Jedro

Pravne posledice ugotovitve ničnosti na korporativnopravnem razmerju, nimajo učinkov vzpostavitve stanja "ex ante", kar je treba upoštevati tudi pri delovnopravnem statusu odpoklicanega člana uprave oziroma predsednika uprave tožene stranke. Zato v obravnavani zadevi odpoved oziroma prenehanje delovnega razmerja, na podlagi sklepa nadzornega sveta o odpoklicu, ni bila nezakonita (tožena stranka tudi sicer, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, ni bila dolžna tožniku podati še (posebne) odpovedi, temveč zadošča že sprejem sklepa nadzornega sveta o odpoklicu s funkcije, oziroma seznanitev tožnika s tem sklepom).

Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače, kot pravice, v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki III izreka tako, da se datum "13. 6. 2014" nadomesti z datumom "1. 7. 2014", višji obrestni zahtevek pa se zavrne; - v točki IV izreka tako, da se znesek "125.165,00 EUR" zniža na znesek "25.033,00 EUR", višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne; - točka VII tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.449,15 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo na podlagi sklepa nadzornega sveta z dne 11. 4. 2014, ampak je trajalo do 31. 5. 2014. Tožena stranka je dolžna tožniku od 12. 4. 2014 do 31. 5. 2014 priznati delovno dobo in ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožniku od 12. 4. 2014 do 31. 5. 2014 obračunati nadomestilo plače za april 2014 v višini bruto 7.396,11 EUR in za maj 2014 v višini 12.516,50 EUR, od navedenih zneskov za tožnika obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od aprilske neto plače od 13. 5. 2014 in od majske neto plače od 13. 6. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 od bruto zneska v višini 328,80 EUR obračunati in zanj plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 in zahtevek iz naslova razlike v regresu za letni dopust za leto 2016 v višini 149,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 125.165,00 EUR bruto ter po obračunu in odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka).

