Jedro

Za opredelitev razloga za izredno odpoved po 6. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni potrebno še dodatno dokazati, da je (zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, opravljanja pridobitnega dela ali odpotovanja iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma komisije) prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja delavca oziroma podaljšanja njegove bolniške odsotnosti. Zakon tega dodatnega pogoja ne določa. Osebna zdravnica tožnici ni dala posebnih navodil. Napotila jo je k specialistki psihiatrinji, ki je tožnici izrecno priporočila sprehode v naravi in, v kolikor bi zmogla, tudi opravljanje pisnega dela izpita dne 17.1.2006 (izvid z dne 6.1.2006). Ker je bila tudi tožničina osebna zdravnica vezana na ta navodila, kar je tudi sama potrdila v izpovedi, pri čemer se je tudi sklicevala prav na ta navodila in tudi sama naknadno soglašala s tem, da bi tožnica lahko opravljala izpit, zgolj zaradi odsotnosti izrecne predhodne odobritve opravljanja izpita s strani tožničine osebne zdravnice, ni mogoče ugotoviti nespoštovanja navodil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 16.2.2006, naložilo toženi stranki, da jo pozove nazaj na delo, vpiše delovno dobo v delovno knjižico od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in ji od 21.2.2006 dalje do ponovnega nastopa dela obračuna bruto plačo v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi, plača prispevke in davke in ji izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožnica je imela dovoljenje za opravljanje izpita in je s tem v zvezi dne 17.1.2006 lahko odpotovala izven kraja svojega bivališča. Glede na to je presodilo, da niso obstajali razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Med drugim je presodilo, da ni odločilno, zakaj je tožnica 17.1.2006 „odpotovala“ izven kraja svojega bivanja, temveč je pomembno predvsem, da si s takšnim ravnanjem ni podaljšala zdravljenja. Prav tako tožnici ni mogoče očitati, da je „odpotovala“ iz kraja bivanja, saj je bila dne 17.1.2006 le krajši čas odsotna od doma.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje storjeno več bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče na njegove pritožbene navedbe ni odgovorilo, oziroma je odgovorilo zelo pavšalno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče druge stopnje napačno navaja, da naj bi obstajal le en razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zakon ne zahteva, da bi zaradi razloga po tej alineji prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja delavca. Sodišče v to smer ni izvajalo dokazov, čeprav se je tožnici podaljšalo zdravljenje. Tožena stranka je v pritožbi izpostavila, da je psihiatrinja tožnici le pogojno odobrila opravljanje izpita, in sicer če bo to zmogla – kar naj bi ugotavljala njena osebna zdravnica. Ta tega ni storila, čeprav je odobritev potovanja iz kraja bivanja v izključni pristojnosti osebnega zdravnika. Pravno ne zdrži zaključek, da je imela tožnica z dovoljenjem za opravljanje izpita avtomatično tudi dovoljenje za odhod iz kraja bivanja. Tožena stranka je izpostavila tudi vprašanje, ali je tožnica spornega dne sploh opravljala izpit, vendar se sodišče s tem ni ukvarjalo in se ni opredelilo do teh navedb. Obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah v postopku, saj ne drži, da je tožnica navodila prejela dne 6.1.2006. Imela je le pogojna navodila, ki bi jih morala odobriti njena osebna zdravnica. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in poseglo v ustavno zagotovljeno pravico tožene stranke do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožena stranka nato ponavlja trditve, da je odobritev potovanja iz kraja bivanja v izključni pristojnosti osebnega zdravnika. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je zaključilo, da je bilo tožnici dovoljeno gibanje izven doma ne glede na razlog, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. To sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z njenim opozarjanjem na neresnično izpoved tožničine osebne zdravnice. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica do dne 14.1.2006 svoje osebne zdravnice ni obiskala in ni pridobila soglasja za opravljanje izpita. Ugotovitev sodišča, da se je osebni zdravnik dolžan držati navodil specialista, je v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Na to je revidentka izrecno opozorila v pritožbi, sodišče druge stopnje pa v tem delu sodbe ni preizkusilo. Nadalje opozarja na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki zahtevajo drugačen zaključek, in da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je reparacijski zahtevek tožnice bistveno dopolnilo in s tem kršilo določbe postopka, sodišče druge stopnje pa sodbe sodišča prve stopnje v tem obsegu sploh ni preizkusilo. Priznanje stroškov za zastopanje na zagovoru pri delodajalcu odstopa od sprejete sodne prakse; sodišče druge stopnje se tudi do te pritožbene navedbe ni opredelilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožnici, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija očita sodišču, da ni izvajalo dokazov v smeri tega, da se tožnici zaradi zlorabe staleža ni podaljševalo zdravljenja. Sodišče prve stopnje je namreč o tem izvajalo dokaze, vendar ni napravilo dokaznih zaključkov, nato pa je to dejstvo ugotovilo sodišče druge stopnje, mimo ugotovitev sodišča prve stopnje. Vendar to za odločitev ni bistveno in tudi ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Nadaljnji očitek bistvenih kršitev določb postopka se nanaša na to, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnica dne 17.1.2006 sploh opravljala izpit, oziroma se je, tako kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, udeležila le predavanj (na Osnovni šoli D. L.). V zvezi s tem zadošča ugotovitev sodišča druge stopnje, da soglaša s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi v to smer izvajalo dokaze. Sodišče prve stopnje se do posameznih dokazov sicer ni izrecno opredelilo, vendar pa iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je štelo, da je tožnica dne 17.1.2006 odšla iz Nove Gorice v Ajdovščino, kjer je opravljala izpit (6. stran obrazložitve). Ugotovitev o tem omogoča preizkus, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica je sicer izpovedala, da je 17.1.2006 opravljala izpit, naknadno v spis predložila tudi potrdilo, ki ga sodišče zaradi prekluzije dokaza pravilno ni upoštevalo, direktor tožene stranke pa je bil glede tega neprepričljiv, saj ni vedel izpovedati, ali je tožnica tega dne čakala na pričetek predavanj ali izpit. Revizija uveljavlja nasprotja med v sodbi navedeno vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, vendar v nadaljevanju ta očitek bistvene kršitve določb postopka povezuje z drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja nasprotij med izpovedjo zdravnikov in dokaznimi zaključki sodišč nižje stopnje. V zvezi s tem se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb tožene stranke.

Nadalje revizija očita sodišču druge stopnje, da iz obrazložitve njegove sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je presodilo, da je bilo tožnici dovoljeno gibanje izven doma, ne glede na razlog - kar spet predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je s tem v zvezi predvsem poudarilo, da je bistveno za odločitev, da tožničino ravnanje ni podaljšalo njenega zdravljenja in da ni zlorabila bolniškega staleža, vendar je res zaključilo tudi, da je kljub temu, da je dovoljenje za izpit dobila pod pogojem, če bi izpit lahko opravila, še lažje in manj utrudljivo poslušati predavanje (in da je „zato nepomembno, kaj je tega dne počela v Ajdovščini“). Vendar pa ta zaključek, tudi če ni pravilen (tudi revizijsko sodišče se namreč strinja s tem, da je pomemben razlog odhoda v Ajdovščino), ni odločilen za presojo in zato v zvezi z njim ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb postopka. Zadošča namreč jasna ugotovitev, da je imela tožnica dovoljenje za opravljanje izpita in da je ta izpit v Ajdovščini tudi opravljala.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da se je osebni zdravnik dolžan pridrževati navodil specialista, ker naj bi bilo to v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma, da v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Revizijsko sodišče v tem delu ne ugotavlja nasprotja med dokaznimi zaključki in izvedenimi dokazi, sodišče druge stopnje pa je v tem delu tudi pravilno povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in se dodatno pravilno sklicevalo na soglasno izpoved zaslišanih zdravnikov. Zato te navedbe predstavljajo predvsem nestrinjanje revidenta z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo sodišče druge stopnje. Enako velja za očitek bistvene kršitve določb postopka glede zaključka, da dovoljenje za opravljanje izpita vsebuje tudi dovoljenje za odhod iz kraja bivanja.

