Jedro

Tožnik je z družbo B. sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke. Zneska licenčnine po izvedeni sprostitvi blaga v prost promet ni vštel v carinsko vrednost blaga, ki jo je navedel v predmetnih carinskih deklaracijah. Iz pogodbe o proizvodnji, distribuciji in licenčninah izhaja, da gre za pravico iz naslova blagovne znamke, ki predstavlja nadomestilo za uporabo blagovne znamke v nespremenjenem stanju in so tako izpolnjeni pogoji za vračunavanje zneskov licenčnin v carinsko vrednost na podlagi 2. odstavka 157. člena Izvedbene uredbe. Carinski deklarant pa je v zvezi z obravnavanimi carinskimi deklaracijami opustil zavezo, da mora zagotoviti točnost podatkov vpisanih v carinsko deklaracijo in popolnosti na te podatke vezano dokumentacijo. Tako v carinsko deklaracijo ni bila vpisana prava vrednost blaga. Ker je carinski deklarant opustil obveznost glede zagotovitve točnosti podatkov v carinski deklaraciji, pogoj za sprostitev blaga v prost promet ni bil izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je carinski urad tožniku in družbi A. d.o.o. naložil doplačilo dajatev za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah št. 2310 z dne 21. 2. 2005, 2311 z dne 21. 2. 2005, 3983 z dne 21. 3. 2005, 4452 z dne 30. 3. 2005, 6055 z dne 26. 4. 2005, 6056 z dne 26. 4. 2005, 16233 z dne 27. 10. 2005, 109418 z dne 17. 9. 2004, 109419 z dne 17. 9. 2004, 110115 z dne 29. 9. 2004, 110117 z dne 29. 9. 2004, 110118 z dne 29. 9. 2004, 110119 z dne 29. 9. 2004, 113438 z dne 24. 11. 2004, 114896 z dne 17. 12. 2004, 1539 z dne 7. 2. 2005, 4454 z dne 30. 3. 2005, 7792 z dne 26. 5. 2005 in 7793 z dne 26. 5. 2005, vse izpostave Terminal Ljubljana, v skupnem znesku 12.196,84 EUR, ki sta ga dolžna solidarno plačati v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek prisilne izterjave (točka 1. izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 3. izreka). Pri tožniku je bil na podlagi sklepa z dne 26. 1. 2006 in 10. 7. 2006 opravljen inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2005, na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L št. 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik dne 27. 7. 2007. Tožnik je z ameriško družbo B. iz ... dne 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah in ji z aneksom z dne 18. 12. 2002 veljavnost podaljšano do 31. 12. 2004. Na podlagi citirane pogodbe je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke ..., ki se pri sprostitvi blaga (oblačila, obutev in dodatki blagovne znamke ...) v prost promet ni vštela v carinsko vrednost blaga, kot je to določa 32. člen Carinskega zakonika Skupnosti, ki je bil v veljavi po 1. 5. 2004 (v nadaljevanju CZS). Iz citirane pogodbe je razvidno, da je bil tožnik v zameno za podeljene pravice dolžan plačevati družbi B. licenčnino za dobavljeno blago znamke ... in sicer: za skupino Obutev po stopnji 25 % od FOB nabavne cene, za skupino Oblačila in dodatke po stopnji 8 % od neto prodaje ter za skupino artiklov Originali, v katero spada obutev blagovne znamke ..., v znesku 3 USD za par. Pravica do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaja na debelo in drobno navedenega blaga je bila omejena na ozemlje Republike Slovenije, Hrvaške, Makedonije in BiH. Licenčnine so bile tožniku zaračunane na podlagi računov, ki jih carinski organ navaja na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori carinskega organa nanje so navedeni na strani 4 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Družba A. d.o.o. je prejela citirani zapisnik dne 6. 8. 2006, a nanj v zakonitem roku ni podala pripomb. Carinski organ navaja vsebino določb 29. člena, 32. člena in 33. člena CZS. Na podlagi c) točke 1. odstavka 32. člena CZS se licenčnine vštevajo v carinsko vrednost blaga.

Tožnik v pripombah na zapisnik ugovarja, da plačila izvedena v letu 2005 niso licenčnine, saj je bila predmetna licenčna pogodba sklenjena za določen čas do 31. 12. 2004, stranki pa se nista dogovorili za podaljšanje. Licenčna pogodba, ki ni sklenjena pisno, pa je v skladu z določili OZ, nična. Davčni organ je ugovor zavrnil in navedel, da je tožnik sam dobave v letu 2005 navedel v poročilu o obračunanih licenčninah za prvo trimesečje leta 2005. Res je bila sklenjena licenčna pogodba za določen čas do 31. 12. 2004. Dajalec licence (B.) pa je v letu 2005 tožniku tudi po izteku predmetne licenčne pogodbe dobavljal blago in so tako izpolnjeni pogoji iz 726. člena OZ. Šteje se, da je bila sklenjena licenčna pogodba za določen čas spremenjena v licenčno pogodbo za nedoločen čas pod enakimi pogoji.

