Jedro

Pri spremembi delodajalca prevzeti delavec pri delodajalcu prevzemniku ohrani delovnopravni status, ki ga je imel pri delodajalcu prenosniku. Ker je imela tožnica z delodajalcem prenosnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je tudi pri delodajalcu prevzemniku (toženi stranki) ohranila isti delovnopravni status. Tudi kasnejše pogodbe o zaposlitvi za določen čas je sklenila zakonito iz razloga nadomeščanja delavk, ki so bile začasno odsotne. Zato tožnica neutemeljeno zahteva, da se šteje, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 17. 1. 2010 in delovno razmerje pri toženi stranki, tako da ji to še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009, ki se je spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo prodajalke v trgovini F. naselje 67, ... in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati bruto plačo v višini najmanj 620,00 EUR, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe ter druge pripadajoče dodatke, to je dodatek za popoldansko delo, delo ob nedeljah in praznikih, stimulacijo, ki bi jo prejela po veljavni podjetniški in branžni pogodbi, po izračunu sodnega izvedenca ekonomske stroke, ter ji izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov, vse od 18. dne za pretekli mesec do plačila, kot če bi delala, ji za čas nezakonitega prenehanja dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo, plačati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke in druge javne dajatve, obračunane na plačo tožeče stranke in ji priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to delno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov vse v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in sploh ni odločilo o njenih pravdnih stroških, prav tako pa tudi ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 11. 2011 sprejelo dokazni sklep, da se preberejo listine v spisu vpisane kot priloge od A1 do A37 in od B1 do B26, pri čemer bo pri odločitvi upoštevalo le tiste, ki se nanašajo na sporno transformacijo delovnega razmerja, glede na to, da bo z delno sodbo odločalo le o tem delu tožbenega zahtevka tožnice. Tega dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi neutemeljeno ni upoštevalo, saj je sodbo oprlo samo na dokazne listine pod A1 do A19 in B1 do B26, ne pa tudi na listine pod A20 do A37, čeprav so te ključnega pomena tudi za odločitev o transformaciji delovnega razmerja tožnice, dokazovanja nezakonitosti sklepanj pogodb o zaposlitvi za določen čas in vrnitvenega dela tožbenega zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč v tožbi in v vseh pripravljalnih vlogah pravočasno zatrjevala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj so bile vse v tožbi obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito, ker tožnica ni nikoli nadomeščala ostalih delavcev. Tožena stranka ni pravočasno, torej do prvega naroka za glavno obravnavo, navedla, koga naj bi tožnica nadomeščala, zato je bila s kasnejšimi navedbami prekludirana. Sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovora prekluzije tožene stranke, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Po mnenju pritožbe tožena stranka ni dokazala svojih navedb o zakonitosti sklepanja izpodbijanih pogodb za določen čas s tožnico, saj je od delavcev tožene stranke, ki so po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke odločali o potrebi po zaposlitvi tožnice, predlagala in vztrajala le pri dokaznem predlogu za zaslišanje priče N.Č., ki naj bi bila pristojna soodločati o potrebi po zaposlitvi tožnice, ne pa tudi pri zaslišanju vodje maloprodaje in vodje kadrovske službe. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo vsem navedbam tožene stranke, čeprav za to ni podlage v izvedenem dokaznem postopku. Tako pri prvi pogodbi o zaposlitvi tožnice s toženo stranko po prevzemu delavcev od M.P., ni prišlo do pomote, ko je bil, namesto razloga „začasno povečan obseg dela“, zapisan razlog „nadomeščanje delavcev med koriščenjem letnega dopusta“. Ker je prišlo do pogodbe o prevzemu delavcev med M.P. in toženo stranko že 6. 1. 2009, je imela tožena stranka dovolj časa, da bi delo pri sebi pravilno in strokovno organizirala. Tako sodišče prve stopnje nepravilno šteje, da je bila ta pogodba sklenjena zakonito. Ker je razlog o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 52. člena ZDR, ta pomota ne more biti zanemarljiva. Sploh pa je priča N.Č. izpovedala, da ni šlo za pomoto, saj je bila napaka njena. Z nadrejenimi zaposlenih se namreč niso usklajevali, ampak je sama po lastni presoji zapisala tak razlog. Izpovedi te priče in priče B.S. sta neskladni in protislovni o tem, iz kakšnih razlogov so se sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, kdo je komu dajal navodila in kakšna. