Jedro

Napačna je tožnikova razlaga določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, da bi morala tožena stranka dokazati, kdaj je točno tožnik odšel iz azilnega doma, da bi se točno ugotovila tridnevna odsotnost iz azilnega doma. Dolžnost prosilca za azil je, da aktivno sodeluje s pristojnimi organi za azil in zato je dovolj, če tožena stranka iz uradnih evidenc ugotovi odsotnost prosilca iz azilnega doma, prosilec pa svoje odsotnosti ne opraviči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 168/2003-7 z dne 12.2.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12.12.2002 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). O tožnikovi prošnji za priznanje azila je sodišče odločalo že drugič. S sodbo, opr. št. U 1861/2002-7 z dne 16.10.2002 je sodišče prve stopnje ob prvem odločanju o tožnikovi prošnji za priznanje azila tožbi ugodilo in sklep tožene stranke z dne 27.8.2002 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila, da se dejansko stanje od izdaje prvega sklepa o ustavitvi postopka, ki ga je izdala na podlagi določbe 5. alinee 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - Odločba US, 113/2000 - odl. US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ni spremenilo. Tožnik je vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji dne 5.7.2002, ko mu je bil tudi določen kraj začasnega bivališča v azilnem domu v L. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v L. in bil izbrisan iz njegove uradne evidence dne 23.8.2002. Od takrat se v azilni dom tudi ni vrnil, niti se ni javil pristojnemu organu, da bi svoj izostanek opravičil. Zato je tožena stranka ustavila postopek za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji, in sicer ponovno na podlagi določbe 5. alinee 42. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka upravičeno uporabila določbo 42. člena ZAzil, po katerem se postopek za priznanje azila ustavi. Tožnik je dne 23.8.2002 samovoljno zapustil azilni dom, v katerem mu je bilo določeno bivanje. Ta podatek izhaja iz uradne evidence pristojnega organa za vodenje postopka, to je službe sektorja za azil v azilnem domu, službe za operativne zadeve z dne 23.8.2002. Iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi se tožnik od 23.8.2002 še kdaj vrnil v azilni dom ter da bi pristojnemu organu pojasnil razloge za svoj odhod, kot to določa 2. odstavek 42. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje pa je tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks.

V pritožbi zoper sodbo tožnik izpodbija 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna pravico do azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena, tožena stranka pa ne bi smela ustaviti azilnega postopka. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila ZAzil. Že v tožbi je opozarjal tudi na kršitve ustave in mednarodnih aktov, zlasti v tistem delu odločitve tožene stranke, da mora tožnik zapustiti ozemlje Republike Slovenije v določenem roku, ker gre po njegovem mnenju za kršitev prepovedi nevračanja. Tožena stranka ni dokazala, kdaj naj bi tožnik zapustil azilni dom. Azilnega doma ni samovoljno zapustil dne 23.8.2002 in zato tožena stranka tudi ni dokazala, kdaj naj bi iztekel tridnevni rok, v katerem bi se tožnik moral vrniti v azilni dom. Ni namreč pomembna le splošna ugotovitev, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, pač pa, katerega dne naj bi zapustil azilni dom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe 42. člena ZAzil, po katerih se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, in sicer poleg primera, da je prosilec za azil prošnjo sam umaknil, med drugim tudi na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, če pristojni organ iz uradnih evidenc ugotovi, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. Ta določba je skladna z načeli azilnega postopka, po katerih mora prosilec za azil ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom (3. odstavek 24. člena ZAzil), prosilec za azil pa mora biti tudi ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova pa mora tudi sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja (1. odstavek 32. člena ZAzil). Zato je napačna tožnikova razlaga določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, da bi morala tožena stranka dokazati tožniku, kdaj je bil zadnji dan v azilnem domu, da bi se točno ugotovili trije dnevi odsotnosti prosilca iz azilnega doma. Za pravilnost sklepa o ustavitvi postopka na podlagi določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna ugotovitev tožene stranke na podlagi uradnih evidenc pristojnega organa za vodenje postopka za azil, da se prosilec za azil od zadnjega dovoljenega izhoda iz azilnega doma ni več vrnil v azilni dom, da ga tam najmanj tri dni ni več in da svojega neupravičenega odhoda iz azilnega doma kasneje ni opravičil in prosil za vrnitev v prejšnje stanje. Skladno z navedenimi načeli azilnega postopka bi prosilec za azil moral aktivno, najmanj s prihodom na zaslišanje in s svojim zaslišanjem dokazovati nasprotno, kot kažejo uradne evidence, torej, da je iz azilnega doma bil odsoten manj kot tri dni ali pa dokazati opravičenost svojega izostanka.

Tožnik se zaslišanja ni udeležil. Svojega izostanka iz azilnega doma ni opravičil in tudi ni sporočil svojega novega bivališča, kar je bila po določbah ZAzil njegova dolžnost. Sicer pa niti ne navaja, da se je v azilni dom od svojega zadnjega dovoljenega izhoda iz azilnega doma (20.8.2002) tja do izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa tožene stranke (12.12.2002) tudi vrnil. Zato je tudi po presoji pritožbnega sodišča tožena stranka upravičeno ustavila azilni postopek, sodišče prve stopnje pa tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava in v postopku ni storilo nikakršnih kršitev.

Pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni presojalo, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka sodbe in sklepa, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.