Jedro

Občina kot pravna oseba javnega prava res ne more uporabljati niti ceste niti nelegalno zgrajene kanalizacije, vendar pa je tista, ki mora v skladu z 20. do 24. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) urejati vse v zadevah splošnega pomena za zagotovitev potreb prebivalcev v občini. Sami dejanski uporabniki takšnih javnih infrastrukturnih objektov, kamor spadajo tudi javne ceste, slednjega niti ne morejo, niti ne smejo. Prav tako je bila prav tožena stranka (občina) tista, ki je navedeno nepremičnino že leta 1998 z odlokom kategorizirala kot javno pot na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šentilj z dne 24. 11. 1998, zaradi česar je navedena nepremičnina postala tudi javno dobro. Ker je tožena stranka tedaj kategorizirala javno pot, ne da bi pred tem izvedla postopek za odkup zemljišč oziroma postopek za razlastitev, in ker je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS, kar med drugim izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2014, in ker predmetne nepremičnine ni pridobila niti do začetka del izgradnje kanalizacije, je bil nezakonit tudi ta poseg v nepremičnino tožeče stranke (kar je ugotovil tudi pristojni inšpekcijski organ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.1. spremeni tako, da njen izrek glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 731,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 25,24 EUR za čas od 7. 9. 2018 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 10. 2018 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 11. 2018 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 12. 2018 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 1. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 2. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 3. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 4. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 5. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 6. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 7. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 8. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 9. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 10. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 11. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 12. 2019 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 1. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 2. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 3. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 4. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 5. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 6. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 7. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 8. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 9. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 10. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 11. 2020 do plačila, - 25,24 EUR za čas od 1. 12. 2020 do plačila in - 25,24 EUR za čas od 1. 1. 2021 do plačila.“

II. V preostalem delu točke I.1., v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.243,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 249,76 EUR za čas od 7. 9. 2018 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 10. 2018 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 11. 2018 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 12. 2018 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 1. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 2. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 3. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 4. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 5. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 6. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 7. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 8. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 9. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 10. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 11. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 12. 2019 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 1. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 2. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 3. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 4. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 5. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 6. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 7. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 8. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 9. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 10. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 11. 2020 do plačila, - 249,76 EUR za čas od 1. 12. 2020 do plačila in - 249,76 EUR za čas od 1. 1. 2021 do plačila ter v točki I.2. izreka, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 2.019,06 EUR stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 29,32 EUR stroškov pritožbenega postopka za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.975,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov: 275,00 EUR za čas od zapadlosti 7. 9. 2018 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 10. 2018 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 11. 2018 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 12. 2018 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 1. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 2. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 3. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 4. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 5. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 6. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 7. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 8. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 9. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 10. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 11. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 12. 2019 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 1. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 2. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 3. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 4. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 5. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 6. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 7. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 8. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 9. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 10. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 11. 2020 dalje do plačila, 275,00 EUR od 1. 12. 2020 dalje do plačila in 275,00 EUR od 1. 1. 2021 dalje do plačila. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe do plačila iz naslova odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine (točka I izreka sodbe). V točki II izreka sodbe pa je tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.253,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek delno pripoznala v znesku 1.368,75 EUR, ko je navedla, da tožeči stranki priznava odškodnino za zmanjšanje vrednosti nepremičnine. Zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 316. člena ZPP in v tem delu izdati sodbo na podlagi pripoznave. Nadalje sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožeče stranke, med drugim z zaslišanjem prič A. A., B. B. ter C. C. Do navedenega se sploh ni opredelilo. Prav tako ni angažiralo novega izvedenca gradbene stroke, čeprav bi to moralo storiti, saj je tožeča stranka vtoževala plačilo uporabnine in odškodnine, zato bi si moral izvedenec gradbene stroke ogledati kanalizacijske jaške na spornem območju, česar pa kljub pripombam tožeče stranke na kraju samem ni storil. Nadalje je tožeča stranka pojasnila, da jo je tožena stranka pozvala, da si uredi svojo kanalizacijo in čistilno napravo, kar je tožeča stranka tudi storila, nato pa je tožena stranka na terenu zapolnila kanalizacijske cevi s poliuretansko peno, pri čemer se je tožeča stranka strinjala, da cevi ostanejo na mestu, kjer so, vendar izključno le tiste, ki se nanašajo na meteorne vode, medtem ko se tožeča stranka nikoli ni strinjala s tem, da bi na (v) njeni nepremičnini v nasprotju z inšpekcijsko odločbo ostale vgrajene cevi za fekalije. Ob ogledu s sodnim izvedencem dne 19. 4. 2022 je bilo na kraju samem ugotovljeno, da kanalizacijska cev kljub temu, da je zapolnjena s poliuretansko peno, na dveh mestih pušča, kar povzroča škodo na nepremičnini tožeče stranke parc. št. 111/2 k.o. ... , prav tako pa v posledici le-tega na navedeni parceli tožeče stranke smrdi in zaudarja (da naj bi tožeča stranka tovrstne navedbe podala prepozno ni res, gre za izrazito poenostavljen zaključek sodišča prve stopnje, ki ni točen, saj je tožeča stranka vso zatrjevano škodo pojasnila, tudi sicer pa se z ugotavljanjem tovrstnih dejstev sodni postopek ne bi v ničemer zavlekel). Ker niti sodni izvedenec, posledično pa tudi ne sodišče prve stopnje, tovrstnih dejstev nista ugotavljala, je jasno, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Nadalje pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, niti do njene izpovedbe ter ni sledilo njenim pravočasno podanim dokaznim predlogom, zlasti s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke, zaradi česar je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. V postopku postavljeni sodni izvedenec pa ni prepričljivo obrazložil, da je za izračun višine uporabnine uporabil pravilno in pravo metodo, oziroma ali je ta metoda sploh strokovno najprimernejša. Sodišče prve stopnje tudi ni zadostilo zahtevi po izčrpni in prepričljivi obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov, temveč v svoji sodni odločbi z ničemer ni pojasnilo in se ni opredelilo do tega, katere dokaze, če sploh katere, je izvedlo, in zakaj je preostale dokazne predloge strank zavrnilo. Tudi iz tega razloga je podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Kršena pa je bila tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS, pravice do pravnega sredstva po 25. členu URS in pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.

