Jedro

Pri tožeči stranki je pri obračunu toženčevega spornega dodatka k plači šlo za očitno računalniško pomoto, zaradi česar tožeči stranki ni mogoče očitati, da je takrat tožencu izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. Ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma. Zato tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanega zneska plače.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 334,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 95,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na račun zakonitega zastopnika Državno pravobranilstvo RS, ..., v roku 8 dni, pod izvršbo.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Tožeča stranka je državni organ z močno informacijsko infrastrukturo, zaradi česar je bila dolžna zagotoviti pravilen obračun plače. Toženec ni vedel, da je bil v plačilni listi za mesec december 2012 zmotno obračunan dodatek k plači iz naslova delovne uspešnosti. Tožeča stranka v opominu za vrnitev preveč obračunanega zneska ni navedla, iz katerega razloga je bil znesek napačno obračunan. Toženec ni bil v nikakršni zamudi z vrnitvijo zneska. Dejstvo je, da je tožeča stranka po svoji volji in ob poznavanju predpisov izplačala tožencu sporni dodatek, pri tem pa si ni pridržala pravice, da bi zahtevala vrnitev preveč izplačanega zneska, niti ni tožencu plačala nekaj, da bi se izognila sili. Toženec se sklicuje na odločitve v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 294/2011 in VIII Ips 139/2005, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbene zahtevke tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja: Tožeča stranka v tem sporu uveljavlja od toženca vračilo preveč izplačane plače za mesec december 2012 iz naslova dodatka za delovno uspešnost. Ves čas postopka je zatrjevala, da je do takšnega preplačila prišlo zaradi pomote pri obračunu plač pri 67 javnih uslužbencih PU A. (med njimi tudi tožencu) in sicer zaradi zmotnega vnosa podatkov pri razvrščanju podatkov o javnih uslužbencih v enotno excelovo datoteko. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tako ugotovljena pomota tožeče stranke izključuje uporabo določbe 191. člena OZ, po kateri tisti, ki je kaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico to zahtevati ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženec je bil tako skladno z določbo prvega odstavka 190. člena OZ s plačilom navedenega dodatka obogaten na škodo tožeče stranke, zaradi česar je iz tega naslova dolžan znesek preveč izplačane plače vrniti. Po splošnem pravilu o neupravičeni pridobitvi mora namreč tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je prišlo pri tožeči stranki pri obračunu toženčevega spornega dodatka k plači za očitno računalniško pomoto, zaradi česar tožeči stranki ni mogoče očitati, da je takrat tožencu izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. V tej zvezi je sodna praksa že zavzela stališče (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/2010), da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma. Iz teh razlogov je tožeča stranka imela tako dejansko kot pravno podlago, da je od toženca zahtevala vrnitev preveč izplačanega zneska plače. Nenazadnje je to uresničila izven spora z večino od ostalih 67 javnih uslužbencev, ki jim je enako kot tožencu za mesec december 2012 izplačala preveč plače. V tej zvezi sklicevanje pritožbe na primere iz sodne prakse (VIII Ips 294/2011 in VIII Ips 139/2005) ne more biti sprejemljivo, saj gre v navedenih zadevah za obravnavanje drugačne pravne problematike, ki ni enaka sporni zadevi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).