Tožbeni zahtevek in podrejeni zahtevek, v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2014 nezakonita in da se razveljavi; na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 6. 2014 dalje; na vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o poslovodenju z dne 17. 3. 2013, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 6. 2014 dalje na obračun nadomestila plače od 1. 6. 2014 dalje do pravnomočnosti sodbe v višini 337.274,31 EUR; obračun in plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost ter plačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka V izreka). Umik tožbe za spremenljivi del plače za poslovno leto 2014 v višini bruto 45.059,40 EUR, za poslovno leto 2015 v višini bruto 49.114,80 EUR, za poslovno leto 2016 v višini bruto 54.026,28 EUR in za leto 2017 v višini 30 % bruto tožnikove plače v letu 2017, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi je vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (točka VI izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnil del sodbe in odločitev o stroških postopka (drugi odstavek točke III izreka, točke IV, V in VII izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku glede plačila razlike v plači, plačila maksimalnega denarnega povračila in glede teka zamudnih obrestmi za denarno povračilo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa spremeni sklep o stroških tako, da toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnika in stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnik ni upravičen do denarnega zahtevka iz naslova razlike v plačah, ki jih prejema pri obstoječih delodajalcih in plačah, do katerih bi bil upravičen pri toženi stranki ter razlike v regresu, ker se je zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da delavcu ni mogoče priznati dvojnega delovnega razmerja, čeprav je tožnik jasno povedal, da nikoli ni zahteval priznanja dvojnega delovnega razmerja. Sam se je zavedal, da mu zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta, ki je povzročil nezakonitost odpovedi delovnega razmerja, sodišče ne more priznati dvojnega delovnega razmerja oziroma dvojne delovne dobe. Meni, da gre za čisto denarno terjatev, ki ima namen odpraviti škodne posledice, ki so pri tožniku nastale zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015, v kateri je sodišče razsodilo, da ima delavec pravico do vseh prejemkov, ki bi jih prejel, če nezakonite odpovedi ne bi bilo, oziroma, da razlike, če je v vmesnem času prejemal prejemke pri drugih delodajalcih. S tem, ko se je tožnik zaposlil, je poskušal vsaj delno zmanjšati škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Škoda je bila posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke. Nadalje meni, da bi moralo sodišče pri odločitvi o sodnem prenehanju delovnega razmerja upoštevati tudi dejstvo, da bi tožniku pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo šele septembra 2018, saj mandat predsednika uprave traja pet let. Tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2015 z dne 22. 3. 2016 je Vrhovno sodišče RS odločilo podobno in sicer, da je delavec upravičen do razlike med bruto zneskom plače, ki bi jo prejel pri delodajalcu, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo in bruto zneskom plače, ki jo je prejel pri novem delodajalcu, s tem pa je zagotovljena popolna reparacija. Enako je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012. S tem, ko se je tožnik po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu, ni izgubil možnosti uveljavljanja pravic, ki mu jih daje prvi odstavek 118. člena ZDR. Podobno je razsodilo Višje delovno in socialno sodišče tudi v zadevi Pdp 1242/2008 z dne 7. 5. 2009 v kateri je navedlo, da je delavcu, ki je sklenil novo delovno razmerje, od dneva sklenitve novega delovnega razmerja delodajalec dolžan izplačati razliko med plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo, ki bi jo prejemal pri njemu. S tem, ko sodišče tožniku ni prisodilo razlike v plači, ga je postavilo v slabši položaj, kot bi bil, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo, hkrati pa tudi slabši položaj, če po nezakoniti odpovedi ne bi sklenil druge pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas z drugim delodajalcem, saj bi se mu v slednjem primeru priznal obstoj delovnega razmerja s toženo stranko do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje tožnika, in tudi delavce na splošno, spodbuja k temu, da ostane celotno obdobje od trajanja delovnega spora do izdaje sodbe sodišča prve stopnje nezaposlen, kar je pravno nedopustno. S takšno odločitvijo sta bila tožniku kršeni tudi pravici iz 14. člena in 22. člena Ustave RS. Tožnik je namreč diskriminiran, oziroma so mu kršene enake človekove pravice in pravice do enakega varstva pravic. Meni, da sodišče postavlja delavce, ki se po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlijo drugje v bistveno slabši položaj od delavcev, ki se po nezakonito odpovedani pogodbi ne zaposlijo drugje. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s temeljnim načelom civilnega prava, in sicer načelom popolne odškodnine. Iz sodbe izhaja, da je sodišče razliko v plači upoštevalo pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Tudi, če bi sodišče tožniku dosodilo maksimalno denarno povračilo v višini 18 plač, njegov premoženjski položaj ne bi bil niti približno takšen, kot bi bil, če ne bi bilo škodljivega protipravnega ravnanja tožene stranke. Vsota 18 mesečnih plač pri tožniku namreč predstavlja 225.297,00 EUR, medtem ko znaša vsota razlike v plačah kar 373.274,31 EUR. Iz sodbe ni jasno, zakaj naj bi priznanje čiste denarne terjatve iz naslova razlike v plači, v višini 373.274,31 EUR, hkrati nujno pomenila tudi priznanje obstoja delovnega razmerja. Gre za reparacijski zahtevek, ki ga je tožnik pravilno postavil, sodišče pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi ugoditev zahtevkov nujno pomenila priznanje dveh delovnih razmerij za polni delovni čas.

Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede določitve višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče je razliko v plačah upoštevalo kot enega izmed kriterijev pri odmeri denarnega povračila, meni pa tudi, da je denarno povračilo prenizko določeno, saj je bilo priznano tožniku denarno povračilo v višini desetih plač. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in sicer sodb opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 izhaja, da mora sodišče pri določitvi denarnega povračila upoštevati tudi morebitno manjšo plačo pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila premalo upoštevalo ta kriterij. Meni, da bi bilo edino pravično denarno povračilo zakonsko maksimalno povračilo v višini 18 mesečnih plač, v skupni višini 225.297,00 EUR. Zmotno je tudi odločeno o zamudnih obrestih od denarnega povračila, saj je sodišče odločilo, da tečejo šele po osmih dneh od pravnomočne sodbe, pritožnik pa meni, da bi morale obresti teči od 1. 6. 2014 dalje, do plačila. Nadalje navaja, da je sodišče sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev je oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Obrazložitev sodišča je v tem delu izjemno pavšalna. Meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je tožnik po temelju uspel v celoti, glede izplačila plač pa deloma. Skladno z navedenim ni mogoče trditi, da je uspel s približno 50 %, kar bi utemeljevalo uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP in da bi bil uspeh obeh strank primerljiv. Sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 869/2011 z dne 2. 12. 2011, iz katere izhaja, da je delavec, ki v sporu uspe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in delno z zahtevkom za plačilo odškodnine, upravičen do povrnitve stroškov postopka v celoti, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Sodišče bi moralo uporabiti tudi 38. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške postopka tudi, če delavec ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točko II, prvi odstavek točke III in IV. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v točki II izreka tečejo zakonske zamudne obresti od nadomestila neto plače za april 2014 od 20. 5. 2014, namesto od 13. 5. 2014, od nadomestila neto plače za maj 2014 pa od 19. 6. 2014, namesto od 13. 6. 2014 dalje do plačila; da v prvem odstavku točke III izreka zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 tečejo od 1. 7. 2014 namesto od 13. 6. 2014 dalje do plačila in da v prvem stavku točke VI izreka izpodbijane sodbe znesek denarnega povračila znaša 12.516,50 EUR namesto 125.165,00 EUR bruto oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede tega zakonskih zamudnih obresti od nadomestila neto plače tožeče stranke za april 2014 oziroma maj 2014 navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da obresti od dosojenih zneskov neto plač tečejo od 13. dne v mesecu za neto plačo preteklega meseca, ni pa navedlo pravne podlage, zakaj naj bi v konkretnem primeru zakonske obresti tekle od neto zneska od 13. 5. 2014 dalje oziroma od 13. 6. 2014 dalje. Odločitev je v nasprotju s 134. členu ZDR-1, ki določa, da se plača plačuje za plačilno obdobje, ki ne smejo biti krajša od meseca, da se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja ter da se izplača najkasneje prvi delovni dan, če je plačilni dan dela prost dan. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 navaja, da je sodišče tožniku v izreku dosodilo te obresti, ki tečejo od 13. 6. 2014 dalje, v obrazložitvi pa, da tečejo od 1. 7. 2014 dalje do plačila. Iz opisanega povzetka sodbe izhaja, da ni navedene nikakršne pravne podlage za odločitev, da zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za leto 2014 tečejo od 13. 6. 2014 dalje. Izrek je v nasprotju z vsebino njene obrazložitve. Ker ZDR-1 v drugem odstavku 131. člena določa rok za izplačilo regresa na način, da ga je treba plačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, je mogoče določiti, da zakonske zamudne obresti, od neplačanega neto zneska, upoštevajoč navedeno odločbo ZDR-1. Nadalje navaja, da je bruto denarno povračilo prisojeno previsoko in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko znaša 18 plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se ta višina določi upoštevajoč kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Ti pa so: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevajoč zakonsko določbo je treba upoštevati trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas od prenehanja delovnega razmerja, kjer se upoštevajo pravice, ki jih sodišče prisodi v okviru reparacije do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bil tožnik zaposlen natanko 7 mesecev in 3 dni oziroma 8 mesecev in 22 dni, če se upošteva še točka I izreka sodbe, kar je zelo kratek čas. Maksimalno denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač je predvideno za obdobje maksimalnega časa trajanja zaposlitve pri delavcu v okviru celotne predpisane delovne dobe. V kolikor je trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu sorazmerno manjše od maksimalne dobe, potem je tudi višina denarnega povračila temu ustrezno sorazmerno nižja. Nadalje opozarja, da se je tožnik s 1. 6. 2014 zaposlil za polni delovni čas pri novem delodajalcu, od 7. 7. 2014 dalje pa neprekinjeno za polni delovni čas pri trenutnem delodajalcu. Zaposlitvene možnosti tožnika so zelo dobre. Tožnik je tudi lastnik družbe A. d. o. o. in B. d. o. o. in bi se lahko zaposlil tudi v eni izmed svojih uspešnih družb. Glede na navedeno, je po mnenju tožene stranke, tudi po tem kriteriju tožnik upravičen do minimalne višine denarnega povračila. Kriterij okoliščine, ki so privedli do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi v ničemer ne narekuje določitev višjega denarnega povračila od minimalnega. Sodišče je pri tem upoštevalo ničnost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu ter dejstvo, da je bil predvideni čas mandata 60 mesecev. Tožena stranka meni, da navedeni okoliščini ne sodita v okvir navedenega kriterija. Če sklep ne bi bil ničen, sploh ne bi prišlo do nezakonite odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, posledično tudi ne odločanja o denarnem povračilu iz 118. člena ZDR-1. Ničen sklep ne more biti najprej vzrok, da sploh pride do odločanja o povračilu, hkrati pa upošteven še v okviru kriterija z za določitev same višine odškodnine. Opozarja, da je bilo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. Pg 201/2014 in tudi v tem postopku ugotovljeno, da uprava tožene stranke za časa vodenja s strani tožnika ni delovala ustrezno in konsistentno, ter da so bila v upravi nesoglasja, pri čemer bi moral tožnik vse te nepravilnosti odpraviti pa tega ni storil. Tožnikova ravnanja so privedla do ukrepanja nadzornega sveta in ničnega odpoklica. Opozarja tudi na pogodbeno določilo, da se je tožnik brezpogojno odpovedal pravici do uveljavljanja odpravnine ali druge odškodnine v primeru predčasnega odpoklica, zato ni upravičen do nobene odpravnine. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali sta navedbe iz pritožb ter predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer glede teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014, glede višine denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in glede odločitve o stroških postopka. Sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

8. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

9. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je la ta podana, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

10. Tožnik je s toženo stranko dne 17. 10. 2013 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (A3). Prvi odstavek 20. člena pogodbe določa, da lahko nadzorni svet tožene stranke kadarkoli z obrazloženim sklepom odpokliče predsednika uprave, ki mu funkcija predsednika uprave in delovno razmerje prenehata z dnem navedenim v sklepu o odpoklicu. Nadzorni svet tožene stranke je 11. 4. 2014 sprejel sklep o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke (B), tožniku pa je delovno razmerje prenehalo 12. 4. 2014. Sklep nadzornega sveta tožene stranke o tožnikovem odpoklicu s funkcije je bil v gospodarskem sporu ugotovljen za ničnega, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Pg 201/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 195/2016 z dne 11. 11. 2016. Tožnik v tem sporu zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, obstoj delovnega razmerja (razen za čas vmesne zaposlitve), reintegracijo, reparacijo, podrejeno pa tudi sodno razvezo ter plačilo denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/2013).

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Višje delovno in socialno sodišče v podobnih primerih (zadeve opr. št. Pdp 762/2016, opr. št. Pdp 763/2016 in opr. št. Pdp 899/2016) odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl), oziroma tožnik po 73. členu ZDR-1 določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Odpoklic je bil veljaven do ugotovitve ničnosti, torej tudi v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ker se z ugotovitvijo ničnosti ne vzpostavi korporativnopravno stanje, ki je bilo pred sprejemom sklepa o odpoklicu in odpoklicani član uprave oziroma predsednik uprave delniške družbe nima pravice do reintegracije na funkcijo, niti ne more doseči vpisa izbrisa novega člana uprave ali predsednika uprave v sodnem registru, tudi ni mogoča reintegracija v delovnopravnem smislu na delovno mesto, ki ga tak delavec ne more več opravljati.

12. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) v prvem odstavku 268. člena določa, da člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet. Ponovno ne smejo biti imenovani prej kot eno leto pred potekom mandatne dobe uprave. Po drugem odstavku 268. člena lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika: - če huje krši obveznosti; - če ni sposoben voditi poslov; - če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali - iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno).