Sodišče je v 14. točki obrazložitve tudi navedlo, da naj bi bila tožena stranka edini potencialni kupec s predkupno pravico, in da zato tožeči stranki ne gre verjeti, ko trdi, da parcele ni mogla prodati. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da zgolj iz razloga, ker naj bi obstajala predkupna pravica tožene stranke, tožeča stranka ni uspela izkazati prikrajšanja, oziroma da naj bi bilo neutemeljeno njeno sklicevanje, da parcele ni mogla prodati, je strokovno neargumentirano, pravno zmotno, neprepričljivo in brez vsakršne dokazne opore. 512. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja predkupno pravico namreč določa, da je prodajna pogodba s tretjo osebo tudi v primeru, ko se sklene pogodba s kupcem, ki ni predkupni upravičenec, veljavno sklenjena, čeprav je izpodbojna. Dejstvo je, da je tožena stranka zaradi nezakonito zgrajene kanalizacije nepremičnino tožeče stranke parc. št. 111/2 k.o. ..., vse od 6. 9. 2018 uporabljala v javni namen, s čimer je samovoljno in protipravno posegla v zasebno lastnino tožeče stranke. Tožena stranka je imela vgrajeno kanalizacijo v parceli tožeče stranke vse od septembra 2018 dalje, tožeča stranka pa posledično s svojo nepremičnino zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke od tedaj dalje ni mogla prosto razpolagati.

Prav tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine. Zaradi vknjižbe zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje z dne 6. 9. 2018 pri sporni nepremičnini tožeče stranke, je slednja utrpela škodo, saj nepremičnine ni mogla prodati, ker je takšna zaznamba vsakega potencialnega kupca odvrnila od nakupa, prav tako pa tožeča stranka nepremičnine ni mogla uporabiti kot sredstvo zavarovanja za pridobitev kredita. Tožeča stranka torej z nepremičnino ni mogla početi praktično ničesar, ostala ji je le gola lastninska pravica, medtem ko lastninskopravnih upravičenj ni mogla izvrševati/uresničevati.

