatke. Sklicuje se na SMS sporočili 1.8.2013 in 16.8.2013. Opozarja, da je tekom postopka ugotovljeno, da je tožnik toženko z lastništvom prestižnega avtomobila Ferrari seznanil šele na sestanku 3. novembra 2013; pred tem jo je prepričeval, da bo vse sodne takse in druge stroške postopkov poravnal. Vztrajal je, da se postopki, ki so njegov življenjski projekt, nadaljujejo, da ureja finančne zadeve tudi z razgovori glede posojil (C., banka X d.d.) in eventualno prodajo visoko-cenovnega vozila. Na sestanku dne 4.11.2013 je tožnik navedel, da ga žena izsiljuje z namenom, da bi prišla do dodatnega premoženja; vztrajal je pri vseh vloženih tožbah. Dokaz za to je po tožniku predložena tožba z dne 30.12.2013. Razvezne tožbe tožnik ni umaknil, kajti spisovni podatki potrjujejo, da se je tožnik razvezal. Kontradiktornost tožnikovih navedb je razvidna tudi iz navedb v tožbi z dne 30.12.2013, da ga je žena nagovorila v podpis tožbe za razvezo zakonske zveze in jo vložila na sodišče. Tožnik je predlagal tudi odlog plačila takse, saj je bilo zanj pomembno, da se postopki izvedejo. Toženka je dokazala, da se je tožnik udeleževal sestankov v njeni odvetniški pisarni in prejemal listine. To je tožnik sam potrdil. Na sestankih se je obravnavala vsebina vlog in drugih pisanj. Na glavni obravnavi, med zaslišanjem, je toženka želela podati vsebino vsakega tožnikovega naročila storitve oz. sestanka posebej, vendar ji sodišče tega ni dovolilo. Nepravilno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi bila ničnost pogodb podana le v primeru tožnikove popolne nerazsodnosti. Tožnik pa zatrjuje omejeno poslovno sposobnost in uveljavlja ničnost. Soglasje volj je bilo podano; pogodbenika sta se zedinila o bistvenih sestavinah vsake od pogodb. To je tožnik izjavil z besedami in podpisal pooblastilo za vsako od zadev. Mandatno razmerje je nastalo. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je kršena pravica do poštenega sojenja iz 22. čl. Ustave RS. Sodba ne obrazloži zavrnjenih dokaznih predlogov in tudi na glavni obravnavi izvedenih dokazov ne (izpis Pirs, po uradni dolžnosti poizvedbe pri okrožnem in okrajnem sodišču v Kranju o vseh postopkih, v katerih je udeležen tožnik, tožnikove izvensodne poravnave, pooblastilo odvetnici C., pribava kazenskih spisov zaradi prekrškov …). Neutemeljeno je zavrnjen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafologa, ker se sodba opira na očitek, da naj bi bile podpisane „bianco“ listine. Z izvedbo dokaza bi se potrdila neresničnost te tožnikove trditve. Dokazni sklep je nejasen in nedoločen. Ni jasno, kaj je sodišče sploh vpogledalo. Dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Zaradi pomanjkljive sodbe je kršena tožnikova pravica do pravnega sredstva. Listine v spisih, v katerih je toženka tožnika zastopala, potrjujejo tožnikovo aktivno sodelovanje v postopku. Po uradni dolžnosti opravljene poizvedbe o vseh postopkih, v katerih je tožnik udeležen, bi potrdile neverodostojnost tožnikovih navedb. Izkazalo bi se, da je tožnik vse postopke, v katerih ga je toženka zastopala, zavestno naročil in da na zahtevkih še vedno vztraja. Tožnik se sklicuje le na zadevo I Pg 868/2013, kakršno je vložila toženka in se je obravnavala pod opr. št. I P 170/2013. Tožnik se je ob umiku tožb skliceval na neprištevnost in predlagal zaslišanje psihiatra. Toženkin pravni zastopnik na narok dne 12.4.2016 ni bil vabljen, zato se naroka ni mogel udeležiti. Tožnikova vloga z dne 4.4.2016 je bila toženki vročena šele po zaključku glavne obravnave. Toženki je bila kršena ustavna pravico do enakega varstva pravic. Pravdni stroški bi morali biti naloženi v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri svojih stališčih, pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor izvira iz razmerja med odvetnico – toženko in njeno stranko – tožnikom. Naloga odvetnika je, da strankam pomaga pri opravljanju pravnih opravil in poslov, pravno svetuje, jih zastopa pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in podobno. Pri opravljanju odvetniškega poklica mora ravnati v skladu z ustavo, zakoni in stanovskimi pravili. Po določbi drugega odstavka 11. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv) je pri zastopanju dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike. Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) v 41. čl. predpisuje, da je odvetnik dolžan vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati stranko tako, da uporabi vsa možna in dopustna zakonita pravna sredstva. Po 44. in 45. čl. Kodeksa je odvetnik dolžan stranko – kolikor je to mogoče – vnaprej seznaniti s potekom postopka, nato pa jo redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti vsebinsko odločitev v lastni zadevi. Ker dejavnost opravlja poklicno, se njegova strokovnost, izkušenost oz. usposobljenost za delo predpostavlja in se pričakuje njegovo ravnanje po pravilih stroke in po običajih z večjo stopnjo skrbnosti (drugi odstavek 6. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Mandatno razmerje(1) med odvetnikom in stranko je zaupno,(2) osnovno odvetnikovo vodilo je strankin interes; zato je načelo vestnosti in poštenja (5. čl. OZ), ki sicer velja za vsa obligacijska razmerja, v tem razmerju še dodatno poudarjeno.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka v razmerju s tožnikom ni ravnala skladno z zakonom in avtonomnimi stanovskimi pravili. Zlorabila je pooblastila, ki jih je podpisal tožnik za njeno delovanju v zadevi N 77/2013 in brez njegovega naročila ter vedenja vložila tožbe, ki so se na Okrajnem sodišču v Kranju obravnavale pod opr. št. P 93/2013 in P 94/2013, na Okrožnem sodišču v Kranju pa pod opr. št. I P 170/2013, I P 147/2013 in IV P 243/2013. Sledilo je tožniku, da vložitev tožb ni bila dogovorjena, da naročila za vložitev tožb in zastopanja v teh postopkih ni podal, ter ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti pooblastil oz. mandatnega razmerja.(3)

