Jedro

O odstotku tožnikove invalidnosti, kot posledice bolezni, ki jo je tožnik imel že prej, pa se je v pravnorelevantnih okoliščinah poslabšala, ni bilo odločeno, če je bila njegova zahteva za priznanje statusa vojnega invalida zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 280/98-8 z dne 19.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.9.1998, ter ji naložilo, da na novo odloči v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 13.3.1997, s katero mu je bil zaradi 40% invalidnosti priznan status vojaškega mirnodobnega invalida VIII. skupine in določena invalidnina v pripadajočih mesečnih zneskih od 1.3.1996 dalje. Po presoji tožene stranke je bil tožnikov odstotek invalidnosti določen že pri prvem ugotavljanju invalidnosti, zato ga ni mogoče povečevati.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dejansko stanje kot izhaja iz izvida in mnenja, št. 307 zdravniške komisije druge stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabila določbo 19. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 75/97, v nadaljevanju ZVojI). Glede na besedilo navedenega določila ni dovolj zgolj sklicevanje na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, v katerem so nejasnosti tako v obrazložitvi kot tudi pri uvrščanju iste bolezni, med tiste, ki so podlaga za priznanje vojne invalidnosti in med bolezni, ki se za priznanje ne upoštevajo, in iz katerega niso razvidne okoliščine, zaradi katerih znaša tožnikova vojna invalidnost 40%. Ker se tožnik v tožbi, ob sklicevanju na čas in okoliščine, v katerih je nastopila njegova bolezen in razmere pri opravljanju nalog vojaške službe v času, ko je potekalo zdravljenje, z oceno odstotka vojne invalidnosti ne strinja, je odločitev tožene stranke vsaj preuranjena. Za pravilno uporabo 19. člena ZVojI je pri ugotavljanju odstotka invalidnosti potrebno upoštevati razmere pri opravljanju nalog vojaške službe in druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen. Tožena stranka bo zato morala najprej ugotoviti, ali so razmere in okoliščine, na katere se tožnik sklicuje že v pritožbi, v njegovem primeru lahko vplivale na bolezen. Pri ugotavljanju odstotka invalidnosti bo morala zdravniška komisija druge stopnje mnenje dopolniti tako, da bo iz njega jasno razvidno, pod katero točko seznama odstotkov vojne invalidnosti spada tožnikova bolezen in tudi zakaj je, v razponu odstotkov določenih pod določeno točko seznama odstotkov vojne invalidnosti, ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96, v nadaljevanju Pravilnik RS), ki je začel veljati 13.4.1996, ugotovila 40% vojno invalidnost. Po presoji sodišča pravno tolmačenje tožene stranke o uporabi določil Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82) nima podlage niti v določilih ZVojI niti Pravilnika RS, saj je tožnik vložil zahtevek po uveljavitvi ZVojI in mu status vojaškega invalida pred uveljavitvijo tega zakona in bil priznan, pred odločanjem o njegovem zahtevku pa se je Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti, na katerega se sklicuje tožena stranka, prenehal uporabljati. V kolikor bo zdravniška komisija ugotovila, da gre pri tožniku za bolezen iz 10. člena sedaj veljavnega Pravilnika RS, bo morala utemeljiti tudi okoliščine, zaradi katerih se odstotek invalidnosti ocenjen na podlagi seznama, zmanjša v razponu od 10 do 30% (2. odstavek 10. člena) in bo šele potem lahko pravilno ugotovila, koliko odstotkov znaša vojna invalidnost. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI. Navedeni status je namreč že uveljavljal leta 1971. Njegova zahteva je bila tedaj zavrnjena zaradi prenizkega odstotka ugotovljene invalidnosti. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da se je njegova bolezen zaradi določenih okoliščin poslabšala in je bila zaradi te bolezni izjemoma ugotovljena vojaška invalidnost, upoštevan ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni, njen razvoj, trajanje in težo razmer pri opravljanju nalog vojaške službe ter druge okoliščine. Odstotka invalidnosti, določenega pri prvem ugotavljanju ni mogoče povečevati, ne glede na nadaljnje poslabšanje tožnikovega zdravja. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi ugotavljati, ali so razmere in okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, lahko vplivale na njegovo bolezen, niti da bi morala zdravniška komisija, kolikor gre pri tožniku za bolezen, iz 10. člena Pravilnika RS utemeljiti, zakaj jo je ocenila v določenem odstotku. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da sta izvid in mnenje zdravniške komisije nejasna. Ker je komisija ugotovila, da se je bolezen, ki se izjemoma upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, poslabšala v določenih okoliščinah in se upošteva le deloma, je isto bolezen navedla pod točko 2 in pod točko 3 izvida in mnenja, torej kot bolezen, ki se za priznanje vojne invalidnosti upošteva le deloma in kot bolezen, ki se za priznanje vojne invalidnosti ne upošteva. Oceno je podala ob upoštevanju točke 253 seznama odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82), po kateri je okvare zdravja mogoče oceniti v razponu od 30 do 60%. Oporeka stališču sodišča, da ni imela podlage za uporabo Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Po določbi 79. člena ZVojI se namreč pravice priznavajo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Zakoni in drugi predpisi veljajo od dneva uveljavitve in ne učinkujejo za nazaj. Zato ni dopustno, da bi bilo od ažurnosti upravnih delavcev odvisno, kdaj bodo odločali in po katerih predpisih. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje odstotka invalidnosti zaradi bolezni, ki jo je imel vojni invalid že prej, pa se je v okoliščinah za priznanje statusa vojnega invalida poslabšala oziroma za primer, ko za bolezen ni mogoče ugotoviti, da so jo povzročile navedene pravno relevantne okoliščine, pa je mogoče sklepati, da so vojne razmere precej vplivale, da se je pojavila. Po določbi 1. odstavka 19. člena ZVojI se v teh primerih pri ugotavljanju odstotka invalidnosti upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja, glede na naravo bolezni, njen razvoj, trajanje in težo vojnih razmer oziroma razmer pri opravljanju nalog vojaške službe ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v odločbi, ki je izpodbijana v upravnem sporu, ni v skladu z navedeno zakonsko določbo ugotavljala dejstev in okoliščin, ki so po zatrjevanju tožnika vplivale na njegovo bolezen in s tem na okvaro njegovega zdravja, pa so za določitev odstotka tožnikove invalidnosti lahko pravno relevantne. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da zdravniška komisija druge stopnje v izvidu in mnenju, na katerem temelji odločba tožene stranke, ni ugotavljala tožnikove okvare zdravja in ni določila odstotka njegove invalidnosti na podlagi Pravilnika RS in seznama odstotka vojne invalidnosti, ki je njegov sestavni del, niti ni obrazložila, zakaj meni, da je pri tožniku upoštevaje navedeno zakonsko določbo, določila 40% invalidnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da določba 1. odstavka 19. člena v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena.

Z odločbo z dne 8.2.1971, Oddelka za upravno-pravne zadeve skupščine Občine N.G. je bila tožnikova zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida zavrnjena. Obravnavani postopek, ki se je začel z novo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojnega invalida, vloženo na podlagi določb ZVojI, zato ni nadaljevanje prej začetega postopka. Zato se tožena stranka ne more z uspehom sklicevati na določbo drugega odstavka 19. člena ZVojI in z njo utemeljevati svojo odločitev, da se odstotek tožnikove invalidnosti, ki naj bi bil po njeni presoji določen pri prvem ugotavljanju invalidnosti (z odločbo z dne 8.2.1971), pozneje ne more povečati.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni imela podlage za uporabo Pravilnika o ugotavljanju vojaške invalidnosti. Zahteva za priznanje statusa in pravic vojnega invalida je bila vložena dne 19.2.1996, ko je že veljal ZVojI. Na podlagi določbe njegovega 131. člena so se izvršilni predpisi, ki so veljali oziroma so se uporabljali do njegove uveljavitve, uporabljali še naprej do izdaje novih. Pravilnik RS je bil uveljavljen dne 13.4.1996, ko se je na podlagi določbe njegovega 18. člena, prenehal uporabljati prejšnji izvršilni predpis o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Zato tožena stranka ni imela niti v določbah ZVojI niti v določbah Pravilnika RS, podlage za uporabo izvršilnega predpisa, ki je veljal oziroma se je uporabljal ob vložitvi tožnikove zahteve.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da uveljavljeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.