Ker je sodba sodišča prve stopnje v celoti nezakonita, tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podredno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov predmetnega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. , 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka pa izrecno uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov z zaslišanjem prič A. A., B. B. in C. C. 6. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka določenega v 5. členu ZPP, ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Le-ta omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.1 Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.2

7. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da predlaganih prič A. A. in B. B. ni izvedlo oziroma ni zaslišalo, saj bi navedeni priči bili zaslišani glede prometa po parceli tožeče stranke, zato njuno zaslišanje ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanje, ali je sporna cesta bila namenjena javnemu prometu, ali je le-ta obstajala že pred kategorizacijo ceste s strani občine in ali je za dosego istega cilja - dostopa do drugih nepremičnin, mogoče uporabiti druge nepremičnine, v zvezi s čimer sta bili predlagani priči A. A. in B. B., relevantno zgolj za postopek razlastitve pred upravno enoto, ne pa v predmetni zadevi, ko tožeča stranka zahteva povračilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe nepremičnine tožeče stranke in odškodnine zaradi manjvrednosti nastale nepremičnine. Navedena dva dokaza torej nista bila pravno relevantna v obravnavani zadevi in ju sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do dokaznega predloga tožeče stranke po zaslišanju C. C., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena priča bila predlagana kot dokaz v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 14. 6. 2022. Vendar pa tožeča stranka ob podanem dokaznem predlogu ni navedla, katera dejstva naj se dokažejo z zaslišanjem navedene priče,3 kar pomeni, da dokazni predlog ni bil substanciran.

9. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2022 podala pripombe na izvedensko mnenje, med drugim zatrjevala tudi, da zaradi puščanja kanalizacijske cevi na nepremičnini tožeče stranke zaudarja. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sicer pojasnilo, da teh navedb tožeče stranke ni upoštevalo, ker so bile prepozne (286. člen ZPP), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da te trditve, glede na to, da je tožeča stranka v predmetnem postopku zahtevala plačilo uporabnine in odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine, niso bile pravno relevantne. Posledično so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o tem, da bi moral izvedenec gradbene stroke odpreti kanalizacijske jaške in si kanale ogledati. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno štelo kot prepozna zatrjevanja tožeče stranke o tem, da zaradi puščanja kanalizacijskih cevi na nepremičnini tožeče stranke, zaudarja, ker tožena stranka po inšpekcijski odločbi ni odstranila cevi za fekalije, so tako pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka v znesku 1.368,75 EUR v skladu z določbo 316. člena ZPP izdati delno sodbo na podlagi pripoznave.4 Tožena stranka je namreč pripoznavo preklicala, in sicer je to storila v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila na naroku dne 14. 1. 2022, in v kateri je na str. 2 izrecno navedla, da _„v celoti zavrača tožbeni zahtevek tožeče stranke po plačilu uporabnine ter odškodnine tako po temelju kot po višini“_ ter je navedeno v tej pripravljalni vlogi tudi konkretizirano in dokazno podprto utemeljevala. V skladu s četrtim odstavkom 316. člena ZPP lahko tožena stranka vse do izdaje sodbe pripoznavo tožbenega zahtevka prekliče, zato je treba v obravnavani zadevi šteti, da delne pripoznave ni bilo, sodišču prve stopnje pa se o tem tudi ni bilo treba posebej izreči. 11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nima pravice do odškodnine iz naslova manj vrednosti nepremičnine. Svojo odločitev je oprlo na mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke D. D., da je celotna parcela površinsko obdelana kot cestišče in asfaltirana že od leta 1998, da gre za javno cesto, ter da tožeči stranki zaradi nelegalne gradnje, torej zaradi zgrajene kanalizacije ni nastala nobena škoda. Dejstvo, da so v cestnem telesu vkopani komunalni vodi ne vpliva na njeno vrednost, uporabna vrednost ceste je ostala popolnoma enaka, funkcionalnost nepremičnine pa glede na dejansko rabo ni bila v ničemer motena. Glede na takšne ugotovitve izvedenca, ob tem ko tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je predmetno nepremičnino poskušala prodati, oziroma jo zastaviti za pridobitev kakšnega kredita, pa ji to zaradi določenih vknjižb v zemljiški knjigi to ni uspelo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine.