7. Na osnovi skladnih izpovedi obeh strank je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik v začetku marca 2013 zglasil pri toženki in jo celovito seznanil s svojo življenjsko situacijo v zvezi z domačimi in poslovnimi zadevami. Pravilna je ugotovitev, da je na tem sestanku tožnik toženki izročil vso dokumentacijo, saj izpoved toženke, da ji je dokumentacijo prinašal kasneje – za vložitev vsake tožbe posebej – očitno ni verodostojna. Motenjski tožbi (P 93/2013 in P 94/2013) sta bili namreč sestavljeni že 4.3.2013 in priporočeno na pošti oddani 6.3.2013; tožba zaradi plačila 125.000,00 EUR odškodnine (I P 147/3013) je bila sestavljena 8.3.2013, na sodišče pa je prispela 12.3.2013; tožba zaradi razveljavitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža z napovedano vrednostjo spora 4,5 mio EUR (I P 170/2013) je bila sestavljena 19.3.2013, na sodišče pa je prispela 20.3.2013. Tožba zaradi razveze zakonske zveze (IV P 243/2013) je bila sicer sestavljena šele 22.4.2013, na sodišče pa je prispela 24.4.2013, vendar pa je toženka že pred tem na upravno enoto zaprosila za izpiske iz matičnih knjig, katerih ji tožnik očitno ni dostavil. Nekateri listinski dokazi so bili tožbam priloženi, na druge se tožbe sklicujejo, zato je očitno, da je bila toženka z njimi seznanjena že ob prvem obisku, kakor je izpovedal tožnik. Do junija 2013, ko naj bi bil po pritožbenih navedbah tožniku vročen predlog v postopku zaradi prepovedi približevanja (opr. št. N 77/2013), in se je pri toženki zglasil v zvezi z zastopanjem v nepravdnem postopku, so bile vse tožbe že vložene.

