Jedro

Vzpostavitev etažne lastnine je mogoča le na objektih oziroma stavbah z najmanj dvema posameznima deloma, česar pa obravnavana garaža ne izpolnjuje.

Sodišče prve stopnje je predlagateljicama skupaj z izpodbijanim sklepom vročilo tudi pisanja nasprotnih udeležencev, vendar s tem ni kršilo načela kontradiktornosti ali ustavno zagotovljenih pravic. Izpodbijani sklep ne obravnava navedb nasprotnih udeležencev, niti na njih ne temelji. Vročanje pisanj, ki niso relevantna in nimajo vpliva na končno odločitev, v izjavo tudi ni v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, ki ga zasledujeta tako ZVEtL-1 kot ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vzpostavitev etažne lastnine na garaži (ID znak 0000), ki stoji na parceli št. 875/2 k. o. X. Glede predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A. po parcelah št. 875/2, 875/3, 875/4, 875/5, 875/6, 875/7, 875/8, 875/9, 875/10, 875/11 in 875/12, vse k. o. X, je odločilo, da se ta izloči iz obravnavanja te zadeve in se vpiše na novo kot samostojni predlog.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta predlagateljici in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da samo odloči o zadevi. Navajata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več kršitev. Že pri odločanju o etažni lastnini na stavbi A. v zadevi II N 250/2018 je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo, samo odločilo po predlogu o etažnih enotah in skupnih prostorih. Že tedaj bi se moralo opredeliti glede rabe in lastnine garaže, kateri je geodet v elaboratu namenil posebno številko parcele, t. j. parc. št. 875/2 k. o. X. Sklicujeta se na določilo 23. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki ureja objekte zunanje ureditve. Sodišče prve stopnje je izpodbijanemu sklepu priložilo pisanja nasprotnih udeležencev, ne da bi ju predhodno pozvalo, da se o njihovih navedbah izjavita. S tem je kršilo njuno ustavno pravico do primernega sojenja in določila Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Napotiti bi ju moralo na pravdo, saj je bilo v odločbi II N 250/2018 že dokončno odločeno, takšen sklep o etažni delitvi pa je mogoče spremeniti le v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje ni razpisalo naroka, da bi lahko ocenilo okoliščine primera, niti ni strankam omogočilo navajanja dejstev in novih dokazov. Predlagateljici opisujeta dogodke v zvezi z izgradnjo in lastništvom garaže, iz katerih po njunem izhaja, da je garaža vedno služila za rabo njunemu stanovanju oziroma njima. Sklicujeta se na sodno prakso glede pomožnih objektov, ki služijo glavnemu objektu.

3. Na vročeno pritožbo so odgovorili tretji do peti nasprotni udeleženec, ki so tej nasprotovali in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljici sta podali predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi na naslovu A. (v nadaljevanju: stanovanjska stavba), kar je sodišče prve stopnje obravnavalo v postopku II N 250/20181, njun predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi - garaži, ki stoji na parc. št. 875/2 k. o. X (v nadaljevanju: garaža) ter za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stanovanjski stavbi pa je izločilo v obravnavo v predmetni postopek.

6. Neutemeljeno je sklicevanje predlagateljic na 23. člen ZVEtL-1 v delu, ki ureja objekte zunanje ureditve. Vse do vložitve pritožbe nista zatrjevali, da naj bi garaža predstavljala objekt zunanje ureditve, ki je v funkciji redne rabe stanovanjske stavbe, zaradi česar bi jo bilo treba obravnavati kot pomožni objekt oziroma del stanovanjske stavbe ter jo etažirati skupaj z njo. Čeprav gre v konkretnem primeru za garažo, ta ni objekt zunanje ureditve, temveč (samostojna) stavba z ID znakom 0000. Takšen status je pridobila s sklepom Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) št. 000/2013 z dne 6. 11. 20132 in vpisom v register stavb. Tako je sodišče prve stopnje garažo utemeljeno obravnavalo ločeno od stanovanjske stavbe in v skladu s podanim predlogom presojalo, ali je mogoča vzpostavitev etažne lastnine na njej. Pravilno je pojasnilo, da je vzpostavitev etažne lastnine mogoča le na objektih oziroma stavbah z najmanj dvema posameznima deloma, česar pa obravnavana garaža ne izpolnjuje. Ker ima slednja zgolj en del stavbe3, niso izpolnjene predpostavke za vzpostavitev etažne lastnine. Navedenih razlogov sodišča prve stopnje predlagateljici niti ne izpodbijata.

7. Sodišče prve stopnje je predlagateljicama skupaj z izpodbijanim sklepom vročilo tudi pisanja nasprotnih udeležencev, vendar s tem ni kršilo načela kontradiktornosti ali ustavno zagotovljenih pravic. Izpodbijani sklep ne obravnava navedb nasprotnih udeležencev, niti na njih ne temelji. Vročanje pisanj, ki niso relevantna in nimajo vpliva na končno odločitev, v izjavo tudi ni v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, ki ga zasledujeta tako ZVEtL-1 kot ZNP4. 8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določil nepravdnega postopka. Izvedeni postopek in sprejeta odločitev sta pravilna in zakonita. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje predlog za vzpostavitev etažne lastnine na garaži zavrnilo zaradi pomanjkanja za to potrebnih predpostavk. Izvedba naroka v predmetni zadevi zato ni bila potrebna. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZVEtL-1 (podobno tudi prvi odstavek 7. člena ZNP) izvedba naroka ni obligatorna, temveč sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zmotno je tudi stališče predlagateljic, da bi jih moralo sodišče prve stopnje napotiti na pot pravde. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz prvega odstavka 17. člena ZNP5, ZVEtL-1, ki je lex specialis v razmerju do ZNP, pa ne dopušča prekinitve postopka in napotitve udeležencev na pravdo (prim. 24. člen ZVEtL-1). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da odločitve sprejete v postopku za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne onemogočajo, da svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

9. Predlagateljici v uvodu pritožbe navajata, da izpodbijata sklep v celoti, torej tudi njegovo II. točko – izločitev predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča, vendar pa pritožbe v tem delu ne obrazložita. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da se odločitvi sodišča o razdružitvi postopkov udeleženci postopka niti ne morejo upreti. Odločitev o izločitvi oziroma razdružitvi postopka predstavlja sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

10. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Zadeva je že pravnomočno zaključena; na stavbi je vzpostavljena etažna lastnina. 2 Glej prilogi A9 in A20 spisa. 3 Glej elaborat z dne 5. 11. 2012 v prilogi A4 in A19 spisa. 4 Navedeni predpis je treba uporabiti na podlagi 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, Ur. l. št. 16/2019. 5 Ta določa, da kadar sodišče ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka, ustavi s sklepom nepravdni postopek, če še ni bila izdana odločba o glavni stvari. Po pravnomočnosti tega sklepa se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.