12. Je pa sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine iz razloga, da tožena stranka ni tista, ki uporablja cesto in kanalizacijo, saj je oboje namenjeno lastnikom sosednjih nepremičnin, ter da tožena stranka ni uporabljala tožničine parcele, niti nelegalno zgrajene kanalizacije na tej parceli v svojo korist. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer občina kot pravna oseba javnega prava res ne more uporabljati niti ceste niti nelegalno zgrajene kanalizacije, vendar pa je tista, ki mora v skladu z 20. do 24. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) urejati vse v zadevah splošnega pomena za zagotovitev potreb prebivalcev v občini. Sami dejanski uporabniki takšnih javnih infrastrukturnih objektov, kamor spadajo tudi javne ceste, slednjega niti ne morejo, niti ne smejo. Prav tako je bila prav tožena stranka (občina) tista, ki je navedeno nepremičnino že leta 1998 z odlokom kategorizirala kot javno pot na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šentilj z dne 24. 11. 1998,5 zaradi česar je navedena nepremičnina postala tudi javno dobro. Ker je tožena stranka tedaj kategorizirala javno pot, ne da bi pred tem izvedla postopek za odkup zemljišč oziroma postopek za razlastitev, in ker je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS, kar med drugim izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2014, in ker predmetne nepremičnine ni pridobila niti do začetka del izgradnje kanalizacije, je bil nezakonit tudi ta poseg v nepremičnino tožeče stranke (kar je ugotovil tudi pristojni inšpekcijski organ).6

13. Pravilno pritožba tudi opozarja na nepravilne zaključke sodišča prve stopnje, da prikrajšanja in posledično uporabnine ni mogoče dosoditi zato, ker ima tožena stranka vknjiženo predkupno pravico in je zato tudi edini potencialni kupec. Navedeni razlog je pravno nerelevanten za odločanje o zahtevku za plačilo neupravičene uporabe nepremičnine.

14. Glede na nesporno dejstvo, da do začetka izgradnje kanalizacije tožena stranka ni pridobila predmetne nepremičnine v svojo last in je torej uporabljala nepremičnino tožeče stranke v javno korist, je tožeča stranka v skladu s prvim in tretjim odstavkom 190. člena in 198. členom OZ upravičena do plačila uporabnine.7 Podobno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014. V tem sklepu je vrhovno sodišče poudarilo, da ima prikrajšani v primeru nezakonito izvedenega postopka razlastitve (t.i. dejanske razlastitve) poleg pravice do odškodnine v razlastitvenem postopku, tudi pravico do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine in pravico do povrnitve koristi, ki bi jo upravičenec imel od uporabe nepremičnine, kar pa velja tudi v konkretnem primeru, ko je poleg ceste, tožena stranka nezakonito izvedla tudi kanalizacijo v nepremičnino tožeče stranke.

15. Ob tem so nekonkretizirana in zato neutemeljena pritožbena zatrjevanja o tem, da „zares ni prepričljiv zaključek izvedenca o tem, da je za izračun višine uporabnine uporabil pravilno in pravo metodo, oziroma če je le-ta sploh strokovno najprimernejša, ter zato, ker posameznih okoliščin izvedenec D. D. pri izdelavi izvedenskega mnenja sploh ni upošteval.“ Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, zakaj izvedenec za izračun višine uporabnine naj ne bi uporabil pravilne in prave metode, in katerih bistvenih okoliščin izvedenec naj ne bi upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja. Vprašanje pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja je vprašanje dejanskega stanja, pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Kaj drugega kot je zgoraj navedeno tožeča stranka v pritožbi ni zatrjevala, zato so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da bi iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca, prav tako neutemeljena.

16. Pritožbeno sodišče je tako v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo uporabnine odločilo drugače kot sodišče prve stopnje. Pri tem se je oprlo na v postopku pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke D. D. Slednji je na očitek tožeče stranke glede uporabe metode za izračun najemnine na glavni obravnavi dne 26. 9. 2022 tudi dodatno in obširno pojasnil metodo izračuna najemnine (str. 3 in 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 9. 2022), ki se nahaja na straneh 11, 12 in 13 pisnega izvedenskega mnenja, pri čemer pritožba ugotovitev izvedenca konkretizirano ne graja. Tako je sodni izvedenec ugotovil, da bi znašala mesečna najemnina, ki je v konkretnem primeru odločilna za prisojo uporabnine, za celotno parcelo 18,62 EUR/mesec, za del navedene parcele v pasu, na katerem pa je bila zgrajena kanalizacija pa 6,80 EUR/mesec, skupaj tako 25,24 EUR/mesec. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila uporabnine za uveljavljanih 29 mesecev (od septembra 2018 do januarja 2021) v skupnem znesku 731,96 EUR.