13. Bistveno je, da na podlagi sodbe o ničnosti odpoklica s funkcije tožnik ni ponovno pridobil statusa in pooblastil predsednika uprave tožene stranke. Iz objavljene sodne prakse višjih in Vrhovnega sodišča RS glede 268. člena ZGD-1 izhaja, da sodišče v nobenem primeru ni odločilo o reintegraciji na funkcijo. Pomembno je tudi stališče, zavzeto v sklepu Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Cpg 65/2016 z dne 8. 4. 2016, da je neprimerno sredstvo zavarovanja predlog tožečih strank, da se toženi stranki naloži, da v sodnem registru predlaga ponovni vpis spremembe zastopnika na način, da se z datumom podelitve pooblastila (z dne 13. 1. 2016) ponovno vpišeta kot zakonita zastopnika. Višje sodišče se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da vpis predlagane spremembe ne bi bil mogoč brez sklepa nadzornega sveta o ponovnem imenovanju tožnikov za predsednika oziroma člana uprave, saj je skladno z določbami Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register tak sklep pogoj za odobritev takega vpisa. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev na funkcijo, bi tožeči stranki lahko izvrševali vsa pooblastila predsednika oziroma člana uprave in to kljub temu, da jima je nadzorni svet kot organ tožene stranke z odpoklicem iz krivdnih razlogov izkazal nezaupnico. Čeprav je res, da ima tožena stranka možnost kadarkoli enostransko odpoklicati člane uprave, če so za to podani utemeljeni razlogi, je treba upoštevati tudi, da ima tožena stranka tudi pravico imenovati druge člane uprave in da je sodišče ne more prisiljevati v to, da tožečima strankama dopusti opravljanje poslovodnih funkcij, če je razmerje zaupanja med tožnikoma in toženo stranko porušeno. V navedeni zadevi sta bila sicer tožnika odpoklicana iz krivdnih razlogov in ne kot tožnik iz ekonomsko-poslovnega razloga, vendar pa to na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva, saj je za opravljanje poslovodne funkcije potreben nov sklep o imenovanju. Enako kot v citirani zadevi je tudi Okrožno sodišče v Kopru s sklepom opr. št. Srg 2016/53731 z dne 16. 1. 2017 (B12) zavrnilo tožnikov predlog, da bi se ga z dnem 7. 9. 2013 ponovno vpisalo kot predsednika uprave pri toženi stranki kot subjektu vpisa, na podlagi pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti sklepa nadzornega sveta z dne 11. 4. 2014. Sklep je postal pravnomočen. Registrsko sodišče je med drugim ugotovilo, da v naši sodni praksi ni reintegracije - vrnitve odpoklicanega člana v upravo, saj ZGD-1 te možnosti ne predvideva, temveč ugotovitev o ničnosti sklepov nadzornega sveta lahko predstavlja le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za pravico do odpravnine, če je tako določeno v statutu ali pogodbi o zaposlitvi.

14. Za odločitev je pomembna tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi G 17/2009, v kateri je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da se je v literaturi z zgledovanjem po nemški in avstrijski pravni ureditvi uveljavilo stališče, da je odpoklic člana ali predsednika uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena (glej Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, Ljubljana, 2007, str. 363). Temeljni argument je v tem, da bi bilo delniški družbi onemogočeno normalno delovanje, če se ne bi v vsakem trenutku vedelo, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev v njenem imenu.

15. Pravne posledice ugotovitve ničnosti torej na korporativnopravnem razmerju, nimajo učinkov vzpostavitve stanja "ex ante", kar je treba upoštevati tudi pri delovnopravnem statusu odpoklicanega člana uprave oziroma predsednika uprave tožene stranke. Zato v obravnavani zadevi odpoved oziroma prenehanje delovnega razmerja, na podlagi sklepa nadzornega sveta o odpoklicu, ni bila nezakonita (tožena stranka tudi sicer, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, ni bila dolžna tožniku podati še (posebne) odpovedi, temveč zadošča že sprejem sklepa nadzornega sveta o odpoklicu s funkcije, oziroma seznanitev tožnika s tem sklepom).

16. Sodišče prve stopnje bi torej moralo zavrniti tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, reintegracijski in reparacijski zahtevek. V obravnavani zadevi pa je (zaradi sodbe sodišča prve stopnje) nastal drugačen pravni položaj, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo na podlagi (ničnega) sklepa nadzornega sveta z dne 11. 4. 2014, ampak je trajalo do 31. maja 2014, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Ta del odločitve sodišča prve stopnje je postal pravnomočen. Tožena stranka se namreč zoper ta del odločitve ni pritožila, tožnik pa se sicer pritožuje zoper zavrnil del sodbe (uveljavlja delovno razmerje za čas od 1. junija 2014 dalje), vendar v pritožbenem predlogu ne zahteva spremembe sodbe v delu, ki se nanaša na reintegracijo. Tudi sicer, če bi bilo mogoče pritožbo razumeti tako, kot da tožnik uveljavlja reintegracijo, je takšna pritožba glede na zgoraj navedeno neutemeljena in jo je treba zavrniti. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo delovno razmerje do 31. 5. 2014 in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti reintegracije na funkcijo.

