Jedro

Dopustno je zaradi spremenjenih razmer sodno zahtevati razvezo prodajne pogodbe, vzpostavljene s pravnomočno sodno odločbo.

Odločanje o takšnem zahtevku je v pristojnosti sodišča (1. člen ZPP), in to v rednem postopku. Skratka takšna tožba je dopustna oziroma, drugače povedano, procesne predpostavke zanjo so podane. Ne pomeni odločanja o pravnomočni sodni odločbi (prvi in drugi odstavek 333. člena ZPP), marveč o razmerju, o kakršnem sodišče še ni odločalo, ker takšnega razmerja - spremenjenih okoliščin poprej še ni bilo. Gre za drugačno dejansko stanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi nižjih sodišč se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tako tožničin glavni zahtevek, naj se s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v N., enote v S. tožnici naložena dolžnost skleniti prodajno pogodbo za nepremičnino s tožencem, razveže, kakor tudi podrejeni, naj se ugotovi, da je prej omenjena dolžnost neveljavna in da se razveljavi prisilni pogodbeni odnos. Zavzelo je stališče, da zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna tožbe, s katero bi bilo mogoče razvezati oziroma razveljaviti pravnomočno sodbo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je zavzelo enako stališče kot prvo sodišče. Postavljena tožbena zahtevka terjata razvezo oziroma razveljavitev sodne odločbe.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov po 385. členu ZPP in predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi odločbi obeh sodišč in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno razpravljanje in razsojo. Trdi, da je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava do bistvene kršitve procesnih določb in zato tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (395. člen ZPP). Obe sodišči sta zmotno mislili, da se zahteva razveza oziroma razveljavitev sodbe. Napadenih odločb zato ni mogoče preizkusiti. S končanjem prejšnje pravde je s prisilo prišlo do sklenjene kupne pogodbe in je bila tako pravdna zadeva realizirana. Razveza oziroma razveljavitev pogodbe po 133. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ju uveljavlja tožnica, pomeni povsem drug zahtevek, ki procesnopravno nima nobene zveze s prvotnim pravdnim postopkom in ne posega materialnopravno v odločitev sodišča v prejšnji pravdi. S pravnomočno sodbo v pravdi je bilo ustanovljeno stvarnopravno razmerje, ki pa ni statično, neizpodbojno ali nerazvezljivo. To primerja s pravdami za povišanje preživnine. Tožeča stranka zato želi in je upravičena razveljaviti oziroma razvezati prisilno ustvarjeno stvarnopravno razmerje na podlagi 133. člena ZOR.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Zmotna je pravna presoja nižjih sodišč, da zahteva tožeča stranka razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne sodbe, s katero je bilo na podlagi toženčeve zakonite predkupne pravice odločeno, da mora tožnica skleniti prodajno pogodbo z njim oziroma ki jo bo sodba nadomestila, če tega ne bo storila. Tako tožbeni temelj kot tudi tožbena zahtevka merijo na to, da se spremeni oziroma odpravi le pravno razmerje, ki ga je ustvarila pravnomočna sodna odločba, ne pa tudi le-ta sama, in to zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni pravnomočnosti. Tožbe s takšnimi zahtevki niso redkost in jih pozitivna zakonodaja v nekaterih primerih celo posebej navaja. Tako, denimo, na rodbinskopravnem področju, tožbo za zvišanje, znižanje ali ustavitev s pravnomočno odločbo določene preživnine (peti odstavek 132. člena ZZZDR) in tožbo za spremembo odločbe o varstvu in vzgoji otrok (četrti odstavek 78. člena ZZZDR) ter na obligacijskopravnem področju tožbo za povečanje, zmanjšanje ali odpravo prisojene rente (196. člen ZOR) in tožbo za plačilo odškodnine namesto prisojenega (293. člen ZOR). Pri takšnih zahtevkih in odločitvah o njih gre za to, da se zaradi spremenjenih okoliščin spremeni pravno razmerje, ki je nastalo z odločbo državnega organa, ne pa, da se spremeni ta odločba sama. Tako v tu obravnavani zadevi ni videti razloga, zakaj ne bi bilo mogoče zaradi razmer, ki so se spremenile po pravnomočnosti sodne odločbe, odločati v rednem pravdnem postopku o utemeljenosti zahteve za spremembo razmerja, ki je nastalo s takšno odločbo. V pravdi za realizacijo predkupne pravice je šlo za to, da se sklene prodajna pogodba, pri čemer je voljo prodajalca za sklenitev pogodbe nadomestilo sodišče s svojo odločbo. Tako prisilno sklenjena pogodba pa "ni nekaj več" kot prostovoljno sklenjena pogodba, kar zadeva vpliv razmer, ki nastanejo (133. člen ZOR) po pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sodne odločbe. Drugačno razmišljanje bi vodilo k neenakosti, neenakopravnosti pogodbenikov na podlagi prostovoljno sklenjenih pogodb in pogodb, sklenjenih s posredovanjem sodišča. Po povedanem velja pritrditi revizijskemu stališču, in to z drobno pripombo, da v tej pravdi ne gre za spreminjanje stvarnopravnega razmerja, ki naj bi nastalo s sodbo P 158/89. Z njo samo je namreč nastalo le obligacijskopravno razmerje (dolžnost skleniti pogodbo oziroma, ker tožnica ni izpolnila te dolžnosti, nastanek pogodbe obligacijskega prava, ki jo nadomešča sodba), ne pa že tudi stvarnopravno.

Če torej povzamemo: dopustno je zaradi spremenjenih razmer sodno zahtevati razvezo prodajne pogodbe, vzpostavljene s pravnomočno sodno odločbo. Odločanje o takšnem zahtevku je v pristojnosti sodišča (1. člen ZPP), in to v rednem postopku. Skratka takšna tožba je dopustna oziroma, drugače povedano, procesne predpostavke zanjo so podane. Ne pomeni odločanja o pravnomočni sodni odločbi (prvi in drugi odstavek 333. člena ZPP), marveč o razmerju, o kakršnem sodišče še ni odločalo, ker takšnega razmerja - spremenjenih okoliščin poprej še ni bilo. Gre za drugačno dejansko stanje. Zaradi povedanega je tudi neutemeljeno stališče pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče ob izpolnjenih predpostavkah uporabiti izredna pravna sredstva v zvezi z razsojeno stvarjo. Bržkone misli sodišče na obnovo postopka in pri tem na obnovitveni razlog novih dejstev (9. točka 491. člena ZPP), ki pa so lahko le tista, ki so obstajala že pred pravnomočnostjo sodbe. V tej fazi postopka, ko gre le za procesna vprašanja, se seveda revizijsko sodišče še ni smelo spuščati v presojo siceršnje (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov.

Reviziji pa ni mogoče pritrditi, da je šlo pri ravnanju nižjih sodišč za bistveno kršitev procesnih predpisov absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj o stvari sami sploh še nista odločali in ne raziskovali dejanskega stanja (ni šlo torej za primer iz 395. člena ZPP), ker se je zadeva ustavila ob ugotovitvi, da sploh ni dopustna tožba zaradi že razsojene stvari. Sodišči le prej citiranih procesnih predpisov nista pravilno uporabili (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), kar je narekovalo razveljavitev obeh odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.