8. Indic, da je toženka tožbe vložila brez pooblastila, so tudi okoliščine v zvezi z načinom vložitve teh tožb in napovedanimi vrednostmi sporov. Te okoliščine kažejo, da je toženka – preko razumne meje in zato v tožnikovo škodo – zasledovala zaslužek z opravljanjem odvetniških storitev, torej zgolj lastno korist. Vloženi sta bili dve motenjski tožbi, čeprav bi bili obe motilni dejanji lahko zajeti z eno tožbo; vrednost vsake od motenjskih tožb je napovedana neobičajno visoko – 150.000,00 EUR, kar ni sladno z 21. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki pri ugotavljanju vrednosti predmeta napotuje na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).(4) Vrednost tožbe zaradi razveljavitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža (I P 170/2013) je toženka napovedala na 4,5 mio EUR, čeprav vrednost poslovnega deleža, ki se z izpodbijano pogodbo prenaša, znaša 10.382,50 EUR. Odškodninski zahtevek zoper takratno tožnikovo ženo – zaradi psihičnega nasilja in fizičnega napada drugih ljudi – je znašal 125.000,00 EUR; 40.000,00 EUR za strah in 85.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženka ni spoštovala niti tožnikove volje, ki jo je izrazil z umikom razvezne tožbe, saj se je zoper sklep o ustavitvi razveznega postopka pritožila z argumentom, da je bil tožnik dne 2.7.2013 (datum sklepa o ustavitvi postopka) krajevno, časovno in situacijsko neorientiran.

9. Prvostopenjsko sodišče je tožnikovo izpoved ocenilo za verodostojno, toženkino pa za neverodostojno. Tožnik je bil v svoji izpovedi prepričljiv in je tudi listinsko dokumentiral, da je podatke o vloženih tožbah – s posredovanjem druge odvetnice – pridobil od sodišča. Vse tožbe je po tem, ko je zanje izvedel, umaknil.(5) Izjavo o umiku razvezne tožbe je podal že na svetovalnem razgovoru na CSD, kamor je šel, misleč, da se svetovanje vodi na osnovi ženine vloge za razvezo. Ostale tožbe je umaknil neposredno za tem, ko je sodišče posredovalo podatke o vloženih tožbah odvetnici, ki jo je tožnik angažiral zaradi pridobitve teh podatkov. Drugačna pritožbena trditev – da je tožnik pooblastila preklical že na naroku N 77/2013 – je v nasprotju z listinskimi dokazi (zapisnikom naroka N 77/2013 in podatki spisov opr. št. P 93/2013, P 94/2013, I P 170/2013, I P 147/2013 in IV P 243/2013). Z vpogledom v te spise je potrjena verodostojnost tožnikove izpovedi, da nobene od taks ni plačal in neverodostojnost toženkine izpovedi, da je tožnik nekatere od taks plačal. Takso v višini 165,00 EUR je plačala toženka sama (račun v spisu P 63/2013). Nerazumno je, da bi tožnik vztrajal pri tako visokih vrednostih spora, saj oprostitve plačila sodnih taks njegovo takratno premoženjsko stanje ni omogočalo.(6) Toženka je bila s tožnikovim premoženjskim stanjem dobro seznanjena, saj ji je tožnik posredoval celovite podatke o skupnem premoženju s takratno ženo.

10. Ker do sklenitve pravnega posla pride, ko (če) stranki uskladita svoji volji – se sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe – je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki, ki se o vložitvi zgoraj navedenih tožb nista zedinili, pogodbe o zastopanju oziroma nudenju odvetniških storitev nista sklenili. Mandatne pogodbe, kakršna je pogodba o odvetniškem zastopanju, je sklenjena, če se pogodbenika sporazumeta o tem, da bo mandatar – prevzemnik naročila za mandanta – naročitelja opravil določene posle (15. in 766. čl. OZ). Če soglasja o tem ni, pogodba ni sklenjena.

11. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je obravnavana tožba vložena zaradi preračunljivosti tožnika, ki mora plačati stroške zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženka v nasprotju s pravili stroke izkoristila tožnikovo stisko in slabo zdravstveno (duševno) stanje. Ni ravnala v tožnikovem interesu, ampak je samovoljno vložila tožbe in z napovedjo enormno velikih vrednosti sporov zasledovala svoj finančni interes – visoko plačilo odvetniških storitev, s tem pa tožniku povzročila velike stroške sodnih taks. Gre za protizakonito in nemoralno ravnanje, saj obstaja splošen družbeni konsenz o nesprejemljivosti ravnanja odvetnika, ki v nasprotju s svojo poklicno vlogo skrbnika strankinih interesov, zlorabi zaupanje stranke, zasleduje svoje interese, stranki povzroča stroške. Odvetnikovo vlaganje tožb na tak način – brez pooblastila, z nerazumno visokimi vrednostmi spora, večje število tožb, kot bi bilo potrebno – je nemoralno. Tudi zato, ne samo zaradi odsotnosti toženčeve volje in neizjavljene volje za vložitev tožb, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno uporabilo ničnostno sankcijo. Obligacijski predpis pojma neobstoječe pogodbe ne pozna – kot neveljavne pogodbe opredeljuje nične in izpodbojne pogodbe. Ker pa kljub temu, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, obstajajo listine, ki sklenitev mandatnih pogodb izkazujejo (pooblastila(7)), je tožniku treba nuditi pravno varstvo. Ustrezno varstvo je zagotovljeno z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev ničnosti. Tožnik je upravičen do varstva, kakršno je predvideno za primer ničnosti pogodb (87. čl. OZ).

12. Ker stranki vložitve nobene od tožb, nista dogovorili, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožnik lahko zahteval le razveljavitev vsakega konkretnega posla z navedbo kje in kdaj ter med kom je bil sklenjen. Zahtevek je dovolj natančen in trditve ga ustrezno utemeljujejo. Ni res, da je sodišče odločalo o zahtevku, ki ga tožnik ni postavil. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti pooblastil – mandatnih pogodb in tudi njihovo razveljavitev. Sodišče je ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti, zahtevek za razveljavitev pa je zavrnilo.

13. Izkazana je toženkina pasivna legitimacija. V razmerju s tožnikom je nastopala kot fizična oseba, ki opravlja odvetniško dejavnost. Iz pooblastil, ki jih je ponudila tožniku v podpis, je razvidno, da je odvetniško dejavnost opravljala individualno in ne v odvetniški družbi ali na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku. ZOdv v 4. členu predvideva (tudi) individualno opravljanje odvetniškega poklica.

14. Pritožba sodišču neutemeljeno očita ugotovitev tožnikove poslovne nesposobnosti pri sklepanju mandatnega razmerja. Zahtevku za ugotovitev ničnosti je ugodeno zato, ker pogodbenika nista imela poslovne volje skleniti mandatne pogodbe in ne zato, ker tožnik take volje ne bi bil sposoben oblikovati. Tožnikovo psihično stanje je okoliščina, ki je vplivala na tožnikovo ravnanje v času, ko je bil v poslovnem razmerju s toženko, ni pa ugotovljeno, da je vplivalo na njegovo poslovno sposobnost oz. da le-te ne bi imel. Tožnik je bil sposoben oblikovati poslovno voljo, naročiti vložitev tožb in zastopanje v pravdnih postopkih, vendar tega ni želel storiti in ni storil. Pritožbene trditve, da je bil tožnik sposoben oblikovati poslovno voljo, da je sam prišel do odvetnice, da je bil v času poslovanja z njo krajevno, časovno in situacijsko orientiran, so točne; sodišče prve stopnje jih je upoštevalo. Na ostale pritožbene razloge, ki opredeljujejo tožnikove osebne lastnosti in sposobnosti, poslovno uspešnost, izkušenost v pravnem prometu, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o pritožbi niso odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Izven konteksta dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je v pritožbi izražen materialnopravni argument, da je ničnost pogodbe podana le v primeru popolne poslovne nerazsodnosti.