Na podlagi a) točke 1. odstavka 201. člena CZS nastane carinski dolg pri uvozu blaga s sprostitvijo blaga v prost promet. Carinski dolg nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije. Vknjižba carinskega dolga in obvestilo dolžnika pa se izvede na podlagi 218. člena, 219. člena, 214. člena in 220. člena CZS ob upoštevanju določbe 3. in 4. odstavka 221. člena CZS. Glede na to, da je tožnik sprostil v prost promet v Republiki Sloveniji samo del izdelkov, je carinski organ izračunal sorazmeren delež licenčnin za v izreku te odločbe navedene carinske deklaracije. Izračun je razviden iz strani 7 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni ravnal v skladu predhodno navedenimi določbami CZS in v carinski deklaraciji ni označil prave carinske vrednosti blaga, je ravnal nezakonito. Carinski organ je zato opravil naknadni obračun carinskega dolga in upošteval določbe 22. člena in 60. člena ZDDV (Uradni list RS, št. 123/03, 45/04, 97/04, 114/04 in 25/05, v nadaljevanju ZDDV).

Na podlagi 2. odstavka 201. člena CZS carinski dolg nastane v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije, rok za naknaden obračun carinskega dolga iz 2. odstavka 221. člena CZS pa za zadevne carinske deklaracije tudi še ni potekel. Dolžnika sta na podlagi 3. odstavka 201. člena CZS deklarant, družba A. d.o.o. in prejemnik družba C. d.o.o., ki sta na podlagi 213. člena CZS solidarno zavezana k plačilu.

Pritožbeni organ je z odločbo št. DT-498-1-118/2008-2 z dne 31. 3. 2011 pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na carinske deklaracije št. 109418 in 109419 obe z dne 17. 9. 2004, 110115, 110117, 110118 in 110119 vse z dne 29. 9. 2004, 113438 z dne 24. 11. 2004, 114896 z dne 17. 12. 2004, v skupnem znesku 2.889,71 in izpodbijano odločbo v tem delu odpravil (točka 1 izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnil (točka 2 izreka). Stroškov postopka tožnik ni priglasil (točka 3 izreka). V obrazložitvi je navedel, da je inšpekcijski nadzor pri tožniku potekal na podlagi sklepa direktorja št. DT 462-01/18-2006/1500-165 z dne 27. 1. 2006 (prvostopni organ napačno navaja datum 26. 1. 2006), za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2005 in kasneje razširjen na obdobje leta 2002. Sklepa sta bila tožniku vročena, kar izhaja iz povratnic. Med strankama ni sporno, da je tožnik z družbo B. 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, s katero je pridobil ekskluzivno pravico do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno izdelkov blagovnih znamk ... Na podlagi pogodbe je družba B. izstavljala račune, s katerimi je obračunavala licenčnino in jih pritožbeni organ navaja na strani 7 obrazložitve. Ni sporno, da so bile licenčnine zaračunane v letih od 2002 do leta 2005 ter so se nanašale na uporabo blagovne znamke B. Ker pa gre v danem primeru za sprostitev blaga v Republiki Sloveniji je bil ugotovljen sorazmeren delež licenčnin za blago, sproščeno v prost promet na carinskem območju Republike Slovenije. Vrednost carinskega blaga se določi v skladu z določbo 29. člena CZS, upoštevanje licenčnin pa določa točka c) 1. odstavka 32. člena CZS. Zapisnik z dne 27. 7. 2007, skupaj z izračuni dajatev za doplačilo in seštevkom naknadno obračunanih dajatev, je bil tožniku vročen preko pooblaščenke. Pooblaščenka je z dopisom 4. 9. 2007 zaprosila za podaljšanje roka. Dne 13. 9. 2007 je bil z dopisom carinskega organa določen nov rok 25. 9. 2007. Pri tem je carinski organ upošteval zakoniti rok iz 1. odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se pripombe za zapisnik lahko podajo v roku 20 dni od prejema zapisnika.