17. Sodišče je posledično tožniku za obdobje od 12. 4. 2014 do 31. 5. 2014 priznalo reparacijo iz naslova nadomestila plače. Pravilno je tudi odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od 13. dne v mesecu za pretekli mesec. Pritožba tožene stranke glede teka zakonskih zamudnih obresti ni utemeljena, saj tožena stranka do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni argumentirano nasprotovala datumu začetka teka zamudnih obresti od denarnega nadomestila plače za april in maj 2014 od 13. dne v mesecu za pretekli mesec. To vprašanje izpostavlja šele v pritožbi, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. členu ZPP, ki določa, da sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

18. Glede tega zakonskih zamudnih obrestmi od prisojenega zneska neto regresa za leto 2014 pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da tečejo od 1. julija 2014 dalje, v izreku sodbe pa, da tečejo od 13. 6. 2014 dalje. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo delno spremenilo tako, da je ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo - prvi odstavek 131. člena ZDR-1 ter obresti priznalo šele od 1. 7. 2014 dalje, kot je to izrecno predlagala tožena stranka v pritožbi, višji obrestni zahtevek pa zavrnilo. Tožena stranka bi sicer prišla v zamudo šele 2. 7. 2014, vendar pa je sodišče vezano na pritožbeni predlog in sicer, da obresti tečejo od 1. 7. 2014 dalje.

19. Na podlagi odločitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem odpoklica s funkcije, ter da reintegracija na poslovodno funkcijo ni dopustna, je sodišče prve stopnje z odločitvijo v točki I izreka tudi pravnomočno sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi takšne odločitve je tožnik ex lege upravičen do denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Ker je odločitev o sodni razvezi pravnomočna, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na šesti odstavek 20. člena pogodbe o zaposlitvi, da se je tožnik izrecno in brezpogojno odpovedal pravici do uveljavljanja odpravnine ali odškodnine v primeru predčasnega odpoklica oz. prenehanja mandata predsednika uprave ter prenehanja delovnega razmerja v družbi, iz kateregakoli razloga. Tudi sicer je tožena stranka podala to navedbo šele na naroku dne 14. 6. 2017, navedba pa se ni nanašala na pripravljalne vloge tožeče stranke, glede katerih ji je sodišče prve stopnje predhodno dovolilo rok za odgovor. Zato bi tožena stranka lahko ta ugovor podala že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2017. Zato je v tem delu tožena stranka prekludirana z navajanjem navedb v smislu 337. členu ZPP, ki določa, da sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

20. V zvezi z dosojenim denarnim povračilom v znesku 10 plač tožnika je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo delovno dobo tožnika pri toženki in možnosti tožnika za novo zaposlitev, kar sta bistvena kriterija za odmero po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 (oziroma kriterija, ki ju je poudarjala že sodna praksa na podlagi ZDR). Takšno stališče glede kriterijev za določitev višine denarnega povračila je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015. V obravnavani zadevi je odločilno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki sedem mesecev, da je šlo za zaposlitev za določen čas petih let, ter da se je relativno zelo hitro, v manj kot dveh mesecih, zaposlil pri drugem delodajalcu, in sicer najprej pri občini C., zatem pa v javnem podjetju - D. oziroma pri javnem podjetju - E., d. o. o., F.. Dejstvo, da je prišlo do odpoklica ni kriterij, ki bi utemeljeval določanje višine denarnega povračila, saj je to le dejstvo, na podlagi katerega je bilo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno. Glede na čas trajanja zaposlitve pri toženi stranki ter možnosti tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih, ki je neprekinjena že od 1. 6. 2014 dalje, je dosojeno povračilo v višini 10 plač v takšnih okoliščinah previsoko in v razponu možnih denarnih povračil (največ 18 plač) nesorazmerno. Primerno je povračilo v višini 2 plač, ki jih je tožnik prejemal pri toženi stranki (tožnikova plača je znašala 12.516,50 EUR), znaša 25.033,00 EUR, pri čemer določitev povračila v višini dveh plač predstavljata sorazmerno visok znesek, kar tudi utemeljuje zaključek, da bi bilo višje denarno povračilo povsem nesorazmerno času, ki ga je tožnik prebil na funkciji in predvidenemu času zaposlitve pri toženi stranki, ob upoštevanju, da so bile njegove zaposlitvene možnosti po odpoklicu izredno dobre. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za maksimalni znesek povračila ter to utemeljuje z višino plač, ki bi jih prejel v obdobju trajanja mandata. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter denarno povračilo znižalo na znesek dveh plač, v preostalem pa tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

