Jedro

Glede deliktne sposobnosti mladoletnika (med sedmim in štirinajstim letom starosti) velja domneva o njegovi nesposobnosti za razsojanje, ta pa je izpodbojna. Na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je dokazala oškodovanka, sta sodišči pravilno sklepali, upoštevaje otrokove lastnosti in okoliščine, v katerih se je pripetila nesreča, o njegovi zmožnosti razsojanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je povzročil 26.3.1998 drugi toženec kot 12-letni kolesar tožnici peški, je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je zahtevek proti prvi toženi stranki zavrnilo, drugo, tretjo in četrto (starša druge tožene) toženo stranko pa (v izreku pod 2.) zavezalo k solidarnemu plačilu 1,900.000 SIT in 251.774 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 dalje, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z odgovornostjo drugega toženca (ki je revizijsko sporna) je ugotovilo, da je bil ob škodnem dogodku kljub mladostniški nezrelosti in razigranosti glede na svojo intelektualno zrelost in glede na konkretne razmere sposoben razumeti pomen svojega ravnanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tretje in četrte tožene stranke ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša nanjo, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi druge tožene stranke pa je delno ugodilo in odškodnino znižalo na 1,400.000 SIT in pravdne stroške na 200.536 SIT, medtem ko je v ostalem to pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo zoper njo potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil drugi toženec zmožen razsojati (drugi odstavek 160. člena ZOR) spričo dejstev, da je bil že pred dogodkom član kolesarskega kluba, da se je kot takšen vozil po cestah, da se je zavestno odločil za vožnjo v nasprotju s predpisom in da je bil intelektualno zrel. Drugi toženec je vložil revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče napadeni del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek v ugodenem delu, ki se nanaša nanj, zavrne kot neutemeljen ali pa prisodi nižjo odškodnino ali zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču. Prisoja odškodnine je zmotna, saj tožeča stranka ni dokazala, da je drugi toženec zmožen razsojati v smeri in obsegu, kot to zahteva zakon. Ni bil sposoben presoditi, da bi trenutek zamišljenosti lahko povzročil takšno posledico. Vožnja po levi strani je bila z vidika 12-letnega otroka povsem razumljiva.

Tožnica je sama prispevala k nesreči. Policija ni korektno opravila svojega dela. Pol metra vožnje v prostor za pešce za otroka "ne predstavlja pojmovno razumevanja natančnosti oziroma nenatančnosti gibanja kolesarja". Nihče ni upošteval njegove izpovedi o tožničini nenadni spremembi smeri gibanja. Podrejeno predlaga vrhovnemu sodišču, naj ugotovi nižjo stopnjo razsojanja in posledično nižjo odškodnino ali pa upošteva deljeno odgovornost pravdnih strank.

Tožnica v odgovoru na revizijo meni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo iz drugega odstavka 160. člena ZOR, se pravi, da je bil drugi toženec zmožen razsojanja, saj je že z desetimi leti opravil izpit za vožnjo s kolesom in že v četrtem razredu je bil v pionirski vrsti kolesarskega kluba; zavestno se je odločil za napačno smer vožnje in moral bi biti zato bolj pozoren.

Sodišče je vročilo revizijo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Poglavitni problem tega spora, tudi še v reviziji, je, ali je bil drugi toženec ob dogodku deliktno sposoben. Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati (drugi odstavek 160. člena). Velja torej domneva o mladoletnikovi nesposobnosti za razsojanje, ki pa je izpodbojna. Oškodovanec mora dokazati sposobnost za razsojanje mladoletnika. Tožnica je po prepričanju revizijskega sodišča dokazala dejanske okoliščine, na podlagi katerih sta nižji sodišči pravilno sklepali o revidentovi zmožnosti razsojati. To sta storili z uporabo meril, upoštevaje otrokove lastnosti in dejanske okoliščine, v katerih se je pripetil škodni dogodek. Neživljenjska je revizijska trditev, da ni bil sposoben presoditi posledic svoje trenutne zamišljenosti, saj je poglavitni smisel kolesarske vzgoje, ki jo je bil deležen, ki jo je uspešno končal in se celo včlanil v kolesarski klub, da mora biti kolesar med vožnjo pozoren na promet in pešce, ker sicer ogroža druge in sebe. Seveda pa zakonski pravni standard "zmožnost razsojanja" ne terja, da bi se moral otrok zavedati konkretnih "razsežnosti poškodbe, da je pešec oziroma tožeča stranka dalj časa onesposobljena hoditi". Kaj takšnega se ne terja niti pri odraslem človeku.

V obravnavanem primeru je nepomembno, ali je tožnik peljal po desni ali levi strani mostu (to okoliščino sta tudi nižji sodišči neutemeljeno šteli kot pomembno), ker je tako na eni strani kot na drugi strani pas za pešce in za kolesarje, revident pa se je zaletel v tožnico od zadaj. Skratka to dejstvo ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Revizijske trditve o tožničinem prispevku k nesreči, o delu policije, o točki trčenja, o nenadni spremembi gibanja tožnice, nadalje o tem, glede česa je sodišče verjelo revidentu in glede česa ne - so v revizijskem postopku nedovoljen poskus izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato nanje ne bo odgovorov.

Končno ni razumljivo, kam meri revizija s predlogom, naj "ugotovi sodišče nižjo stopnjo razsojanja in .... prisodi nižjo odškodnino". Zakon ne pozna stopnjevanja odškodninske odgovornosti in iz tega razloga zmanjšanja odškodnine. Tožničinega prispevka k nesreči pa sodišči nista ugotovili.

Reviziji tako ni bilo mogoče pritrditi v ničemer in zato jo je moralo sodišče kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

S to odločitvijo je odločeno tudi o zahtevi za povračilo revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k razpletu zadeve. Zato stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih. Le takšni pa se upoštevajo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato mora tudi tožeča stranka sama trpeti svoje revizijske stroške.