15. V nasprotju z razlogi sodbe pritožba prvostopenjskemu sodišču pripisuje zaključek, da so bila pooblastila neveljavna, ker naj bi bila podpisana „bianco“ in brez datuma. Takih ugotovitev v prvostopenjski sodbi ni. Ugotovitev, da je tožnik pooblastila le podpisal in jih ni izpolnjeval, pa je pravilna in v postopku ni bila sporna.

16. Dejstvo, da je tožnik tožbe umaknil, ne kaže, da je bil že ob njihovi vložitvi z njimi seznanjen oz. da je bil ob podpisu pooblastil seznanjen, za kakšen namen bo toženka pooblastila uporabila. Na kakšen način se je tožnik z vloženimi tožbami seznanil, je pojasnjeno na 18. strani prvostopenjske sodbe. Dejstvo, da je tožnik decembra 2013 vložil istovrstno tožbo, kot jo je brez njegovega vedenja v marcu 2013 vložila toženka, ne kaže, da je tožnik vložitev take tožbe naročil tudi toženki.

17. Pritožbena trditev, da listine dokazujejo, da je tožnik sproti, za vsako naročeno storitev posebej, podpisal pooblastilo, je nepreverljiva, ker ni pojasnjeno, katere so te listine. Tudi izjave o premoženjskem stanju je tožnik podpisal, toženka pa jih je izpolnjevala in posredovala sodišču, zato je nesprejemljiva pritožbena trditev, da je tožnik v skladu s pozivom sodišča dne 11.6.2013 dopolnil prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Trditev, da je tožnik predlagal odloge plačil sodne takse, ker je želel, da se postopki izvedejo, je brez dejanske podlage. Take predloge je podajala toženka v tožnikovem imenu. Kdaj se je toženka seznanila oz. ali se sploh je seznanila s tožnikovim lastništvom prestižnega avtomobila Ferrari, ni pravno odločilno dejstvo. Nerazumna je pritožbena trditev, da tožba, ki jo je tožnik vložil dne 30.12.2013, dokazuje, kaj je toženki navajal na sestanku 4.11.2013. Tega dne tožnik zaupanja do toženke ni več imel, saj ji je že na naroku 12.7.2013 preklical pooblastilo za zastopanje v zadevi N 77/2013. Prepričljivo je izpovedal, da po 12.7.2013 s toženko ni želel imeti več opravka in je štel, da je njuno poslovno sodelovanje zaključeno. Da je komunikacija med strankama obstajala, ni sporno, njena vsebina pa ni taka, kot jo prikazuje pritožnica.

18. Ni res, da tožnik razvezne tožbe ni umaknil. Umaknil je tudi to tožbo in sicer takoj, ko je ugotovil, da se svetovanje na CSD izvaja zaradi obravnavanja tožbe, ki jo je vložil on in ne na osnovi ženine vloge za razvezo. To dokazujejo podatki spisa IV P 243/2013. Na 13. strani tožbe I Pg 868/2013 z dne 30.12.2013 je res navedeno, da naj bi razvezno tožbo vložil zavestno, po tem, ko ga je žena v to nagovorila, vendar je to očitno neresnično, saj je v nasprotju s tožnikovo prepričljivo izpovedjo in v nasprotju s podatki razveznega spisa.

