Jedro

Po naravi stvari je ob pravilni razlagi predpisa mogoče obsojencu zlorabo svobodnejšega režima oziroma obstoj drugih utemeljenih razlogov za premestitev v strožji režim očitati le za dejanja, storjena po tem, ko je bil v ta režim že nameščen. Citirano določbo je torej treba uporabiti, če se po premestitvi v svobodnejši režim izkaže, da obsojenec navedenih pričakovanj ne izpolnjuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, št. 720-158/2021/49 z dne 25. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika dne 22. 11. 2021 premesti iz svobodnejšega režima Odprtega oddelka Slovenska vas v strožji režim zaprtega dela Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.

2. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik 6. 11. 2021 z odločbo premeščen iz Polodprtega oddelka Slovenska vas na Odprti oddelek Slovenska vas. V času od 8. 11. 2021 dalje je operativni vodja od različnih obsojencev prejel več informacije o tem, da tožnik izvaja nedovoljene aktivnosti z namenom namernega prenosa okužbe s covid - 19. Tožnik jih je sicer zanikal, je pa priznal, da mu je obsojeni A. A. na zadnjem oknu prostora za izolacijo pustil Radensko in da je v času namenskega izhoda za sodišče odšel domov. Na podlagi tega zaključuje, da je tožnik kršil namenski izhod, ki mu je bil podeljen izključno za obisk sodišča in da je kljub predhodnemu opozorilu v času okužbe iskal stik s soobsojencem ter na ta način povzročil nevarnost širjenja okužb s covid-19 po celotnem oddelku. Ocenjuje, da je bilo njegovo vedenje neprimerno in da se ni držal dogovorov, ki veljajo za bivanje v milejšem režimu. Zato ni več mogoče podati ocene, da milejšega režima ne bo zlorabil, in po 81. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) obstajajo utemeljeni razlogi za njegovo premestitev iz svobodnejšega v strožji režim.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da so izjave vseh soobsojencev o tem, da se je nameraval tožnik namerno okužiti s covid-19, med seboj skladne in ne zbujajo dvoma. Tožnikove ugovore v zvezi z anonimnostjo teh izjav zavrača, ker sme pravosodni policist v skladu s prvim odstavkom 49. člena Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik) zbirati operativne informacije le od oseb, ki jih želijo prostovoljno dati. Tožnik je tudi priznal, da mu je A. A. na zadnjem oknu pustil Radensko, s tem pa je bila kršena prepoved približevanja prostorom izolacije. Ker je v času okužbe iskal stik s soobsojencem, je povzročil nevarnost širjenja okužbe, zaradi česar obstajajo utemeljeni razlogi za premestitev. Poleg tega je podlaga za sprejeto odločitev tudi tožnikova izpoved, da je v času namenskega izhoda 4. 11. 2021 odšel domov, čeprav je bil ta izhod dovoljen samo za udeležbo na sodišču, kot je izhajalo iz dovolilnice. S tem ni upošteval navodil zaposlenih in je zlorabil podeljen namenski izhod na sodišče za obisk na domu. Ker je v odprtih oddelkih stopnja nadzora najnižja, se vanje namešča obsojence, ki so tekom prestajanja zaporne kazni dosegli tako stopnjo zaupanja, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da svobodnejšega režima ne bodo zlorabili. Obnašanje tožnika pa ni na takšni stopnji zaupanja.

4. Tožnik je zoper navedeni akt vložil tožbo. V njej zatrjuje, da je v pritožbi podal navedbe in relevantna dokazila, iz katerih izhaja, da ni mogoče, da bi se namerno okužil z virusom covid-19, saj 4. 11. 2021, ko je med namenskim izhodom obiskal družino, nihče ni bil okužen s tem virusom. Prvostopenjski organ je tako zmotno ugotovil dejansko stanje, drugostopenjski organ pa se do teh pritožbenih navedb ni opredelil, tako da se odločitve v relevantnem delu ne da preizkusiti. Edini dokaz, na katerem temelji odločba, so izjave anonimnih soobsojencev, ki niso nič drugega kot zlonamerne govorice. Pri tem so iz upravnega spisa izločeni vsi uradni zaznamki o razgovorih z anonimnimi soobsojenci, tako da se tožnik z njimi ni mogel seznaniti in mu ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, čeprav izpodbijana odločba temelji prav na teh, dejansko neobstoječih dokazih.

5. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je kršil namenski izhod. Dne 4. 11. 2021 je šel na sodišče, kjer je bila ob 9. uri razpisana obravnava. Po zaključenem naroku je predsednik senata naznanil, da bo razglasitev sodbe ob 13.30. uri istega dne. Vsa sodišča v državi so v času epidemije poslovala tako, da je stranka lahko prišla na sodišče zgolj 10 minut pred narokom in ga je morala zapustiti nemudoma po njegovem koncu. Zato od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi štiri ure čakal na sodišču, saj bi ga varnostniki po naroku pospremili iz stavbe, če je ne bi hotel zapustiti. Ker ni mogel čakati na sodišču, je za ta čas odšel domov, saj živi blizu sodišča, zaradi časovne omejenosti pa se ne bi mogel vrniti v zavod in pravočasno priti na razglasitev sodbe. Zato ni mogoče trditi, da je kršil namenski izhod. Tudi do teh pritožbenih navedb se drugostopenjski organ ni opredelil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik napačno trdi, "da je bil premeščen v strožji režim prestajanja kazni zapora iz razloga zlorabe svobodnejšega režima prestajanja kazni zapora, saj je bil razlog obstoj drugega utemeljenega razloga na podlagi drugega odstavka 81. člena ZIKS in je pritožbeni organ dodatno ugotovil, da je premestitev tožnika v strožji režim prestajanja kazni zapora utemeljena tudi iz razloga zlorabe svobodnejšega režima prestajanja kazni zapora, saj se je tožnik v času namenskega izhoda, odobrenega za izhod na sodišče, nahajal na domačem naslovu." Poudarja še, da za odločitev niso bistvena potrdila tožnikovih družinskih članov o prebolelosti covid-19, ampak njegovo obnašanje do soobsojencev in zaposlenih, ki so se zaradi tega počutili ogroženi.

7. Na naroku, ki se ga toženka ni udeležila, je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v listine v upravnem spisu in zaslišalo tožnika.

8. Drugi odstavek 81. člena ZIKS-1 določa, da se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom.

9. Toženka je po presoji sodišča zavzela pravilno stališče, da se od obsojencev, ki prestajajo zaporno kazen v svobodnejšem režimu, pričakuje, da so osebnostno urejeni, da se držijo dogovorov iz osebnega načrta, upoštevajo hišni red, imajo primeren odnos do delavcev zavoda in soobsojencev, da ne izvršujejo novih kaznivih dejanj in prekrškov ter drugih kršitev, da torej zaupanja, da bodo vse to spoštovali, zaradi česar so bili sploh premeščeni v svobodnejši režim, ne bodo zlorabili. Vendar je po naravi stvari ob pravilni razlagi predpisa mogoče obsojencu zlorabo svobodnejšega režima oziroma obstoj drugih utemeljenih razlogov za premestitev v strožji režim očitati le za dejanja, storjena po tem, ko je bil v ta režim že nameščen. Citirano določbo je torej treba uporabiti, če se po premestitvi v svobodnejši režim izkaže, da obsojenec navedenih pričakovanj ne izpolnjuje.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da po presoji toženke tožnik ne izpolnjuje teh pričakovanj, ker je povzročil nevarnost okužbe s covid-19 in ker je dne 4. 11. 2021 kršil namenski izhod. Pri tem v odločbi sama navaja, da je bil iz Polodprtega oddelka Slovenska vas na Odprti oddelek Slovenska vas premeščen 6. 11. 2021. Sodišče je na naroku tožnika izrecno vprašalo, ali drži, da je bil v svobodnejši režim premeščen 6. 11. 2021, kar je tožnik potrdil. Če naj bi iz njegovega ravnanja na dan 4. 11. 2021 izhajalo, da mu ni mogoče pripisati prej opisanega odnosa, ki opravičuje premestitev v svobodnejši režim prestajanja kazni, ni bilo razloga, da ga je toženka 6. 11. 2021 premestila na odprti oddelek. Ni pa mogoče na to ravnanje po tem, ko je bil že premeščen v odprti oddelek (6. 11), opreti razlogov za premestitev iz odprtega oddelka v strožji režim (4. 11.).

