Jedro

Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožnika za obnovo postopka zavrže. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Odpovedni razlog izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na znake kaznivega dejanja. Zmotno je stališče, da naknadno izdana oprostilna sodba nima vpliva na postopek, v katerem je bila izredna odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljena za zakonito. Oprostilna sodba bi morala biti upoštevana, saj je sicer podano diametralno nasprotje med odločitvijo delovnega in kazenskega sodišča. Ustava RS v 31. členu določa, da nihče ne sme biti kaznovan za kaznivo dejanje, glede katerega je bil pravnomočno oproščen. Tožnik se sklicuje še na 27. in 23. člen Ustave RS. Navaja, da so delovna sodišča pristojna za odločanje v delovnih sporih, nimajo pa sodne oblasti v kazenskih zadevah. Glede na navedene določbe Ustave RS je zato nedopustno, da bi bila obnova dovoljena le, če bi bila predlagana v škodo delavca (na podlagi obsodilne sodbe), ne pa tudi, če bi bila predlagana v korist delavca (na podlagi oprostilne sodbe). Delovno sodišče sicer lahko uporablja 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne sme pa ignorirati oprostilne sodbe. Tožnik je bil pravzaprav v delovnem sporu obsojen za kaznivo dejanje. Ni res, da je civilna odgovornost strožja kot kazenska, ampak je širša. Gre tudi za vprašanje posega v tožnikovo pravico do dela iz 49. člena Ustave RS in pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. ZDR-1. Če sodišče dvomi v dopustnost obnove zaradi vsebine določbe 11. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, naj vloži zahtevo za oceno ustavnosti te določbe. Glede nedopustnosti ureditve, ko je obnova dovoljena le v škodo, ne tudi v korist delavca, bi bilo smiselno začeti postopek predhodnega vprašanja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v skladu s Protokolom 16 k EKČP. Sicer pa tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka ali pa, da najprej postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 11. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da postopek glede izredne odpovedi in kazenski postopek zasledujeta različni sankciji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo (398. člen ZPP) predlog tožnika za obnovo postopka, v katerem je bila ugotovljena zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu - tj. zaradi odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

7. Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen Kazenskega zakonika, KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.

9. Po 11. točki 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

10. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne tudi na oprostilno sodbo. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi določbe sklicevalo tudi na zakonodajalčev namen, da navedeni obnovitveni razlog, uveden z zadnjo novelo ZPP-E, izhaja iz predpostavke, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer takšno, da je posledica kazenska obsodilna1 sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.

11. To sicer res pomeni, da je lahko v sporu iz naslova izredne odpovedi relevantna le obsodilna sodba, kar je v korist delodajalcu za obnovo postopka, v katerem je bila izdana zavrnilna sodba (torej sodba, s katero ni bil ugotovljen odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1), medtem ko oprostilna sodba za obnovo postopka, v katerem je bila izdana ugodilna sodba (torej sodba, s katero je bil ugotovljen odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kot v tem tožnikovem primeru, ni upoštevna. Vendar pa navedeni problem, v zvezi s katerim se tožnik sklicuje na ustavne določbe in ureditev sodišč - s poudarkom, da delovna sodišča nimajo pristojnosti v kazenskih zadevah, presega okvir tega pritožbenega preizkusa, ki je predvsem v pravilnosti zavrženja predloga, s tem da, kot že rečeno, pritožba pravilnosti same procesne odločitve niti ne izpodbija.

12. Zato se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Obratno, torej kazenska oprostilna sodba, ne učinkuje. Galič, A., ZPP z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, 6., dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 61.