17. Tožeča stranka je upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zahtevanega mesečnega zneska do plačila. Določba 299. člena OZ določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine v višini 25,24 EUR (18,62 + 6,80 EUR) do plačila. Tako tečejo zakonske zamudne obresti od prvega zneska 25,24 za čas od 7. 9. 2018 do plačila, od vseh ostalih zneskov po 25,24 EUR pa od 1. 10. 2018 do plačila, od 1. 11. 2018 do plačila, od 1. 12. 2018 do plačila, od 1. 1. 2019 do plačila, od 1. 2. 2019 do plačila, od 1. 3. 2019 do plačila, od 1. 4. 2019 do plačila, od 1. 5. 2019 do plačila, od 1. 6. 2019 do plačila, od 1. 7. 2019 do plačila, od 1. 8. 2019 do plačila, od 1. 9. 2019 do plačila, od 1. 10. 2019 do plačila, od 1. 11. 2019 do plačila, od 1. 12. 2019 do plačila, od 1. 1. 2020 do plačila, od 1. 2. 2020 do plačila, od 1. 3. 2020 do plačila, od 1. 4. 2020 do plačila, od 1. 5. 2020 do plačila, od 1. 6. 2020 do plačila, od 1. 7. 2020 do plačila, od 1. 8. 2020 do plačila, od 1. 9. 2020 do plačila, od 1. 10. 2020 do plačila, od 1. 11. 2020 do plačila, od 1. 12. 2020 do plačila in od 1. 1. 2021 do plačila. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz točke I.1 izreka tega sklepa (5. alineja 358. člena ZPP).

18. V preostalem delu, glede plačila uporabnine v preostalem znesku 7.243,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 249,76 EUR za čas od 7. 9. 2018 do plačila in od vseh ostalih zneskov po 249,76 EUR od 1. 10. 2018 do plačila, od 1. 11. 2018 do plačila, od 1. 12. 2018 do plačila, od 1. 1. 2019 do plačila, od 1. 2. 2019 do plačila, od 1. 3. 2019 do plačila, od 1. 4. 2019 do plačila, od 1. 5. 2019 do plačila, od 1. 6. 2019 do plačila, od 1. 7. 2019 do plačila, od 1. 8. 2019 do plačila, od 1. 9. 2019 do plačila, od 1. 10. 2019 do plačila, od 1. 11. 2019 do plačila, od 1. 12. 2019 do plačila, od 1. 1. 2020 do plačila, od 1. 2. 2020 do plačila, od 1. 3. 2020 do plačila, od 1. 4. 2020 do plačila, od 1. 5. 2020 do plačila, od 1. 6. 2020 do plačila, od 1. 7. 2020 do plačila, od 1. 8. 2020 do plačila, od 1. 9. 2020 do plačila, od 1. 10. 2020 do plačila, od 1. 11. 2020 do plačila, od 1. 12. 2020 do plačila in od 1. 1. 2021 do plačila ter glede plačila odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine v znesku 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o vseh stroških postopka, nastalih tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v pritožbenem postopku. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP je glede na vrednost spora v obeh postopkih (17.975,00 EUR) in glede na dosojenih 731,96 EUR, znašal uspeh tožeče stranke 4,07 %, uspeh tožene stranke pa 95,93%. V takem deležu sta pravdni stranki upravičeni do povračila potrebnih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je slednje odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

20. Potrebni stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje so bili: 500 odv. točk za tožbo (1. tč. tar. št. 20 OT), 500 odv. točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 26. 11. 2021 (1. tč. tar. št. 20 OT). 375 odv. točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2022 (2. tč. tar. št. 20 OT), 250 odv. točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 28. 3. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 250 odv. točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 125 odv. točk za pristop na narok dne 20. 11. 2021 (3. tč. tar. št. 21 OT), 50 odv. točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 120 odv. točk za odsotnost pooblaščenke iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 125 odv. točk za pristop na narok dne 14. 1. 2022 (3. tč. tar. št. 21 OT), 120 odv. točk za odsotnost pooblaščenke iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 500 odv. točk za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 1. 2022 (1. tč. tar. št. 21 OT), 120 odv. točk za odsotnost pooblaščenke iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 250 odv. točk za pristop na narok dne 26. 9. 2022 (2. tč. tar. št. 21 OT), 50 odv. točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 120 odv. točk za odsotnost pooblaščenke iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 50 odv. točk za končno poročilo stranki (2. tč. tar. št. 43 OT) in 70,1 odv. točk za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitev (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 3.575,1 odv. točk, kar ob upoštevanju vrednosti odv. točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 2.145,06. Temu je treba prišteti še 471,91 EUR kot povračilo za plačani 22% DDV, 345,00 EUR in 405,00 EUR za plačano sodno takso za postopek na prvi stopnji, 535,72 EUR za stroške izvedenca po sklepu sodišča z dne 23. 5. 2022 in 240,00 EUR za stroške izvedenca po sklepu z dne 17. 10. 2022. Potrebni stroški tožeče stranke so tako znašali 4.142,69 EUR in je slednja ob upoštevanju 4,03% uspeha v pravdi upravičena do sorazmernega povračila teh stroškov v znesku 166,95 EUR.