Za blago ocarinjeno po carinskih deklaracijah št. 109418 in 109419 z dne 17. 9. 2004, 110115, 110117, 110118 ter 110119 z dne 29. 9. 2004, 113438 z dne 24. 11. 2004, 114896 z dne 17. 12. 2004, 1539 z dne 7. 2. 2005, 2310 in 2311 z dne 21. 2. 2005, 3983 z dne 21. 3. 2005, 4452 in 4454 z dne 30. 3. 2005, 6055 in 6056 z dne 26. 4. 2005, 16233 z dne 27. 10. 2005 ter 7792 in 7793 z dne 26. 5. 2005, vse Izpostave Terminal Ljubljana je potrebno upoštevati določbe v času carinjenja veljavne Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list št. L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba). V 2. odstavku 157. člena Izvedbene uredbe je določeno, da če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s c) točko 1. odstavka 32. člena CZS se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago pod pogoji iz tega člena. Na podlagi 159. člena CZS se tovrstne licenčnine prištejejo k dejansko plačani oz. plačljivi ceni za uvoženo blago, kadar se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali nebistveno predelano. Dogovorjeno nadomestilo iz predmetne licenčne pogodbe pa se nanaša na ponovno v nespremenjenem stanju prodano blago znamke B. V Prilogi 2 k Pravilniku o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskem, postopku (Uradni list RS, št. 35/04 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik) je v šifrantu za podatke o vrednosti določena vsebina polja 12 EUL. V polje 12 predmetnih EUL je tožnik označil šifro „A“. V šifrantu za izpolnjevanje EUL je za podatke o vrednosti določeno, kdaj se v polje 12 vpiše šifra „A“. Deklarant je v polje 12 predmetnih EUL vpisal šifro „A“. Glede na to, da morajo biti za vpis šifre „A“ izpolnjeni tudi vsi pogoji, je očitno, da je carinski deklarant ob prijavi carinske vrednosti zavestno zatajil podatke o tem, da obstaja v zvezi z uvoženim blagom licenčna pogodba in licenčnina, ki jo mora plačati kot pogoj za prodajo.

V zvezi z ugovorom tožnika glede računa št. HB 6282 z dne 10. 2. 2005, da se ne more vštevati v carinsko vrednost in institutom molče obnovljene licenčne pogodbe, pa se pritožbeni organ sklicuje na navedbe prvostopenjskega davčnega organa.

