Jedro

Prvostopenjski organ svoje odločitve, da je v zadevi javna korist izkazana, ne bi smel opreti na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike in ostale predlogu predložene listine kot pravne podlage, saj iz njih ne izhaja podanost javne koristi, kot se za izgradnjo razlastitvenega namena zahteva v drugem odstavku 93. člena ZUreP-1. Ker organ že v odločbi o uvedbi omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist ni pravilno ugotovil predpostavk za omejitev lastninske pravice, tj. podanosti javne koristi in ker na tej odločbi temelji izpodbijana odločba, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker v zadevi podanost javne koristi ni izkazana.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 352-3/2013-18 z dne 3. 12. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist služnostne upravičenke družbe A. dovolil trajno obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na nepremičnini parc. št. 767/2, breme služnosti 412 m2, k.o. ..., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za B.B., do celote; v 2. točki izreka ugotovil, da obremenitev navedene nepremičnine obsega vsa dela, ki so potrebna za izgradnjo, svetovanje, nadzor, vzdrževanje, rekonstrukcijo in odstranitev daljnovoda, neoviran dostop služnostne upravičenke in njenih izvajalcev do objekta peš in z mehanizacijo ob kateremkoli času, ter da se služnostni upravičenki in njenim izvajalcem na zemljišču dovoli napeljava električnih vodnikov in zaščitnih vrvi, postavitev začasne opore, sidra in podobne naprave, ter po potrebi izvedbo gozdnega poseka, pri čemer širina varovalnega pasu daljnovoda znaša 15 m levo in 15 m desno, merjeno od osi daljnovoda, širina dostopne poti pa znaša 4 m; v 3. točki izreka, da se lastniku naloži opustitev pogozdovanja oziroma sajenja vegetacije na območju dostopne poti in DV stebrov, v preostalem območju varovalnega pasu daljnovoda pa tako, da rastje ne bo presegalo višine 3 m, pri čemer je v območju varovalnega pasu gradnja objektov omejena in je potrebno k vsaki gradnji pridobiti soglasje operaterja daljnovoda; v 4. točki izreka, da se služnostna pravica ustanovi za čas obratovanja infrastrukture v korist služnostne upravičenke; v 5. točki izreka, da je po vročitvi te odločbe le-ta podlaga za izbris zaznambe začetka postopka ustanovitve služnosti v javno korist in vpis ustanovljene služnosti v javno korist pri zemljiški knjigi pri 1. točki izreka navedeni nepremičnini; v 6. točki izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe; v 7. točki izreka, da se zahteva služnostnega zavezanca ob prevzemu preostale nepremičnine zavrne; v 8. točki izreka, da se zahteva odvetnika služnostnega zavezanca za povrnitev stroškov zavrne. V obrazložitvi je navedel, da je v predhodni fazi postopka izdal odločbo o uvedbi postopka, ki je postala pravnomočna dne 10. 5. 2013, v kateri je ugotovil, da je javna korist skladno z določili 93. člena v zvezi s 110. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), izkazana. Z navedeno odločbo nadaljuje postopek razlastitve in odloča o predlogu razlastitvenega zavezanca, danega na podlagi 99. člena ZUreP-1. V konkretnem primeru ne gre za razlastitev, ampak zemljišče ostane v lasti služnostnega zavezanca, zato je njegov predlog zavrnil. Z izpodbijano odločbo je določil obseg stvarne služnostne pravice, širino varovanega pasu in širino dostopne poti. V določenem pasu je služnostnemu zavezancu naložil opustitev pogozdovanja oziroma sajenja vegetacije, v preostalem območju varovalnega pasu pa, da rastje ne bo presegalo višine 3 m. O odškodnini ni odločal, ker določitev odškodnine ni sestavni del te odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik s tožbo izpodbija odločbi, ker meni, da organ ni pravilno uporabil določbe 99. člena ZUreP-1. Meni, da se v skladu z izrecno določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 glede ustanovitve služnosti v javno korist smiselno uporabljajo tudi določbe ZUreP-1 o razlastitvi. Na tožnikovi nepremičnini sta dva daljnovoda in zato je v postopku predlagal, da razlastitveni upravičenec prevzame tudi nepremičnine oziroma, da se ustanovi služnost v javno korist tudi na delu nepremičnine drugega daljnovoda. Konkretna nepremičnina je po naravi gozd in se drugače kot gozd tudi na noben drug način ne more uporabljati zaradi strmine. Zaradi obremenitve z daljnovodom oziroma obema daljnovodoma je nepremičnina za tožnika izgubila ves gospodarski pomen. V zvezi z utemeljevanjem organa pa kot primarno poudarja, da v zadevi sploh ne gre za vzdrževalna dela, temveč za spremembo in razširitev obstoječega daljnovoda Brestanica – Hudo ter, da gre za povsem novo dodatno obremenitev nepremičnine ter za spremembo obstoječega daljnovoda iz enosistemske izvedbe v dvosistemsko. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V prvi fazi razlastitvenega postopka je izdal upravni organ akt, ki temelji na prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, z odločbo ugotovil, da je javna korist izkazana in odločil o uvedbi postopka razlastitve oziroma ustanovitve služnosti v javno korist. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih omejitve lastninske pravice (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1). Izpodbijana odločba je akt druge faze postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist. V obravnavani zadevi je sporno, ali je javna korist izkazana. Kot že rečeno, zgoraj opredeljeni postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice predvideva dva fazi, pri čemer se v prvi fazi ugotovi podanost javne koristi, abstraktna kot konkretna javna korist. Ni sporno v zadevi, da je upravni organ v uvodni fazi postopka izdal odločbo o uvedbi postopka, ki je pravnomočna, v kateri je ugotovil, da je javna korist skladno z določbo 93. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom ZUreP-1 izkazana. Vendar podanost javne koristi ni omejena le na fazo uvedbe razlastitvenega postopka, pač pa mora javna korist obstajati ves čas postopka, tudi po pravnomočnosti razlastitve, do izvršitve gradbenega namena (glej določbe 102., 111. in 112. člena ZUreP-1). Javna korist je predpostavka ustavne dopustnosti razlastitve. Odvzem oziroma omejitev lastninske pravice, ki ni v javno korist (ali pa javna korist tekom postopka odpade), je ustavno nedopusten. Organ je zato tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana.