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da obstajata dve pogodbi in sicer pogodba z dne 29. 9. 2009 in pogodba z dne 26. 11. 2009. Priča B.S. je izpovedala, da naj bi tožnica s pogodbo z dne 26. 11. 2009 nadomeščala delavko D.K., ki je bila na porodniškem dopustu, vendar jo je nadomeščala S.F., kar izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi, dve delavki pa ene ne moreta nadomeščati istočasno. Iz izpodbijane pogodbe pa izhaja, da je bila sklenjena zaradi nadomeščanja delavke med koriščenjem letnega dopusta. Sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da je bilo že ob sklenitvi predzadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predvideno, da tožnica nadomešča D.K., ki je bila na porodniškem dopustu in da bodo s S.F. sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, D.K. pa premestili v prodajalno F. naselje, kjer je delala tožnica, zato ni zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2009. Prav tako pa je tožena stranka nezakonito s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 28. 12. 2009, saj je zapisani razlog „koriščenje letnega dopusta“ nezakonit. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2, odstavka 339. člena ZPP, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker pa ni pravilno uporabilo določb 52. in 54. člena ZDR, je napačno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je z delno sodbo opr. št. Pd 25/2010 z dne 20. 10. 2010 tožbeni zahtevek tožnice glede prenehanja delovnega razmerja in transformacije delovnega razmerja za določen čas ter priznanjem pravic iz delovnega razmerja za čas po 17. 1. 2010, kakor tudi zahtevek iz naslova stroškov prehrane med delom za mesece oktober, november in december 2009 po 120,00 EUR mesečno, zavrnilo, saj je štelo, da se zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009 šteje kot sporazum o odškodnini za neizrabljen letni dopust, zakonitosti predhodnih pogodb o zaposlitvi pa ni presojalo, ker je menilo, da je tožnica sodno varstvo v zvezi s temi pogodbami o zaposlitvi za določen čas uveljavljala prepozno, torej po izteku tridesetdnevnega roka od prenehanja njihove veljavnosti po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1415/2010 z dne 17. 3. 2011 sodbo glede odločitve v 1. in 2. točki izreka razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prehrane med delom pa je zavrnilo. Ni se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica za presojo zakonitosti predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas zamudila sodno varstvo in je tako potrebno zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas presojati v povezavi s predhodnimi pogodbami o zaposlitvi. Zaradi tega je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje z napotilom, da v novem sojenju dopolni dokazni postopek z oceno že izvedenih dokazov in po potrebi z izvedbo dodatnih dokazov tako, da bo lahko ugotovilo dejstva v zvezi z razlogom za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2009 do 31. 12. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo samo na dokazne listine v prilogah pod „A“ od A1 do A19, ne pa tudi na listine od A20 do A37, kršilo načelo kontradiktornosti in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da so te listine ključnega pomena tudi za odločitev o transformaciji delovnega razmerja tožnice, dokazovanja nezakonitosti sklepanj pogodb o zaposlitvi za določen čas in vrnitvenega dela tožbenega zahtevka, ne izjasni pa se, katere so te listine in tudi ne, iz katerega razloga so tako pomembne. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo tudi na listino v prilogi pod A20 in A26. Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zahtevku v delni sodbi oprlo na vse listine, ki so zanjo ključnega pomena. Tako absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko se ni opredelilo do tožničinega ugovora prekluzije tožene stranke, ki do prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla, koga naj bi tožnica nadomeščala. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku presojalo le zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009, ne pa tudi ostalih, saj je štelo, da je tožnica sodno varstvo v zvezi s temi pogodbami o zaposlitvi za določen čas uveljavljala prepozno. Tako tožena stranka s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi ni bila prekludirana, saj je sodišče prve stopnje šele v novem sojenju presojalo, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko v letu 2009, sklenjene zakonito.

Izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb pravnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tožnica, ki je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 za določen čas od 1. 10. 2008 do 31. 3. 2009 zaposlena pri M.P. d.o.o., je bila na podlagi določb 73. člena ZDR prevzeta k toženi stranki, ki je z njo dne 25. 2. 2009 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2009 do 31. 3. 2009, kakor jo je imela sklenjeno pri delodajalcu prenosniku. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča ta pogodba zakonito sklenjena za določen čas. Pri spremembi delodajalca skladno s 73. členom ZDR prevzeti delavec pri delodajalcu prevzemniku ohrani delovnopravni status, ki ga je imel pri delodajalcu prenosniku. Ker je imela tožnica z delodajalcem prenosnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je tudi pri delodajalcu prevzemniku ohranila isti delovnopravni status. Pri tem je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo pri opredelitvi razloga, zaradi katerega se je sklenila pogodba o zaposlitvi za določen čas, do pomote, pravilna, saj to izhaja iz izpovedi priče N.Č., ki je izpovedala, da je bila njena napaka, ko je razlog zapisala po lastni presoji, brez uskladitve z nadrejenimi. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da so bile tudi ostale pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnica s toženo stranko za določen čas sklenila v letu 2009, zakonite. Druga pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2009 za obdobje do 30. 6. 2009, je bila sklenjena iz razloga, ker je tožnica v tem obdobju v prodajalni nadomeščala odsotne delavke N.D., K.L., poslovodkinjo B.N. pri rednih in ne poslovodnih delih ter M.Z.. Ker je še vedno obstajala potreba po tožničinem delu zaradi odsotnosti delavk, ki so koristile letni dopust in viške ur, je tožena stranka zaradi nadomeščanja delavk N.D., K.L., B.N., M.Z. in M.U. s tožnico dne 29. 6. 2009 za obdobje do 30. 9. 2009 še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

V zvezi s pogodbama o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009 za obdobje od 1. 10. 2009 do 30. 11. 2009 in z dne 26. 11. 2009 za obdobje od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila prva sklenjena za nadomeščanje več delavk. Tožnica je namreč nadomeščala tudi tiste delavke, ki so bile odsotne v prodajalni, kjer je delala, zaradi nadomeščanja delavk odsotnih v drugih prodajalnah. Teh tožnica ni nadomeščala, zaradi svojih zdravstvenih težav in zato, ker ni imela urejenega prevoza. Delavka D.K., ki je bila sicer zaposlena v prodajalni P. tožene stranke in je bila na porodniškem dopustu, predvideno pa je bilo, da bo od 1. 1. 2010 zaposlena v trgovini v F. naselju, na njenem delovnem mestu pa bo ostala delavka, ki jo je nadomeščala. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bil kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi zapisano „nadomeščanje delavke med koriščenjem letnega dopusta“, dejansko pa je šlo za nadomeščanje več odsotnih delavk, na zakonitost pogodbe o zaposlitvi nima vpliva. V času trajanja zadnje izmed teh dveh pogodb o zaposlitvi, je prišlo v začetku meseca decembra do izrednega porasta prodaje, zato so morale delavke prekiniti koriščenje dopustov in neizrabljenega dopusta za leto 2009 v trajanju 7 dni ter 98 ur viška tudi ni mogla koristiti tožnica. Iz tega razloga je tožena stranka z njo sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer dne 28. 12. 2009 za obdobje od 1. 1. 2010 do 17. 1. 2010 iz razloga koriščenja letnega dopusta. Ta pogodba je bila v neposredni povezavi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 11. 2009, saj je šlo za izrabo letnega dopusta, do katerega je bila tožnica upravičena v letu 2009, ne pa za nadaljevanje dela, zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišče prve stopnje, da zgolj zaradi tega tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je pravzaprav šlo le zato, da se tožnici omogoči izraba letnega dopusta, ki ga je pridobila in koriščenje viška ur, ki jih je oddelala, pa jih ni izkoristila. Tako omogočanje, da tožnica izrabi letni dopust in viške ur ne pomeni nezakonite sklenitve delovnega razmerja za določen čas, ki bi skladno s 54. členom ZDR imela za posledico domnevo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 372/2006 z dne 2. 10. 2007. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s tožnico v letu 2009 sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z 2. alineo 52. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno sodbo utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 17. 1. 2010 nezakonito prenehalo in ji še traja po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009, ki se je spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično temu pa tudi tožničin zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka na pritožbeni stopnji temelji na 154. členu ZPP, po katerem tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.