21. Pritožba tožnika tudi ni utemeljena v delu, v katerem se zavzema za to, da bi zakonske zamudne obresti, od dosojenega neto zneska denarnega povračila, tekle od dneva sodne razveze dalje do plačila. Tožena stranka lahko glede tega zneska pride v zamudo šele po poteku paricijskega roka za izpolnitev sodbe, saj o sodni razvezi odloči sodišče s sodbo. Zato tožena stranka ni prišla v zamudi z dne sodne razveze in ni podlage za zaključek, da bi zakonske zamudne obresti tekle že od 1. 6. 2014 dalje.

22. V zvezi s pritožbo tožnika glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo razlike nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemal pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015). Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače, kot pravice, v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino). Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23.2.2016. Ker je tožnik vtoževal razliko nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, v višini 393.186,92 EUR bruto, in je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 31. 5. 2014 ter po tem datumu tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, v tem delu. Tožnik neutemeljeno navaja, da je s tem postavljen v neenakopraven položaj z delavci, ki se po nezakonito odpovedi pogodbe ne zaposlijo in s tem ne zmanjšujejo škode. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2014. V navedeni zadevi se stališče glede nadomestila plače nanaša na čas, ko je bilo tožniku priznano delovno razmerje, pri čemer zadeva ni primerljiva tudi iz razloga, ker je bilo tožniku priznano trajanje delovnega razmerja po 30 ur tedensko v času od 26. 9. 2011 do 9. 2. 2012 in od 15. 11. 2012 do 29. 1. 2014, od 21. 2. 2012 do 25. 7. 2012 pa po 20 ur tedensko, preostali del do polnega delovnega časa pa je bil, v navedenih obdobjih, tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih. Enako velja tudi za sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2015 z dne 22. 3. 2016. Tudi v tej sodbi se odločitev o reparaciji nanaša na čas, ko je bilo tožniku priznano delovno razmerje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ne gre za povsem primerljivo zadevo. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev načela enakosti iz 14. člena in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami).

23. Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Tožnik je v sporu uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi glede reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi je bila sodno razvezana, tožniku pa dosojeno denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1. Glede na navedeno je tožnik v sporu uspel. Dejstvo, da je bil zavrnjen del reparacijskega zahtevka za čas po sodni razvezi, ne vpliva na odločitev o uspehu, prav tako ne delni umik zahtevka. Glede na to, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), je pritožbeno sodišče tožniku, v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 76/2008), dosodilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 24. člena ZOdvT se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi v znesku zadnjih šestih bruto dohodkov. Šest plač znaša 75.099,00 EUR, vendar pa je tožnik vrednost predeta spora opredelil v višini 68.688,00 EUR, zato je sodišče druge stopnje od tega zneska določilo nagrado.1 Ob upoštevanju takšne vrednosti spornega predmeta, je tožnik upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v znesku 1.023,10 EUR (787,00 EUR x 1,3), za narok po tar. št. 3102 v višini 944,40 EUR, do pavšalnega zneska fotokopiranja po tar. št. 6000 v znesku 20,00 EUR in do pavšalnega zneska poštnih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.449,15 EUR. Ni pa tožnik upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetnik sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek, in izven kraja bivanja tožnika. V tem delu ne gre za nujne stroške za pravdo v smislu 154 člena ZPP.

24. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnji pritožbama delno ugodilo ter sodbo delno spremenilo glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust, glede višine denarnega povračila namesto reintegracije in glede stroškov postopka, saj je bilo v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

26. Stranki sta le deloma uspeli s pritožbama, pri čemer tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh, končni uspeh tožnika pa se kljub delni ugoditvi pritožbe ni spremenil (uspel je le glede stranske terjatve). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

27. Odgovora strank na pritožbi nista v ničemer pripomogli k boljši razjasnitvi stvari, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom drugega odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.

1 Glede na razpon, ki ga v zvezi z vrednostjo predmeta spora določa Tarifa (od 65.001,00 EUR do 80.000,00 EUR), je nagrada enaka ne glede na to, ali se upošteva znesek 75.099,00 EUR ali pa 68.688,00 EUR).