Sodišče se je v zvezi z uresničitvijo gradbenega namena na podlagi predloga družbe A. – zaradi posodobitve daljnovoda 2 X 110 kW Brestanica – Hudo (stranke z interesom v tem postopku) že v več sodbah (I U 1244/2013 z dne 18. 3. 2014; I U 497/2014 z dne 7. 10. 2014) postavilo na stališče, da predviden gradbeni namen ne pomeni zgolj dodatne obremenitve lastninske pravice (razširitev služnosti) na obstoječem daljnovodu moči 110 kW oziroma njegovo posodobitev, temveč uresničitev gradbenega namena – gradnjo objekta iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Namreč, obstoječi daljnovod 110 kW bo v obravnavanem primeru odstranjen in zgrajen nov, kar izhaja neposredno iz vloženega predloga. Tožnik ima prav, da v obravnavani zadevi ne gre za vzdrževalna dela, temveč za spremembo in razširitev obstoječega daljnovoda Brestanica – Hudo. Organ zato svoje odločitve, da je v zadevi javna korist izkazana, ne bi smel opreti na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike in ostale predlogu predložene listine kot pravne podlage, saj iz njih ne izhaja podanost javne koristi, kot se za izgradnjo razlastitvenega namena zahteva v drugem odstavku 93. člena ZUreP-1. Ker organ že v odločbi o uvedbi omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist ni pravilno ugotovil predpostavk za omejitev lastninske pravice, tj. podanosti javne koristi in ker na tej odločbi temelji izpodbijana odločba, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga kot je navedlo zgoraj, da v zadevi podanost javne koristi ni izkazana.

V tej fazi postopka so zato nerelevantni ostali tožnikovi ugovori v zvezi z nepravilno uporabo določbe 99. člena ZUreP-1. Zgolj podrejeno sodišče glede na predlog tožnika pojasnjuje, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi nepremičnine oziroma del nepremičnine, ki je obremenjen z drugim vodnikom, to je vodnikom Krško Hudo (na podlagi 99. člena ZUreP-1), da se je Upravno sodišče v svojih sodbah že postavilo na stališče, da se na podlagi ZUreP-1 prisilno ustanavlja služnost, kolikor pravno poslovni nastanek med strankami ni mogoč, ni pa ZUreP-1 podlaga za ugotovitev obstoja služnostne pravice v javno korist, torej za ugotovitev, da pravno razmerje med strankama že obstaja.

Ker je upravni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje v obravnavanem razlastitvenem postopku in nepravilno uporabil materialno pravo, je njegova odločba nezakonita. Sodišče je odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) povečane za 22 % DDV. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.