11. Neodvisno od tega pa sodišče še pripominja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka pretehtala tožnikovo ravnanje, upoštevaje vse okoliščine zadeve. Iz zapisnika o nadaljevanju naroka za izrek kazenske sankcije in zapisnika o naroku za razglasitev sodbe opr. št. X K 68493/2020 namreč izhaja, da je bila obravnava v zadevi, za katero je bil tožniku dodeljen namenski izhod, končana ob 9.11. uri in da je bila razglasitev sodbe napovedana za 13.30. uro. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je predsednik senata zato poklical v zavod za prestajanje kazni in mu povedal, da mu je bil namenski izhod podaljšan za čas do izreka sodbe in pot nazaj v zavod. Prav tako je prepričljivo izpovedal, da mu je predsednik senata rekel, da zaradi velikega števila okužb s covid-19 na izrek sodbe ne more čakati na sodišču in da sta se z ženo, ker je obstajala nevarnost okužbe z virusom, odločila, da bosta na izrek sodbe počakala doma. Pri tem se je sodišče prepričalo tudi, da v dovolilnicah ni naveden namen izhoda, ampak čas in kraj zadrževanja izven zavoda. V teh izrednih okoliščinah pa obsojencu, ki na izrek sodbe ni počakal na sodišču ampak doma, pri čemer se je ves čas zadrževal v kraju, navedenem v dovolilnici, ter ni prekoračil časa, za katerega je smel biti odsoten iz zavoda, ni mogoče očitati, da je namerno kršil odobreni izhod na sodišče. 12. Po presoji sodišča pa v izpodbijani odločbi tudi ni s stopnjo prepričanja izkazano, da je tožnik povzročil nevarnost širjenja okužb s covid-19. Prvostopenjski organ se je pri tem zaključku oprl predvsem na anomine izjave soobsojencev, iz katerih izhaja, da naj bi tožnik po tem, ko je bil zaradi pozitivnega rezultata testa premeščen v sivo cono, obsojenemu A. A. z okna za obiske izročil uporabljeno in okuženo brisačo, s katero se je ta drgnil po obrazu, da bi se okužil. Obsojeni A. A. pa naj bi tožniku kljub prepovedi gibanja izročil večjo količino kruha. Obsojenec, ki ne želi biti imenovan, je nadalje operativnega vodjo seznanil, da naj bi tožnika pred namenskim izhodom dne 4. 11. 2021 slišal, ko je po telefonu razlagal, da se bo namerno okužil s covid-19, da bo lahko koristil proste izhode. Tudi druga dva obsojenca, ki ne želita biti imenovana, sta povedala, da sta slišala, da je bil tožnik v času namenskega izhoda doma, kjer sta bili okuženi hčeri in žena. Tožnik navedene očitke zanika. Zaslišan kot stranka je pojasnil, da so verjetno posledica nevoščljivosti, ker je pri delu izven zavoda zaslužil bistveno več kot ostali obsojenci.

13. Toženka se pri sklicevanju na anonimne izjave opira na 49. člen Pravilnika, po katerem sme pravosodni policist informacije zbirati le od oseb, ki želijo informacije prostovoljno dati. Pravosodni policisti zagotovijo varnost in anonimnost oseb, ki so dale informacij. Že sam Pravilnik torej ne uporablja izraza dokaz, ampak gre za zbiranje informacij, zaradi česar toženka svoje odločitve, upoštevaje določbe ZUP o dokazovanju, ne more opreti (zgolj) na te informacije. To še posebej velja ob dejstvu, da v obravnavani zadevi obstajajo dokazi, zaradi katerih vsaj nekatere informacije niso verodostojne. Tožnik je namreč v upravnem postopku predložil digitalna covid potrdila, iz katerih izhaja, da je pri B. B. test pokazal okužbo 18. 11. 2021, pri C. C. 16. 11. 2021, pri D. D. 16. 11. 2021, pri E. E. 15. 11. 2021, pri F. F. pa 21. 10. 2021. Čas 10 dni, ko je bolnik po mnenju stroke kužen in je zato potrebna izolacija, se je torej iztekel, preden je tožnik 4. 11. 2021 odšel domov. Ne drži, da ta potrdila niso bistvena, kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, saj izkazujejo, da najmanj informacija dveh obsojencev, da je bil tožnik v času namenskega izhoda doma, kjer sta bili okuženi hčeri in žena, ne drži. Zato pa je vprašljiva tudi verodostjnost informacij o tem, da naj bi se tožnik nameraval ta dan doma okužiti in so se zato soobsojenci počutili ogrožene.

14. Tega, da informacije nimajo narave dokaza, se je očitno zavedal tudi drugostopenjski organ, saj je svojo odločitev o pritožbi oprl na to, da je tožnik priznal, da mu je A. A. na zadnjem oknu pustil Radensko, s čimer je bila po prepričanju tega organa kršena prepoved približevanja prostorom izolacije, tožnik pa naj bi s tem, ko je iskal stik s soobsojencem, povzročil nevarnost širjenja okužb. Tožnik je v zvezi s tem prepričljivo izpovedal, da je bil žejen in je zato soobsojence, ki so delali nadstropje nižje, prosil, naj mu iz avtomata prinesejo kakšno pijačo, kar je A. A. tudi storil. Izpovedal je, da mu jo je pustil na polici in da do stika med njima ni prišlo. Glede na to pa sodišče sodi, da s tem očitkom ni dokazano, da naj bi tožnik povzročil nevarnost širjenja okužb. 15. Toženka v odgovoru na tožbo sicer trdi, da so se ogrožene počutili tudi zaposleni, česar pa v izpodbijani odločbi ni ugotovila in v tej smeri tudi ni izvedla nobenih dokazov. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe, pa to pomeni, da mora oziroma je morala toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).