Jedro

Revizijska odločba v podjetju, ki se je pred njeno izdajo lastninsko preoblikovalo z vpisom v sodni register po 2. odst. 20. člena ZPPSL, ni izvršljiva, zato je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje štev. X z dne 23.2.1996 razveljavi oziroma odpravi in naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navedla je, da je glede na določbo 49.a člena ZLPP razumevanje sodišča prve stopnje, da tista podjetja, ki so pred zaključkom revizijskega postopka uspela dokončat lastninsko preoblikovanje (z vpisom v sodni register), niso dolžna izvršiti revizijske odločbe, s katero je ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine, napačno in v nasprotju z namenom zakonodajalca, na se oškodovanje družbene lastnine odpravi prav v vseh primerih.

Izvršitev revizijske odločbe z analogijo po 25.g členu ZLPP je nesmiselna. Če pa odločba ni izvršljiva, je nična in je nesmiselno, d bi se revizijski postopek sploh vodil. V tem primeru tožeča stranka z tožbo na izpodbijanje odločbe nima pravnega interesa. Vendar pa tožen stranka meni, da je odločbo treba izvršiti in v posledici tega izvest dodatno lastninjenje tistega družbenega kapitala, ki se vzpostavi po odpravi oškodovanja družbene lastnine. Zato bi moralo sodišče odločit vsebinsko o tem, ali je tožeči stranki uspelo izpodbiti zakonsko domnevo oškodovanja družbene lastnine. Pri odločanju pa bi moralo upoštevati, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi že zaradi tega, ker tožeča stranka hkrati zahteva razveljavitev in odpravo revizijske odločbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožb ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 17. člena ZLPP je lastninsko preoblikovanje podjetja po tem zakonu sprememba podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja. Lastninsko preoblikovanje poteka pod nadzorom države, ki je za to pooblastila Agencijo Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija).

Nadzor poteka predvsem tako, da mora podjetje predložiti Agenciji najprej program preoblikovanja, ki ga Agencija odobri, če je zakonit in ustrezen (19. člen ZLPP, zlasti 2. odst.), poleg tega pa mora dati še soglasje pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register.

Obe soglasji je Agencija tožeči stranki izdala, drugo celo potem, ko je bil revizijski postopek zoper njo že uveden, ter sta obe odločbi tudi postali dokončni in pravnomočni. Po izdaji drugega soglasja je bilo lastninsko preoblikovanje tožeče stranke tudi vpisano v sodni register.

Lastninsko preoblikovanje je po določbi 2. odst. 20. člena ZLPP z dne vpisa v sodni register izvedeno. S tem trenutkom je zato podjetje z družbenim kapitalom postalo v celoti podjetje z znanimi lastniki na trajnem kapitalu. Kakšnega dodatnega postopka lastninjenja v takem podjetju zakon ne predpisuje. Takega pomena ni mogoče dati niti določbi 49.a člena ZLPP, po kateri se lahko uvede revizijski postopek ves čas lastninskega preoblikovanja podjetij in ne zadrži izvedbe tega preoblikovanja. Če naj bi ta določba imela tak pomen (ki ji ga pripisuje tudi tožena stranka), potem bi zakon moral predpisati, kaj se zgodi s podjetjem, ki se je lastninsko že preoblikovalo. Takih določb pa zakon nima. Trditve o vzpostavitvi dodatnega družbenega kapitala v trajnem kapitalu podjetja, ki je končalo postopek lastninskega preoblikovanja po ZLPP, so zato brez podlage. Da bi bilo torej revizijsko odločbo tožene stranke mogoče izvršiti, bi morala biti izdana pred zaključkom lastninskega preoblikovanja tožeče strank (za kar bi morala poskrbeti tožena stranka, ki je vodila revizijski postopek). Če se to ni zgodilo, je seveda povsem utemeljena ugotovite tožene stranke, da je nadaljnji revizijski postopek (voden po zaključku lastninskega preoblikovanja podjetja) nesmiseln. Odločba, ki jo revizijski organ izda v takem primeru, namreč ni izvršljiva in je zato nična po 3. točki 267. člena ZUP. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem tožene stranke, da postopek, ki ga je z analogno uporabo določbe 25.g člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v last Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republik Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo pri tožeči stranki izvedla Agencija, nima smisla in ne pomeni izvršitve izpodbijane odločbe.

Sodišče prve stopnje je odločbo z izpodbijano sodbo sicer odpravilo i je ni izreklo za nično, vendar pa glede na to, da so po določbi 1. odst. 269. člena ZUP učinki v obeh primerih enaki (odprava vseh posledic, ki so iz odločbe nastale), to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe neutemeljen. Upoštevaje dejstvo, da so učinki razveljavitve odločbe obseženi z učinki njene odprave (primerjaj določbi 1. in 2. odst. 269. člena ZUP), ni utemeljena niti trditev tožene stranke, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker tožeča stranka z njim zahteva "razveljavitev oziroma odpravo" odločbe.

Ne drži pa niti trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče - če ugotovi ničnost odločbe zaradi neizvršljivosti - tožbo zavreči, češ d tožeča stranka zanjo nima pravnega interesa. Tak interes daje stranki že določba 1. odst. 268. člena ZUP, po kateri se lahko odločba izreče za nično kadarkoli na predlog stranke in je v upravnem postopku nanjo treba paziti celo po uradni dolžnosti. Sodišče pa je bilo dolžno na ničnost odločbe paziti po uradni dolžnosti po določbi 2. odst. 40. člena ZUS (Ur.l. SFRJ 4/77, enako pa sedaj po določbi 2. odst. 35 člena ZUS, Ur.l. RS 50/97).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da so bila v postopku na prvi stopnji vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena in je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Prvostopno sodišče pri njeni izdaji ni napravilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP (kakšne procesne kršitve iz 1. odst. 354. člena ZPP pa tožena stranka niti ne uveljavlja). Zaradi tega je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Po določbi 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča pa zato, ker je v odgovoru na pritožbo v bistvu le ponovila svoja stališča, izražena že v postopku na prvi stopnji in stroški zanj torej niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).