Kot je razvidno iz vsebine polja 14 carinske deklaracije in priloge 1 (Navodil za uporabo in izpolnjevanje polj EUL) k Pravilniku, je v carinskih deklaracijah kot deklarant in posredni zastopnik tožnika kot prejemnika blaga (polje 8 carinskih deklaracij) navedena družba A. d.d. (2. alineja 2. odstavka 5 člena CZS). Glede na 199. člen Izvedbene uredbe je tožnik oz. za njegov račun carinski deklarant opustil obveznost zagotavljanja točnosti v carinsko deklaracijo vpisanih podatkov o carinski vrednosti blaga in popolnosti na ta podatek vezane dokumentacije. Gre za primer iz b) točke 1. odstavka 204. člena CZS, v katerem so navedeni primeri nastanka carinskega dolga zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v prost promet. Carinski dolg pa nastane v takem primeru v trenutku, ko je blago dano v zadevni carinski postopek (2. odstavek 204. CZS). Na podlagi 3. odstavka 204. člena CZS mora carinski dolžnik spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek, to pa sta v danem primeru tožnik kot prejemnik blaga in deklarant, kot njegov posredni zastopnik, ki je deloval za njegov račun. Na podlagi 1. odstavka 221. člena CZS se mora znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi. Na podlagi 3. odstavka 221. člena CZS pa se po preteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, dolžniku obvestilo ne pošlje, kar velja za carinske deklaracije št. 109418 in 109419, obe z dne 17. 9. 2004, 110115, 110117, 110118 in 110119, vse z dne 29. 9. 2004, 113438 z dne 24. 11. 2004, 114896 z dne 17. 12. 2004, vse Izpostave Terminal Ljubljana, saj je bila izpodbijana odločba izdana dne 21. 1. 2008, zato je pritožbeni organ izpodbijano odločbo v tem delu odpravil. Tožnik v tožbi ugovarja zastaranje, saj naknaden obračunal carinske dajatve po preteku roka 3 let, od nastanka carinskega dolga ni možen. Komentar k 154. členu CZ se lahko smiselno uporabi tudi za tolmačenje določbe 221. člena CZS. Carinski organ mora pred določitvijo roka za naknadni obračun carinskega dolga predhodno ugotoviti razlog za nastanek morebitne obveznosti za naknadni obračun carinskega dolga. Če je bilo treba carinski dolg obračunati naknadno, ker prvotno ni bil obračunan ali je bil obračunan v prenizkem znesku, se lahko naknadni obračun opravi v roku treh let po nastanku carinskega dolga. Tožnik meni, da je carinski organ nepravilno uporabil materialno pravo. Navaja določbo 3. odstavka 221. člena CZS in 1. odstavek 62. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES). Iz sodb SEU izhaja, da je 3-letni rok za naknadni obračun carinskega dolga prekluziven (sodba SEU št. C-104/02). Tožnik ugovarja, da se zneski plačani po preteku veljavnosti zadevne licenčne pogodbe dne 31. 12. 2004 ne štejejo za licenčnine (račun št. HB 6282/10. 2. 2005), saj je veljavnost licenčne pogodbe treba presojati z vidika OZ, ki v 705. členu določa, da se mora skleniti v pisni obliki, sicer je nična. Tožena stranka pa tudi ni izvedla nobenih dokazov. V skladu navedenim tožnik predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi tudi v delu, ki še ni bil odpravljen z odločbo pritožbenega organa in samo reši zadevo oz. podrejeno, izpodbijano odločbo v delu, ki še ni bil odpravljen z odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba v delu, ki ga ni odpravil pritožbeni organ, pravilna in zakonita.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik ugovarjal zastaranje carinskega dolga, saj po mnenju tožnika naknadni obračun carinskega dolga po preteku treh let od nastanka carinskega dolga ni možen. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je pritožbeni organ izpodbijano odločbo odpravil v delu, ki se je nanašala na carinske deklaracije št. 109418 in 109419 obe z dne 17. 9. 2004, 110115, 110117, 110118 in 110119 vse z dne 29. 9. 2004, 113438 z dne 24. 11. 2004, 114896 z dne 17. 12. 2004, v skupnem znesku 2.889,71 in je tako tožnik s pritožbo v tem delu uspel. Sodišče izpodbijane odločbe v tem delu tako ni preizkušalo. Na to tudi ne vpliva dejstvo, da se tožnik ne strinja z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Glede na navedeno, je sodišče preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na carinske deklaracije št. 2310 z dne 21. 2. 2005, 2311 z dne 21. 2. 2005, 3983 z dne 21. 3. 2005, 4452 z dne 30. 3. 2005, 6055 z dne 26. 4. 2005, 6056 z dne 26. 4. 2005, 16233 z dne 27. 10. 2005, 1539 z dne 7. 2. 2005, 4454 z dne 30. 3. 2005, 7792 z dne 26. 5. 2005 in 7793 z dne 26. 5. 2005, vse izpostave Terminal Ljubljana. Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ za navedene carinske deklaracije veljajo določbe CZS. Na podlagi 1. odstavka 221. člena CZS mora carinski organ znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi. Obveznost vknjižbe zneska carinskega dolga izhaja tudi iz 61. člena ZICPES. Na podlagi listin upravnega spisa je razvidno, da je bila vknjižba izvedena 27. 7. 2007 oz. 5. 8 2007 – vknjižba računske napake.

