Jedro

Brez montaže žlebov za delodajalca se tožnik ne bi vzpenjal do strehe (ali na streho) in tudi luknje v strešni plošči ne bi krpal. Podana je funkcionalna povezanost med tožnikovim mašenjem luknje v strešni plošči in delodajalčevo dejavnostjo. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje razlago, da je bilo tudi to njegovo opravilo v zvezi z delom, ki ga je opravljal za delodajalca - zavarovanca toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo dodatne odškodnine za nematerialno škodo, utrpelo v delovni nezgodi med delom za delodajalca ...., ki je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženki. Obrazložilo je, da delodajalec ni subjektivno, niti objektivno odškodninsko odgovoren, ker ni opustil dolžnih navodil in opreme za varno delo, prav tako pa montaža strešnih žlebov z lestve na višini do 2 m ni nevarna dejavnost. Tožnik si je nevarne pogoje dela ustvaril sam, ko je po že opravljeni montaži strešnih žlebov, mimo svoje naloge, z eno nogo stopil z lestve na salonitno strešno ploščo, da bi s silikonskim kitom zamašil luknjo ob strešnem vijaku, pri čemer mu je strešna plošča zdrsnila in je padel z višine 3 m ter se telesno poškodoval. Tožnik je zoper sodbo prve stopnje vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007). Ne strinja se, da škode ni utrpel v zvezi s svojim delom montaže strešnih žlebov, med katerim sta s sodelavcem odkrila prvo vrsto salonitne kritine in jih nato namestila nazaj, tožnik pa je nameraval še zakitati luknjo okoli vijaka, ki je lahko nastal ob tem delu. Tudi sicer je krpanje take luknje v zvezi z delom tožnika, ker bi se napaka točenja strehe pripisala izvajalcu montaže žlebov. Postavljeni izvedenec je mimo svoje stroke in naloge zapisal, da delo na strehi ni bilo v zvezi z delom menjave žlebov, vendar ga sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati. Neutemeljeno ni dodatno zaslišalo tožnika. Zmotno je ugotovilo, da luknja v salonitni plošči ni nastala zaradi montiranja žlebov, česar ni nihče trdil ali izpovedal. Tožnik v pritožbi vztraja, da je podana subjektivna odškodninska odgovornost delodajalca, ki ni bil navzoč in ni ugotovil ustreznega nadzora ter delavcem ni dal potrebnih navodil za delo in potrebne opreme. Prav tako vztraja, da je podana vsaj objektivna odškodninska odgovornost, zaradi nevarnega dela na strehi, krpanja luknje okoli strešnega vijaka, ki je v zvezi z delom montaže žlebov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, podrejeno jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca, so presplošne in kot takšne neutemeljene. Tožnika, ki je bil že v času nezgode krovec - klepar, z opravljenim republiškim izpitom iz varstva pri delu in varstva pred požarom ter izpitom po Zakonu o graditvi objektov, delodajalec ni bil dolžan pred vsakim objektom opozarjati, da mora v primeru stopanja na streho pregledati strešne plošče in ugotoviti njihovo trdnost ter uporabiti zaščitna sredstva. V tožbi je pomanjkanje ustreznih navodil neutemeljeno razlagal kot delodajalčevo opustitev, brez katere do nezgode ne bi prišlo. Bil je celo skupinovodja, zato ni jasna pritožbena navedba, da delodajalec ni zagotovil ustreznega nadzora nad delom. Dodatna pritožbena navedba, da delodajalec ni dal potrebnih delovnih sredstev za varno delo, pa je povsem pavšalna. Tudi med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, katero opremo bi moral imeti, pa je ni imel, kar pomeni, da ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena glede vprašanja nedopustnega ravnanja ali opustitve delodajalca, ki je pogoj in v oškodovančevem dokaznem bremenu za odškodninsko odgovornost delodajalca po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 - 97/2007). Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni pogojev za subjektivno odškodninsko odgovornost delodajalca, je tako pravilna (vsaj po podanih trditvah), čeprav je tako razlagalo predvsem zato, ker bi se naj za delo na strehi odločil izključno tožnik sam, mimo odrejenega dela.

