Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženca ne trdita, da sta se dedovanju odpovedala (in celo ne, da imata tak namen), toženka pa je dediščino že sprejela. Glede na določbo 132. člena ZD sta torej lastnika stanovanja, kot takšna pa ju veže pogodba o dobavi toplote, ki jo je po pooblastilu lastnikov stanovanj sklenil upravnik.
Ravnanje dediča, ki dobaviteljev o smrti lastnika stanovanja ne obvesti, nato pa se sklicuje, da obveznosti ni dolžan plačati, ker se račun glasi na pokojnega, ni dovolj skrbno in ne more povzročiti niti kasnejše zapadlosti terjatve.
Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožnici solidarno plačati 728,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Sodišče je tožnici naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti 234,56 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 249,50 EUR pravdnih stroškov.
Zoper takšno sodbo se pritožujeta oba toženca.
Prvi toženec se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej pojasnjuje, da je zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku IV D 382/98 zanemarilo svojo obveznost iz 166. člena Zakona o dedovanju (1) (v nadaljevanju ZD), čeprav je razpolagalo z informacijami o toženčevem bolezenskem stanju. Ker toženec v zapuščinskem postopku ni bil ustrezno zastopan, dedna izjava, ki jo je podal, ne more imeti pravne veljave. Šele po razveljavitvi s kršitvijo obremenjenega sklepa o dedovanju bo toženec po svojem zakonitem zastopniku pred zapuščinskim sodiščem podal ustrezno dedno izjavo, ki bo pravno veljavna in upoštevna. Ne glede na določbo 132. člena ZD se imajo dediči še vedno pravico odpovedati dediščini. To je dedičeva svobodna volja, zato se ga ne more prisiliti, da bi dedoval po zapustniku, če tega ne želi. Ali bo prvi toženec dediščino sprejel, bo odločeno šele v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je po oceni prvega toženca sodbo izdalo preuranjeno, moralo bi počakati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.
Toženec še navaja, da pokojna E. S. ni mogla postati nosilka obveznosti po pogodbi o dobavi toplote št. FT–C-609-1-431/00 z dne 6. 11. 2000, saj je bila takrat že mrtva. Ker ni postala nosilka obveznosti po tej pogodbi, terjatve niso predmet zapuščinske mase oziroma dedovanja.
Druga toženka pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se dedič zapuščini lahko odpove do zaključka zapuščinske obravnave. Zapuščinska obravnava po pokojni E. S. je razpisana ponovno. Toženka se lahko do konca zapuščinske obravnave dedovanju odpove. O tem, ali se bo odpovedala dedovanju, pa se ni dolžna izjasnjevati. Sodišče prve stopnje bi možnost, da se bo druga toženka odpovedala dedovanju, moralo upoštevati, ali pa postopek prekiniti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.
Toženka še poudarja, da se računi glasijo na E. S.. Ker je bila tedaj že pokojna, za izdajo računov ni bilo pravne podlage. Tožbeni zahtevek torej lahko temelji le na koristi, ki sta jo toženca imela od porabljene toplotne energije. Ker toženka v stanovanju ni bivala, ni imela nobene koristi. Poleg tega toženka še opozarja, da je za neplačane terjatve izvedela šele iz dopisa tožeče stranke z dne 5. 12. 2005, zato pred tem ni mogla biti v zamudi in ni dolžna plačati zakonskih zamudni obresti.
Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.
Pritožbi nista utemeljeni.
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) ( v nadaljevanju ZPP).
Dejstvo, da je lastnica stanovanja E. S. umrla že 17. 1. 1998, ne povzroči tega, da pogodba o dobavi toplote, ki jo je 6. 11. 2000 sklenil upravnik (3) s tožečo stranko, ne bi veljala. Pogodba obvezuje tedanjega (in sedanjega) lastnika stanovanja, to pa sta toženca. Pritožnika zadnji zaključek sicer izpodbijata, vendar je materialnopravno pravilen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca sin in hči prejšnje lastnice stanovanja ter da se dedovanju nista odpovedala. Druga toženka je dedni delež celo sprejela in sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je dedna izjava nepreklicna (4). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se toženka še zmeraj lahko odpove dedovanju. Napačno pa je tudi stališče pritožnikov, da se nista “dolžna izjaviti o tem, ali se bosta dediščini odpovedala“. Kar se tiče toženca, res drži, da dedne izjave v prvotnem zapuščinskem postopku ni podal veljavno (ker ni bil ustrezno zastopan), vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi po tistem, ko je bilo poskrbljeno za ustrezno zastopanje, ni niti trdil, da se je/bo dedovanju odpovedal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca s trenutkom smrti (5) E. S. postala skupna lastnika spornega stanovanja.
Toženca kot lastnika stanovanja torej zavezuje pogodba o dobavi toplote, sklenjena 6. 11. 2000, zato sta dolžna plačati obveznosti iz naslova dobavljene toplote. Obveznost ne nastane z izdajo računa, ampak z opravljeno dobavo. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da obveznost ni nastala, ker se računi glasijo na E. S., ki je bila v času njihove izdaje že dlje časa pokojna. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da ravnanje dediča, ki dobaviteljev o smrti ne obvesti, nato pa se sklicuje, da obveznosti ni dolžan plačati, ker se račun glasi na pokojnega, ni dovolj skrbno in ne more povzročiti niti kasnejše zapadlosti terjatve.
Ker nastanek terjatve (niti v konkretnem primeru (6) niti nasploh) ni vezan na izdajo računa in na obvestitev o obveznosti, je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega računa (to je od 15. dne od izdaje vsakokratnega računa) dalje.
Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo.
Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, krijeta vsak svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.
(1) Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop.
(2) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. (3) Zaključkov sodišča prve stopnje, da predstavlja sklenitev pogodbe posel rednega upravljanja, za katerega je bil upravnik pooblaščen, pritožnika ne izpodbijata in so materialnopravno pravilni.
(4) Prim. 1. odstavek 138. člena ZD.
(5) Prim. 1. odstavek 123. člena ZD in 132. člen ZD.
(6) V skladu z 12. členom pogodbe o dobavi toplote morajo odjemalci plačati račune v 15 dneh po izstavitvi.