Jedro

Meja se po zadnji mirni posesti uredi le subsidiarno, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja posestni položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da meja med nepremičnino predlagateljev s parcelami 818/1, 819/1, 819/2 pri vložni številki ... k.o. ... in nepremičnino nasprotnega udeleženca s parcelami816/1, 816/2 IN 817, pripisanimi pri vl. št. ... k.o. ..., poteka po meji, ki je označena s točkami F, A, B, C, D in E (prvi odstavek izreka), pri čemer je skica sestavni del tega sklepa (drugi odstavek izreka). Nadalje je ugotovilo, da sporna površina meri 5.960 m2 in presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (tretji odstavek izreka) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek izreka).

Zoper v sklepu vsebovano odločitev o stroških postopka se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta predlagatelja. Odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na 139. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, je po njunem prepričanju nepravilna (pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Neutemeljeno je namreč razlogovanje sodišča prve stopnje, da naj bi višji stroški postopka nastali zaradi okoliščin, ki so v glavnem izključno na strani predlagateljev. Predlagatelja sicer priznavata, da sta bila oba med postopkom na prvi stopnji opravljena ogleda z izvedencem geodetske stroke opravljena na njun predlog, pri tem pa poudarjata, da sta bila kot predlagatelja postopka dolžna predlagati dokaze, potrebne za ureditev meje. Vendar pa pri določanju posameznih delov meje niso nastali nesorazmerni stroški, saj poteka celotna meja, ki je bila v postopku na prvi stopnji predmet urejanja, v povsem enaki meri med zemljišči obeh nepravdnih strank. Ker na strani predlagateljev tudi ni bila ugotovljena krivda za nastanek spora o meji niti drugi tehtni razlogi, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje celotne stroške postopka lahko utemeljeno naložilo v plačilo predlagateljema, bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava skupne stroške postopka, ki sta jih v obliki predujmov v celoti plačala predlagatelja, do ene polovice (562,62 EUR) naložiti v plačilo nasprotnemu udeležencu ter mu posledično ob upoštevanju po predlagateljih že plačanih predujmov naložiti, da jih je v tej višini dolžan povrniti predlagateljema. V tej smeri predlagata spremembo izpodbijanega dela sklepa. Priglašata pritožbene stroške.

Nasprotni udeleženec prvostopni sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru odločalo izven postavljenega predloga predlagateljev, ki sta predlagala, naj sodišče prve stopnje uredi mejo na podlagi močnejše pravice, le podrejeno pa po zadnji mirni posesti. Ker je sodišče prve stopnje tudi v nepravdnem postopku vezano na postavljene zahtevke, bi moralo po prepričanju nasprotnega udeleženca odločati na podlagi prvotno postavljenega predloga in tako mejo določiti na podlagi močnejše pravice, z odločitvijo mimo postavljenega zahtevka pa je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tudi sicer v danem postopku ni šlo za ureditev meje, ampak je sodišče prve stopnje upoštevaje velikost sporne površine (5.960 m2) ter glede na celotno površino zemljišča predlagateljev (okoli 8700 m2) dejansko ugotavljalo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Po prepričanju nasprotnega udeleženca tako ne more biti govora o meji, če gre za poseganje v lastniški status sorazmerno velikega zemljišča, saj ne gre za neznani potek meje ali drugačen potek meje, ampak za postopek priposestvovanja, za te postopke pa je pristojno sodišče v pravdnem postopku. Nasprotni udeleženec še izpostavlja, da predlagatelja tekom postopka niti nista ovrgla domneve dokončne meje in te zakonske domneve tudi nista izpodbijala. Predlaga sprememembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev predlagateljevega predloga. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Odgovor na pritožbo sta vložila le predlagatelja. Izpostavljata, da v nepravdnem postopku za določitev meje zadošča, da predlagatelj predlaga ureditev meje, ki jo sodišče izvede skladno z določili SPZ, ne da bi bilo pri tem vezano na postavljeni predlog v smislu določb 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca in potrditev izpodbijanega dela sklepa.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ter 37. členom ZNP in v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo materialnopravnega izhodišča, kot je le-ta za ureditev meje predviden v 77. členu SPZ.

Navedeno zakonsko določilo SPZ v prvem odstavku določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, pri čemer se v skladu z drugim odstavkom istega člena močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Uporaba tega sicer primarnega načina za določitev meje v nepravdnem postopku pa je v skladu s tretjim odstavkom 77. člena SPZ odvisna od vrednosti spornega mejnega prostora. V kolikor le-ta ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti, sodišče prve stopnje v mejnem sporu prvenstveno mejo uredi na podlagi močnejše pravice, v primeru, da vrednost mejnega prostora tako vrednost presega, pa je uporaba močnejše pravice kot kriterija za določitev meje pogojena s soglasjem udeležencev - sodišče lahko mejo na podlagi močnejše pravice uredi le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana ali če v primeru, ko vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, ni podano soglasje za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, sodišče v skladu s četrtim odstavkom 77. člena SPZ preide na naslednjo metodo za ureditev meje in mejo uredi po zadnji mirni posesti. Meja se po zadnji mirni posesti torej uredi le subsidiarno, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja posestni položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti. Šele kot zadnja možnost za reševanje mejnih sporov v nepravdnem postopku, torej kadar se tudi zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v poštev razdelitev sporne površine po pravični oceni sodišča (peti odstavek 77. člena SPZ), ko sodišče upošteva vse okoliščine primera ter stanje v naravi.