Neprepričljivi pa so zaključki sodišča prve stopnje, da do škode ni prišlo v zvezi z nevarno dejavnostjo delodajalca, in o izključitvi njegove objektivne odškodninske odgovornosti. Drži pritožbena navedba, da delo montaže žlebov ni opisano. Prav tako ni znano, ali je pri tem delu izključeno, da delavec kdaj stopi na streho. Ni mogoče preizkusiti niti zaključka prvega sodišča, da luknje okoli strešnih vijakov niso nastale pri montaži žlebov. Pri tem se je sklicevalo na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki pa tega ni natančneje ugotavljal, temveč opisal samo nekaj možnih vzrokov. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik utrpel škodo v okviru opravljanja dela na svojem delovnem mestu krovca - kleparja, dokler ni sodni izvedenec za varstvo pri delo prekoračil svojo dolžnost in na podlagi zapisnika sodišča o zaslišanju tožnika zapisal, da je brez odredbe delodajalca tesnil še luknjo ob strešnem vijaku. Tožnik je nato pravočasno zatrjeval, da je luknja lahko nastala ob montaži žlebov in predlagal dokaze (svoje dodatno zaslišanje, nov izvedenec ali zaslišanje postavljenega izvedenca), ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ni dvoma, da je bil dolžan zakitati zrahljan vijak v primeru, če je sam prej posegel vanj.

Ne glede na to, kdaj je luknja okoli vijaka nastala, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni utrpel škode v zvezi s svojim delom za delodajalca. Zaradi tega dela je namreč uporabil lestev in se vzpenjal po njej vse do strehe. Čeprav je bila njegova naloga med delom za delodajalca montirati žlebove, je za koristi delodajalca naročniku lahko zamašil tudi luknjo ob vijaku v strešni plošči. Takšen postranski poseg kleparja med montažo žlebov spada v dobre poslovne običaje (ne glede na to, ali je naročnik izrecno naročil kitanje lukenj v plošči, za katere morda niti ne ve), saj se lastniki običajno sami ne vzpenjajo do strehe, medtem ko je takšen kleparjev poseg minimalen, postranski in koristen. Sprejemljiva je tožnikova razlaga, da ni mogel pustiti lukenj, skozi katere bi kapljala voda, kar bi lahko nekdo pripisal njegovemu delu montaže žlebov, ki ga je opravil za koristi delodajalca. Brez montaže žlebov za delodajalca se tožnik ne bi vzpenjal do strehe (ali na streho) in tudi luknje v strešni plošči ne bi krpal. Podana je funkcionalna povezanost med tožnikovim mašenjem luknje v strešni plošči in delodajalčevo dejavnostjo. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje razlago, da je bilo tudi to njegovo opravilo v zvezi z delom, ki ga je opravljal za delodajalca - zavarovanca toženke.

Delodajalec je tožniku odškodninsko odgovoren, če je bilo sporno opravilo, ki je bilo v zvezi z montažo žlebov, nevarno (drugi odstavek 131. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 42/2002). Nevarne dejavnosti ni mogoče definirati le z delom na višini nad 2 m, pač pa upoštevajoč vse okoliščine primera. Dejanske okoliščine nevarnosti lahko pojasni izvedenec za varstvo pri delu, medtem ko mora pravni zaključek o delu s povečano nevarnostjo sprejeti sodišče. Izvedenec mora tudi pojasniti, katere varnostne ukrepe bi tožnik moral upoštevati, ali je za krpanje lukenj v prvi vrsti strešnih plošč bilo potrebno stopiti na plošče, sodišče pa na podlagi vsega, v primeru delodajalčeve odškodninske odgovornosti odgovoriti tudi na vprašanje morebitne tožnikove sokrivde.

Zaradi tega, da se odpravijo procesne pomanjkljivosti (prvi odstavek 354. člena ZPP) in ugotovijo pomembne okoliščine, na katere je pritožbeno sodišče nakazalo v gornji obrazložitvi (355. člen ZPP), je pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo istemu sodišču v novo sojenje. Ker še niso ugotovljena vsa potrebna dejstva, še ni bilo mogoče odločiti o temelju tožbenega zahtevka. Pravdni stranki sta se pred pravdo pogajali, toženka je že plačala delno odškodnino, vendar dogovora nista dosegli, zaradi česar njuna takratna stališča ne prejudicirajo odločitve sodišča. Pridržanje odločitve o pritožbenih stroškov za končno odločbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.