V zvezi z revizijskima očitkoma bistvenih kršitev določb postopka glede prekoračitve tožbenega zahtevka in odmero stroškov postopka - ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke - revizijsko sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presodi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Na to določbo se zlasti sklicuje, ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi v izreku sodbe držalo tožbenega zahtevka in je le pri odločitvi o obračunu in plačilu plače dodalo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi prispevke in davke (česar tožnica izrecno ni zahtevala). To pa je že zakonska obveznost delodajalca ob obračunu in izplačilu (nadomestila) plače oziroma ugoditvi tožbenemu zahtevku za takšno plačilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta dolžnost delodajalca izhaja iz Zakona o dohodnini (ZDoh – 2, Uradni list Republike Slovenije, št. 117/2006), Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list Republike Slovenije, št. 5/96 in nadalj.) ter Zakona o davčnem postopku (ZDavP – 1, Uradni list Republike Slovenije, št. 54/04 in nadalj.). Izplačilo davkov in prispevkov od (nadomestila) plače je torej delodajalec dolžan izvesti že na podlagi zakona, celo brez izrecne opredelitve v izreku sodbe. Zato takšna dopolnitev izreka ne pomeni, da je s tem sodišče določilo toženi stranki neke dodatne obveznosti, izven ali mimo zahtevka.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. S tem je zakon opredelil več oblik zlorabljanja odsotnosti z dela zaradi bolezni, pri čemer za izredno odpoved zadošča že ugotovitev ene od teh. Za opredelitev razloga za izredno odpoved po tej določbi ni potrebno še dodatno dokazati, da je (zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, opravljanja pridobitnega dela ali odpotovanja iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma komisije) prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja delavca oziroma podaljšanja njegove bolniške odsotnosti. Zakon tega dodatnega pogoja ne določa. Zato je nepotreben in nepomemben zaključek sodišča druge stopnje, da to tega podaljšanja ni prišlo.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici temelji na ugotovitvi, da ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni in da je dne 17.1.2006 odpotovala iz kraja svojega bivanja (iz Nove Gorice v Ajdovščino) brez odobritve pristojnega zdravnika. Glede na to opredelitev je bistveno, kakšna so bila navodila tožnici v času zadržanosti od dela, posebej ker iz določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Uradni list Republike Slovenije, 30/2003 in nadalj.) izhaja, da mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodilo o ravnanju v času zadržanosti od dela, da mora biti v času zadržanosti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu, odsotnost z doma pa je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Čeprav iz dokaznih zaključkov sodišč nižje stopnje ne izhaja, da je imela tožnica za odhod izven kraja bivališča dne 17.1.2006 posebno in predhodno odobritev osebne zdravnice, to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega utemeljen zaključek, da ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika oziroma je brez njegove odobritve odpotovala iz kraja bivanja. Osebna zdravnica ji namreč posebnih navodil ni dala, tožnico pa je napotila k specialistki psihiatrinji dr. B. L., ki je tožnici izrecno priporočila sprehode v naravi in v kolikor bi zmogla tudi opravljanje pisnega dela izpita dne 17.1.2006 (izvid z dne 6.1.2006). Ker je bila tudi tožničina osebna zdravnica vezana na ta navodila, kar je tudi sama potrdila v izpovedi, pri čemer se je tudi sklicevala prav na ta navodila in tudi sama naknadno soglašala s tem, da bi tožnica lahko opravljala izpit, zgolj zaradi odsotnosti izrecne predhodne odobritve opravljanja izpita s strani tožničine osebne zdravnice, ni mogoče ugotoviti nespoštovanja navodil. Iz navodil o ravnanju psihiatrinje tudi ne izhaja, da bi morala tožnica za odhod na izpit posebej in ponovno iskati njeno soglasje ali soglasje osebne zdravnice. Obenem se revizijsko sodišče strinja s presojo, da je dovoljenje tožnici s strani specialistke psihiatrinje za opravljanje pisnega dela izpita 17.1.2006, predpostavljalo tudi dovoljenje za to, da odpotuje v Ajdovščino, kjer je ta izpit opravljala. Razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni bilo mogoče ugotoviti.

Glede na navedeno je v skladu 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.