Jedro

Tožena stranka ne uveljavlja protispisnosti, ampak izpodbija dokazno oceno zaslišanja zakonitega zastopnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 192123/2011 z dne 13. 12. 2011 ostane v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka (I. točka), ter da mora tožena stranka v roku osmih dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 493,53 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev, oziroma so le-ta neutemeljeno izostala. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Zato očitana procesna kršitev ni podana. V zvezi s pritožbenimi navedbami je pripomniti, da v kolikor sodišče ne upošteva trditev ene izmed strank, oziroma se do njih ne opredeli in je sodbo mogoče preizkusiti, ne gre za prej omenjeno procesno kršitev, ampak za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če je kakšni stranki z nezakonitim postopanjem odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem.

7. Prav to kršitev namreč tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi, ko povzema izpovedbo na glavni obravnavi zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke, ter v zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje teh pravno odločilnih dejstev ni upoštevalo, da se do njih ni opredelilo in ni upoštevalo njegove celotne izpovedbe(1). Te pritožbene navedbe so neutemeljene že zato, ker izpovedba zakonitega zastopnika ne predstavlja trditvene podlage, do katere bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti v smislu predhodno navedene procesne kršitve, ampak gre za dokazno sredstvo, ki ga sodišče mora oceniti (in se mora v tem smislu do slednjega opredeliti). To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja presoja sodišča prve stopnje, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni prepričljivo izpovedal o sklenitvi dogovora o plačilu najemnine iz varščine, zaradi česar tožena stranka obstoja dogovora ni uspela dokazati. To je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa ni dopustno izpodbijati.

Čeprav tožena stranka v pritožbi navaja, da uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh pravno odločilnih dejstev (in v zvezi s tem povzema zaslišanje njenega zakonitega zastopnika), pa s temi pritožbenimi navedbami vendarle izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Da je ta ugotovitev pravilna, potrjuje tudi njena nadaljnja pritožbena navedba, da v kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno povzemalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke in upoštevalo njegovo celotno izpovedbo, bi ugotovilo, da je obstajal ustni dogovor, da je A. O. imela pooblastila za sklepanje tovrstnih dogovorov in posledično, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Enako velja za pritožbene navedbe, da je A. O. na naroku izpovedala, da se je po predhodnem klicu gospe N. zglasila pri toženi stranki, da bodo rekli kakšno več okoli najema in aneksa, ter da se spomni, da je bilo govora o tem, da so prostori za toženo stranko premajhni.

8. Nadalje tožena stranka navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Ta je podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi listinami. Za to kršitev bi torej šlo, če bi sodišče prve stopnje vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo, zaradi česar je ta pritožbeno očitek neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje namreč ni napačno povzelo zapisnika glavne obravnave z dne 30. 9. 2013 v delu, ki se nanaša na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka namreč navaja, da naj bi bila protispisnost v tem, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil povsem prepričan o sklenitvi predmetnega dogovora (dogovora, da zapustijo hišo ko pogodba poteče in da se preostali računi poplačajo iz varščine), saj je izpovedal, da ne ve, da tega na papirju nima in da se ne bi rad zlagal. Tožena stranka pa nasprotno temu navaja, da to iz zapisnika glavne obravnave ne izhaja, ker se odgovor zakonitega zastopnika tožene stranke „da ne ve, da tega na papirju nima in da se nebi rad zlagal“ ne nanaša na predmetni dogovor. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Kot prvo zato, ker tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne uveljavlja t.i. protispisnosti, ampak izpodbija dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Poleg tega pa je treba pripomniti, da se besedica „to“(„ali je gospa A. to potrdila ...“ - prim. list. št. 66), na kar se opira pritožba v zvezi z očitki o protispisnosti, vsekakor nanaša na dogovor o obračunu varščine, saj je zakoniti zastopnik o tem dogovoru izpovedoval pred tem vprašanjem sodišča, ki naj bi bilo po stališču tožene stranke dvoumno (pri čemer slednja ne navede, na kaj naj bi se odgovor zakonitega zastopnika sicer nanašal).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženo stranki, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tožena stranka je namreč navedla, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da je zakoniti zastopnik izpovedal, da prostorov niso mogli zapustiti, kot je bilo dogovorjeno, da je mnenja, da če se v gospodarstvu dogovoriš, da nečesa ne boš več naročal, je zgodba zaključena, da so se dogovorili, da se preostali računi poplačajo iz varščine, ter da so se z gospo A. ustno dogovorili, da pogodba poteče, samega aneksa pa ni videl.