21. Potrebni stroški tožene stranke pa obsegajo: 500 odv. točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2021 (1. tč. tar. št. 20 OT), 375 odv. točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 24. 2. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 250 odv. točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 250 odv. točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 250 odv. točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 9. 2022 (3. tč. tar. št. 20 OT), 125 odv. točk za pristop na narok dne 20. 12. 2021 (3. tč. tar. št. 21 OT), 125 odv. točk za pristop na narok dne 14. 1. 2022 (3. tč. tar. št. 21 OT), 500 odv. točk za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 1. 2022 (1. tč. tar. št. 21 OT), 250 odv. točk za pristop na narok dne 26. 9. 2022 (2. tč. tar. št. 21 OT), 50 odv. točk za urnino na tem naroku (1. tč. tar. št. 43 OT), 250 odv. točk za zastopanje na ogledu (tč. 4 tar. št. 21 OT), 40 odv. točk za urnino na ogledu pooblaščenke, 50 odv. točk za končno poročilo stranki in 60,3 odv. točke za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitev (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 3.075,3 odv. točk, kar ob upoštevanju vrednosti odv. točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR da znesek 1.845,18 EUR. Temu je treba prišteti še 405,94 EUR kot povračilo za 22% DDV, 12,64 EUR prevoznih stroškov pooblaščenke na relaciji M. - K. - M. za ogled dne 19. 4. 2022 in 15,00 EUR prevoznih stroškov zakonitega zastopnika tožene stranke na naroke dne 20. 12. 2021, 14. 1. 2022 in 26. 1. 2022 (3 x 5,00 EUR za povratno avtobusno vozovnico po ceniku Arriva d.o.o. v skladu s prvim odstavkom 5. člena v zvezi s 6. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 2.278,76 EUR in je slednja ob upoštevanju 95,93% uspeha v pravdi upravičena do sorazmernega povračila teh stroškov v znesku 2.186,01 EUR.

22. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje (tožeče v znesku 166,95 EUR in tožene v znesku 2.186,01 EUR), je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.019,06 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

23. Za pritožbeni postopek je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 625 odv. točk za pritožbo (1. tč. tar. št. 22 OT) in 12,5 odv. točk za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitev (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 637,5 odv. točk, kar ob upoštevanju vrednosti odv. točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 382,50 EUR. Temu je treba prišteti še 345,00 EUR kot povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke so tako znašali 727,50 EUR in je slednja ob upoštevanju 4,03% uspeha v pritožbenem postopku upravičena do sorazmernega povračila teh stroškov v znesku 29,32 EUR. Navedeni znesek je dolžna povrniti tožena stranka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve te (drugostopenjske) sodbe.

24. Tožena stranka do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako sodba VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 2 Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 3 ZPP v 236. členu namreč določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti o čem naj priča. 4 Tožena stranka je na strani 2 odgovora na tožbo navedla, da odškodnino delno priznava, prereka pa njeno višino, na straneh 14, 15 in 16 odgovora na tožbo je podala obsežni izračun odškodnine, katero priznava v znesku 1.368,75 EUR, nato pa je na strani 17 odgovora na tožbo izrecno in določno navedla, naj sodišče tožeči stranki iz naslova odškodnine dosodi znesek 1.368,75 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti. 5 Medobčinski vestnik Štajerske regije št. 25 z dne 30. 11. 1998. 6 Vrhovno sodišče RS je v sklepu Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 zavzelo stališče, da je ravnanje države ali občine, ki je nepremičnino v zasebni lasti uporabila v javno korist nezakonito tudi, če se kasneje izkaže, da je že ob „dejanski razlastitvi“ obstajala javna korist. 7 V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (drugi odstavek 190. člena OZ). 198. člen OZ še dodatno določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.