Jedro

Sodišče je, ko je ugotovilo, da za preložitev ni opravičenega razloga, utemeljeno zavrnilo prošnjo za preložitev in obravnavo opravilo v skladu z določbami pravdnega postopka. Poleg tega je imel tožnik kljub prošnji pooblaščenca za preložitev obravnave, možnost, da se obravnave osebno udeleži, postavlja vprašanja priči in s tem na razpisani obravnavi sodeluje. Šele če zadeve sam ne bi obvladal in se o obravnavanih zadevah ne bi mogel izjasniti, bi imel ob smiselni uporabi določb 296. člena ZPP/77 možnost predlagati preložitev obravnave. Zato sodišče s tem, ko ni preložilo obravnave, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki mu jih očita revizija.

Ne glede na to, da je obenem z vabilom za glavno obravnavo 9.4.1997 pooblaščenec revidenta prejel tudi zaprošeni zapisnik glavne obravnave z dne 5.3.1997, sta v več kot mesecu dni med obravnavo z dne 5.3.1997 in obravnavo z dne 9.4.1997, tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec imela dovolj časa, da bi lahko vpogledala spis in se seznanila s potekom obravnav. Zato očitek, da revident ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni imel zapisnika glavne obravnave z dne 5.3.1997, ni sprejemljiv.

Disciplinske kršitve ugotavljajo disciplinski organi, ki tudi izrekajo disciplinske ukrepe. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi načelnika z dne 14.5.1996 in Disciplinske komisije z dne 14.10.1996, s katerima je tožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu izplačati neizplačane plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da mu je tožena stranka dolžna povrniti odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni preložilo obravnave dne 5.3.1997, kot je to zaprosil pooblaščenec tožnika. Na tej obravnavi je sodišče zaslišalo ključno pričo, ki ji tožnik ni mogel postavljati vprašanj. Ker tožnik ni imel zapisnikov z glavnih obravnav, je bila kršena njegova pravica oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je bil zoper njega sprožen disciplinski postopek zaradi očitane storitve kaznivega dejanja, bi bilo treba storitev takega dejanja ugotoviti s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Do takrat pa velja za nedolžnega. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77).

Revizija navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker sodišče ni preložilo obravnave 5.3.1997, kljub temu da je pooblaščenec revidenta prosil za preložitev. S tem naj bi mu bila kršena pravica do sodelovanja na obravnavi (možnost obravnavanja pred sodiščem - 7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77). Pri tem revident spregleda, da po določbah prvega odstavka 116. člena ZPP/77 sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Glede na to, da je sodišče na prošnjo revidenta preložilo že obravnavo, razpisano za 28.2.1997 in jo preložilo na 5.3.1997, da je revident prejel sklep o preložitvi obravnave in določitvi novega datuma 26.2.1997, in ker je pooblastil za zastopanje novega pooblaščenca 27.2.1997 (dan po prejemu vabila), to pomeni, da je ta imel dovolj časa, da se za obravnavo pripravi. Če je pooblaščencu za razpisano obravnavo povedal šele 3.3.1997, to ni opravičen razlog za preložitev obravnave. Zato je sodišče, ko je ugotovilo, da za preložitev ni opravičenega razloga, utemeljeno zavrnilo prošnjo za preložitev in obravnavo opravilo v skladu z določbami pravdnega postopka. Poleg tega je imel tožnik kljub prošnji pooblaščenca za preložitev obravnave, možnost, da se obravnave osebno udeleži, postavlja vprašanja priči in s tem na razpisani obravnavi sodeluje. Šele če zadeve sam ne bi obvladal in se o obravnavanih zadevah ne bi mogel izjasniti, bi imel ob smiselni uporabi določb 296. člena ZPP/77 možnost predlagati preložitev obravnave. Zato sodišče s tem, ko ni preložilo obravnave, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki mu jih očita revizija.

Iz obrazložitve revizije ni povsem jasno, zakaj revident ne bi imel možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma bi bila kršena njegova pravica, ker ni imel zapisnikov z glavnih obravnav. Ne glede na to, da je obenem z vabilom za glavno obravnavo 9.4.1997 pooblaščenec revidenta prejel tudi zaprošeni zapisnik glavne obravnave z dne 5.3.1997, sta v več kot mesecu dni med obravnavo z dne 5.3.1997 in obravnavo z dne 9.4.1997, tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec imela dovolj časa, da bi lahko vpogledala spis in se seznanila s potekom obravnav. Zato očitek, da revident ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni imel zapisnika glavne obravnave z dne 5.3.1997, ni sprejemljiv.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 45. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99) so hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in druga kazniva dejanja ali prekrški, s katerimi se krni ugled državnega organa. Disciplinske kršitve ugotavljajo disciplinski organi, ki tudi izrekajo disciplinske ukrepe. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep. Disciplinski organ v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, kot to navaja revizija in disciplinski postopek tudi poteka ločeno od kazenskega postopka. Zato v zvezi s tem vprašanjem ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).