19. Pritožba se pavšalno sklicuje na zavrnjene dokazne predloge in neobrazloženost izvedenih dokazov. Izvedene in neizvedene dokazne predloge citira skupaj in nesistematično. Ne obrazloži, kateri dokazni predlogi niso bili izvedeni in kaj bi se z izvedbo neizvedenih dokazov ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, na osnovi katerih dokazov odločilna dejstva šteje za dokazana in se opredelilo do zavrnjenih dokaznih predlogov. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca grafološke stroke je argumentiralo z navedbo, da je nesporno, da je tožnik sporna pooblastila podpisal. Kaj naj bi bilo ugotovljeno s poizvedbami pri Okrajnem sodišču v Kranju o vseh postopkih, v katerih je udeležen tožnik, iz argumentacije dokaznega predloga ni bilo razvidno. Procesna kršitev ni bila storjena, saj je sodišče dolžno izvesti le dokaze, s katerimi se dokazujejo pravo relevantna dejstva. Opredeliti se ni dolžno do vseh izvedenih dokazov, ampak le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni.

20. Očitno neutemeljen in navržen je očitek, da je dokazni sklep nejasen, saj dokaze definira vsebinsko in z označbami, ki jih imajo v sodnem spisu. Dokazni sklep je v sodbi povzet. Iz zapisnika naroka z dne 23.2.2016 ni razvidno, da bi toženka želela podati vsebino vsakega tožnikovega naročila, pa ji to ne bi bilo omogočeno.

21. Toženkin pooblaščenec na narok, ki se je vršil dne 12.4.2016, res ni bil vabljen. Osebno je bila vabljena na prejšnjem naroku navzoča toženka, ki bi odvetnika z novo razpisanim narokom lahko seznanila, če bi želela, da se ga odvetnik udeleži. S tretjim odstavkom 280. čl. ZPP je določeno, da predsednik senata na narok povabi stranke ter priče in izvedence, glede katerih se je odločil, da jih bo povabil na glavno obravnavo in temu določilu je bilo zadoščeno. Pritožba ne zatrjuje, da bi odvetnikov izostanek z naroka vplival na odločitev. Tožnikova vloga z dne 4.4.2016 je bila s sodišča – na toženkin naslov in na naslov toženkinega pooblaščenca – odpravljena 8.4.2016, to je štiri dni pred zadnjim narokom, ki se je vršil 12.4.2016. Toženka in njen pooblaščenec sta vlogo res prevzela šele po zaključku glavne obravnave. Zaradi takega spleta dogodkov bi bilo lahko kršeno načelo kontradiktornosti, vendar se pritožba na to kršitev (8. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne sklicuje. Pritožba ne navaja, da katere od svojih pravic zaradi poznega prejema vloge ni mogla uresničiti.

22. Pritožba zoper sklep o stroških pritožbenega postopka je povsem neargumentirana, zato pritožbeno sodišče zgolj pritrjuje pravilnosti stroškovnega dela odločitve, ki temelji na uspehu strank v postopku.

23. Sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. V sodbi navedeni razlogi razumljivo utemeljujejo odločitev. Sodba nima pomanjkljivosti, zato ni res, da je ni mogoče preizkusiti.

24. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik ga ureja v 766. členu in naslednjih.

Op. št. (2): 43. čl. Kodeksa.

Op. št. (3): Nična je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. čl. OZ).

Op. št. (4): ZST-1 za postopek o motenju posesti predvideva plačilo takse od v vrednosti 2.500,00 EUR (29. čl. ZST-1).

Op. št. (5): V nepravdnem postopku zaradi prepovedi približevanja (N 77/2013), v katerem je tožnik toženki pooblastilo za zastopanje podal, ga je preklical na prvem naroku 12.7.2013, ker je toženka trdovratno nasprotovala dogovarjanju za sodno poravnavo.

Op. št. (6): Predlogi za oprostitev plačila sodnih taks so bili neuspešni.

Op. št. (7): Pooblastilo je enostranski akt, s katerim pooblastitelj podeli pooblaščencu upravičenje, da ga zastopa (74. čl. OZ). Pooblastilo izkazuje upravičenost za zastopanje; z njim so tretje osebe seznanjene, da pooblaščenec lahko nastopa v imenu in za račun pooblastitelja.