Na način, kot je v obravnavani zadevi odločalo sodišče prve stopnje to je po zadnji mirni posesti, odloča sodišče torej šele tedaj, ko dokaz močnejše pravice v nepravdnem postopku zaradi odsotnosti soglasja udeležencev ni bil dopusten oziroma če dokaz močnejše pravice ni uspel nobenemu izmed udeležencev.

Iz obrazloženega izhaja, da je potrebno v mejnem sporu razločevati dve situaciji: ko je vrednost sporne mejne površine manjša od dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti in ko je le-ta večja. Za nadaljnje odločanje sodišča je torej bistvena vrednost spornega mejnega prostora, ki mora biti v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZNP v sklepu o ureditvi meje tudi izrecno navedena, saj določa nadaljnje odločanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja soglasja za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, v kolikor je vrednost spornega prostora večja, ali pa kar ugotavljanja močnejše pravice in odločanja v mejnem sporu na njeni podlagi, če je le-ta manjša od zgoraj navedenih vrednosti. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vrednosti spornega mejnega prostora (za izračun katere je po stališču teorije odločilna tržna vrednost, saj bi morala biti morebitna druga vrednost posebej predpisana) vse do zadnjega naroka ni izrecno ugotovilo. Na zadnjem naroku pa naj bi bilo med udeleženci nesporno, da je vrednost spornega zemljišča večja kot 333,33 EUR in manjša od 8.346,00 EUR (zapis na list. št. 98). Ker dvakratna vrednost za določitev spora majhne vrednosti v skladu s 443. členom ZPP znaša 1.669,17 EUR, na podlagi opisane prvostopne navedbe vrednosti spornega mejnega prostora v razponu med dvema zneskoma ni mogoče ugotoviti, ali vrednost spornega mejnega prostora že presega tisto vrednost, pri kateri sodišče za odločanje na podlagi močnejše pravice že potrebuje soglasje predlagatelja in osebe, proti kateri je vložen predlog. Tako soglasje med postopkom na prvi stopnji namreč ni bilo pridobljeno, čeprav je bilo iz predloga predlagateljev mogoče razbrati, da z odločanjem na podlagi močnejše pravice soglašata, saj sta se v svojem predlogu prvenstveno zavzemala za določitev meje prav na podlagi močnejše pravice, podrejeno pa po zadnji mirni posesti. V postopku na prvi stopnji pa je po drugi strani izostala tudi ugotovitev, ali s takim načinom ureditve meje soglaša nasprotni udeleženec, seveda le, v kolikor je bilo njegovo soglasje v smislu tretjega odstavka 77. člena SPZ sploh potrebno.

Zaradi opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo v 77. členu SPZ določene hierarhije kriterijev za ureditev meje, je ostalo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega mejnega prostora in morebitnim soglasjem udeležencev za urejanje meje na podlagi močnejše pravice (v kolikor bi bilo le-to v smislu tretjega odstavka 77. člena SPZ sploh potrebno) nepopolno ugotovljeno, kar je v skladu s 355. členom ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem naj sodišče prve stopnje dosledno upošteva materialnopravno izhodišče za ureditev meje, kot le-ta izhaja iz 77. člena ZNP, vključno z upoštevanjem zgoraj opisane hierarhije metod odločanja za ureditev meje (močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena) ter ugotavljanjem okoliščin, ki so pogoj za odločanje po posamezni od metod (npr. pri odločanju na podlagi močnejše pravice: vrednost spornega mejnega prostora, pri čemer ne zadošča zgolj ugotovitev velikosti sporne površine, in soglasje udeležencev, v kolikor ta vrednost presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti). Sodišče prve stopnje naj uporabljeno metodo skupaj z za njeno uporabo ugotovljenimi dejstvi natančno obrazloži. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZNP skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa, izpodbijanemu sklepu pa skica (kljub drugačnemu zapisu v izreku sklepa) ni bila priložena. Pri ponovnem odločanju naj bo sodišče prve stopnje zato pozorno, da bo na novo izdani sklep vseboval vse sestavine, ki jih predvideva 138. člen ZNP.

V novem postopku bo potrebno ponovno odločiti tudi o stroških postopka. V okviru te odločitve naj sodišče prve stopnje pazljivo premotri pritožbene navedbe predlagateljev v zvezi z odmero stroškov postopka in pri porazdelitvi bremena skupnih stroškov dosledno upošteva 139. člen ZNP, ki za skupne stroške kot primarni kriterij določa sorazmerje z dolžino meja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZNP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP pridrži za končno odločbo.