Na podlagi 3. odstavka 221. člena CZS v zvezi s 3. odstavkom 61. člena ZICPES po preteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal se dolžniku ne pošlje obvestila, kar je tudi v predmetni zadevi za obravnavane carinske deklaracije ugovarjal tožnik v upravnem postopku. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je pooblaščenka tožnika prejela zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora št. DT 462-01/18-40/2006/1500-165 z dne 27. 7. 2007 skupaj z izračuni dajatev kot prilogami (z navedenimi zneski naknadno obračunanega dolga iz naslova carine in DDV) dne 5. 9. 2007. Dne 5. 8. 2007 pa je pooblaščenka tožnika prejela popravek seštevka računske napake. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 21. 1. 2008, pooblaščenka tožnika pa jo je prejela dne 22. 1. 2008, kar izhaja iz datuma povratnice. V skladu z navedenim, triletni rok iz 3. odstavka 221. člena CZS v zvezi s 3. odstavkom 61. člena ZICPES po presoji sodišča še ni potekel. Iz listin upravnega nesporno izhaja, da je tožnik z družbo B. iz Dalawara 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke ... Zneska licenčnine po izvedeni sprostitvi blaga (oblačila, obutev in dodatki blagovne znamke ...) v prost promet ni vštel v carinsko vrednost blaga, ki jo je navedel v predmetnih carinskih deklaracijah. Ni sporno, da so bile licenčnine zaračunane v letih 2002, 2003, 2004 in v začetku leta 2005 ter so se nanašale na uporabo blagovne znamke ... Iz pogodbe o proizvodnji, distribuciji in licenčninah pa tudi po mnenju sodišča izhaja, da gre za pravico iz naslova blagovne znamke ..., ki predstavlja nadomestilo za uporabo blagovne znamke v nespremenjenem stanju in so tako izpolnjeni pogoji za vračunavanje zneskov licenčnin v carinsko vrednost na podlagi 2. odstavka 157. člena Izvedbene uredbe. Carinski deklarant pa je v zvezi z obravnavanimi carinskimi deklaracijami opustil zavezo, da mora zagotoviti točnost podatkov vpisanih v carinsko deklaracijo in popolnosti na te podatke vezano dokumentacijo, kot to določa 199. člen Izvedbene uredbe. Tako v carinsko deklaracijo ni bila vpisana prava vrednost blaga, saj je carinski deklarant s tem, ko je vpisal šifro „A“ ob prijavi carinske vrednosti tudi po mnenju sodišča zavestno utajil podatke, da gre za blago, za katerega je bila plačana licenčnina, kar je bilo tudi pogoj za prodajo blaga. Ker je tako carinski deklarant opustil obveznost glede zagotovitve točnosti podatkov v carinski deklaraciji, pogoj za sprostitev blaga v prost promet ni bil izpolnjen. Na podlagi določbe 2. odstavka 204. člena CZS nastane carinski dolg pri uvozu blaga v trenutku, ko je blago dano v zadevni carinski postopek, če se naknadno ugotovi, da eden od pogojev za vnos blaga v ta postopek ni bil izpolnjen. V danem primeru gre za nastanek carinskega dolga pri uvozu na podlagi b) točke 1. odstavka 204. člena CZS zaradi neupoštevanja enega od pogojev za vnos blaga v ta postopek in ne za nastanek carinskega dolga po a) točki 1. odstavka 201. člena CZS, kot navaja prvostopenjski organ. Če se naknadno ugotovi, da eden od pogojev za vnos blaga v ta postopek ni bil izpolnjen je na podlagi določbe 3. odstavka 204. člena CZS dolžnik oseba, ki mora odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, torej v danem primeru tožnik kot prejemnik blaga. Pri tem pa za naknadni obračun veljajo zakonsko določeni roki (3. odstavek 221. člena CZS), ter tečejo od datuma, ko je carinski dolg nastal. Ker trileten rok za carinske deklaracije št. 2310 z dne 21. 2. 2005, 2311 z dne 21. 2. 2005, 3983 z dne 21. 3. 2005, 4452 z dne 30. 3. 2005, 6055 z dne 26. 4. 2005, 6056 z dne 26. 4. 2005, 16233 z dne 27. 10. 2005, 1539 z dne 7. 2. 2005, 4454 z dne 30. 3. 2005, 7792 z dne 26. 5. 2005 in 7793 z dne 26. 5. 2005, vse izpostave Terminal Ljubljana, tudi po mnenju sodišča še ni potekel, je ugovor zastaranja v tem delu neutemeljen.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da se zneski plačani po preteku veljavnosti predmetne licenčne pogodbe z dne 31. 12. 2004 ne štejejo za licenčnine (račun št. HB 6282 z dne 10. 2. 2005). Veljavnost licenčne pogodbe je treba presojati z vidika OZ. Ta v 705. členu določa, da se mora skleniti v pisni obliki, sicer je nična. Med strankama ni sporno, da je bila predmetna licenčna pogodba sklenjena za določen čas in sicer od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2004 (z aneksom z dne 18. 12. 2002 je bila veljavnost licenčne pogodbe podaljšana do 31. 12. 2004). Tudi po presoji sodišča pa gre v danem primeru za molče obnovljeno licenco, kot jo ureja določba 1. odstavka 726. člena OZ. Če pridobitelj licence (C. d.o.o.) po preteku časa, za katerega je bila licenčna pogodba sklenjena (po preteku 31. 12. 2004) še naprej izkorišča predmet licence, dajalec licence pa temu ne nasprotuje (ameriška družba B. iz ...), se šteje, da je sklenjena nova licenčna pogodba za nedoločen čas, ob enakih pogojih kot prejšnja. Dajalec licence je pridobitelju licence tudi po preteku veljavnosti licenčne pogodbe dobavljal blago, kar med strankama ni sporno. Temu ustrezno je tudi dajalec licence izdal pridobitelju licence sporni račun (in tako s tem dejanjem konkludentno pokazal, da podaljšanju predmetne licenčne pogodbe ne nasprotuje). Pridobitelj licence pa je v letu 2005 tudi sporni račun plačal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba v delu, ki ga je potrdil pritožbeni organ pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.