Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V konkretnem primeru niso bila v zadostni meri ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine po 4. alinei 23. člena ZMZ in sicer v zvezi s tožnikovim dvojnim imenom in njegovim indijskim državljanstvom, na kar utemeljeno opozarja v tožbi.
Tožnik je v zvezi s svojo identiteto dne 21. 4. 2010 toženo stranko pisno zaprosil za osebni razgovor, česar pa tožena stranka ni upoštevala in se do tega ni opredelila.
1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-273/2009/19 (1232-08) z dne 28. 9. 2010 se odpravi in se mu zadeva vrne v ponoven postopek.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca z osebnim imenom A.A., rojenega ... 10. 1990 v kraju Chinnai, državljana Indije oziroma po nepalskem imenu B.B., za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika o razlogih, iz katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite. Navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da so ga starši, ko je bil star dve leti, poslali v Nepal k očetovemu prijatelju, kjer živijo tudi njegova starejša ter mlajši brat in sestra. Starša sta trgovca in zaradi trgovine veliko potujeta iz Butana v Nepal in Indijo. Po preselitvi v Nepal so mu dali drugo ime in drug priimek in sicer po gospodu, pri katerem so živeli. Navedel je, da za mednarodno zaščito v RS zaproša zato, ker je bil član demokratične stranke, ki trenutno vlada v Nepalu. Obstaja tudi komunistična stranka, ki želi priti na oblast. Člani komunistične stranke so določili datum, do katerega naj člani demokratične stranke bodisi prestopijo v komunistično stranko, bodisi zapustijo Nepal. V nasprotnem primeru bodo člane demokratične stranke zaprli za dva meseca in jih, če si v tem času ne bodo premislili, ubili. Tožnik se ni želel pridružiti komunistični stranki, zato se je odločil, da zapusti Nepal. Član demokratične stranke je postal en mesec pred odhodom iz Nepala. Člani komunistične stranke so njemu in še dvema drugima študentoma tudi grozili. To se je zgodilo dvakrat in sicer so mu grozili izven šole, fizično pa ga niso napadli. Teh dogodkov v zvezi s grožnjami ni prijavil policiji, ker policija ponavadi nič ne more in je pod vplivom politike. Tudi njegov brat je član demokratične stranke in ima iste težave. Tožnik je končal srednjo šolo, želel pa je dokončati tudi fakulteto. V Nepalu je bil preganjan zaradi političnega prepričanja in iz teh razlogov ne more nadaljevati študija. Na vprašanje uradne osebe, ali bi se mu v primeru vrnitve v Nepal kaj zgodilo, je odgovoril, da je to odvisno od politične situacije. V Nepalu bi težko živel v kakšnem drugem kraju. Dalje tožena stranka na podlagi navedb tožnika ugotavlja, da je tožnik zapustil Nepal pred približno šestimi meseci. Najprej je odšel v Indijo, v New Delhi, kjer je bil mesec dni, nato je iz New Delhija odšel v Gruzijo, iz Gruzije v Armenijo, se nato vrnil v Gruzijo in po ureditvi turškega vizuma vstopil v Turčijo ter iz Turčije z letalom dne 3.12.2009 prišel v Slovenijo. V vseh teh državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je želel zaprositi za mednarodno zaščito v eni od držav na območju Schengna. Njegova starša sta Indijca, brez dokumentov in svojega indijskega državljanstva ne moreta izkazati. Tožnik je v postopku mednarodne zaščite predložil vozniško dovoljenje, izdano v Nepalu na ime B.B. in izkaznico o državljanstvu Nepala. Navedel je tudi, da indijskega državljanstva ne more izkazati in da mu je bil indijski potni list odvzet v Turčiji pred vstopom na letalo iz Turčije v Slovenijo. Na Brniku je navedel, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov.
Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev v pospešenem postopku ugotavlja, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojim preganjanjem v Nepalu. Vendar pa je tožnik tudi državljan Indije. Tožnik ima torej dve državljanstvi in je izkazal svoje nepalsko državljanstvo, medtem ko indijskega državljanstva ne more dokazovati, v zvezi s čemer je sam navedel, da mu je bil njegov indijski potni list v Turčiji pred vstopom v letalo, odvzet. Dalje tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ugotavlja, da razlogov za zapustitev Nepala, kot jih je tožnik navedel v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Šlo je le za verbalna nadlegovanja članov komunistične stranke in je do teh nadlegovanj prišlo le dvakrat, fizičnega nadlegovanja nad tožnikom pa ni bilo. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi bil po tistem, ko je zapustil Nepal, preganjan v Indiji. Tožnik niti v Nepalu, niti v Indiji, ni bil izpostavljen preganjanju oziroma nadlegovanju s strani drugih oseb zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupnosti in podobno. Tožnikove navedbe, da dogodkov v zvezi z verbalnimi grožnjami ni prijavil policiji, za toženo stranko niso sprejemljive, ker je sam navedel, da je član demokratične, to je vladajoče stranke. Zato bi bilo po mnenju tožene stranke upravičeno pričakovati, da bi državni organi v Nepalu tožnika zaščitili. Prav tako za toženo stranko ni sprejemljivo, da naj bi člani komunistične stranke grozili le novim članom demokratske stranke, saj bi v primeru drugačnega političnega prepričanja, ob želji priti na oblast, grozili vsem članom komunistične stranke in ne samo novim članom. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je tožnik na letališki postaji na Brniku navedel, da za mednarodno zaščito naproša iz ekonomskih razlogov, in ko je bil soočen s takšno izjavo, je pojasnil, da je to napisal na policiji zato, ker so mu dejali, da naj napiše kar želi, niso pa mu dejali, da naj napiše, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi meni, da če bi bil tožnik v Nepalu dejansko preganjan, bi bilo od njega pričakovati, da bi najprej zaščito poiskal v Nepalu, česar pa ni storil. Prav tako ni zaprosil za zaščito v nobeni od drugih držav, ki jih je prečkal, niti ne v Indiji, ki je tudi njegova matična država. Po mnenju tožene stranke se oseba, ki poseduje dvojno državljanstvo, ne more uspešno sklicevati na ogroženost v eni od teh držav, če, preden zaprosi za zaščito v tretji državi, ne zaprosi za zaščito v obeh državah, katerih državljan je. Tožnik ni zaprosil za zaščito niti v Nepalu, niti v Indiji. Prav tako bi po mnenju tožene stranke tožnik zaprosil za zaščito v prvi varni državi, če bi bil res ogrožen. Zato tožena stranka zaključuje, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so si njegove navedbe in njegova ravnanja v nasprotju, tako da njegovim izjavam ni mogoče verjeti. Splošno znano je tudi, da v Indiji oziroma v Nepalu ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo pomenila kršitev 3. člena Konvencije. V postopku je torej bila ugotovljena splošna neverodostojnost tožnika, zato njegovim izjavam ni mogoče dati dokazne vrednosti in tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za status subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka še pojasnjuje, da se do predloženih poročil, ki jih je v postopku predložil tožnik, ni opredelila, ker je ocenila, da ne morejo spremeniti dejanskega stanja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je zato tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. in 4. alinee 55. člena ZMZ ter v skladu s 4. alineo 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ odločila tudi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti odločbe.
Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, h kateri je priložil dokazila, s katerimi je izkazal svojo identiteto nepalskega državljana, svoje šolanje v Nepalu, članstvo v politični stranki in preganjanje, ki ga je bil deležen zaradi članstva v politični stranki. Iz teh dokazil izhaja, da so izjave tožnika o političnem preganjanju s strani političnih nasprotnikov, ki obvladujejo ozemlje države, na katerem je tožnik živel, resnične. Tožena stranka je zavrnila prošnjo kot očitno neutemeljeno, izključno na podlagi izjav tožnika, ki jih je podal ob vložitvi prošnje, ni pa upoštevala nobenega od drugih listinskih dokazov. Svoje ugotovitve je utemeljila izključno na nepreverjenih informacijah, saj ni preverila, ali je tožnik res državljan Indije z imenom A.A., saj je svojo ugotovitev o indijskem državljanstvu oprla zgolj na izjavo tožnika, čeprav je tožnik navedel le, da je bil v Indiji rojen in da indijskega državljanstva ne more izkazati, ker je dejansko živel v Nepalu in to pod drugim imenom. Tožnik je pooblaščeni osebi poskušal pojasniti dejstva o svojem poreklu in državljanstvu ter okoliščine, zaradi katerih je v postopku prišlo do uporabe dveh imen in zmede glede njegove identitete. Indijsko poreklo je tožniku pripisal uradni tolmač za hindu jezik, tožnik pa slabo razume ta jezik; tolmača za nepalski jezik pa v Sloveniji ni. Zato je pri sporazumevanju s tolmačem prišlo do napačne interpretacije tožnikovih navedb. Tožnik je zato večkrat ustno zaprosil za osebni razgovor, dne 21. 4. 2010 pa je vložil tudi pisno prošnjo za osebni razgovor, vendar na to prošnjo ni dobil nobenega odgovora. Tožnik tako ni imel možnosti, da bi se v postopku izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zaradi česar je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Tožena stranka se do s strani tožnika predloženih dokazil o oboroženih spopadih v Nepalu ni izrekla in ni opredelila, zakaj jih ni štela za relevantne. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka preverila sicer javno dostopne informacije o politični situaciji v Nepalu. Tožnik pa v zvezi s tem vztraja, da je politična situacija v Nepalu še vedno negotova in nevarna za vsakogar, ki nasprotuje oziroma se ne strinja s politično usmeritvijo skupin, ki obvladujejo posamezne dele države, kar izhaja tudi iz podatkov na strani Ministrstva za zunanje zadeve, kot tudi iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 17. 6. 2010 o Nepalu. Ker se tožena stranka do predlaganih dokazil tožnika ni opredelila, je bistveno kršila pravila postopka. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na splošno znana dejstva glede družbeno politične situacije v Nepalu, ki pa dejansko dokazujejo ravno obratno od tega, kar tožena stranka ugotavlja. Tožena stranka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje. Ugotovila je, da je tožnik državljan Indije, čeprav za takšno ugotovitev v spisu ni nobenega dokazila. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi večkrat sklicuje na navedeno napačno ugotovljeno dejstvo in zaključuje, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Indiji, pri tem pa niti ne pojasnjuje, zakaj je štela, da je tožnik državljan Indije, čeprav je tožnik sam pojasnil, da ne more izkazati državljanstva Indije in da praktično celo življenje živi v Nepalu. Če bi bil tožnik res državljan Indije in bi lahko tam varno bival in delal, potem mu ne bi bilo treba iskati mednarodne zaščite drugje. Tožnikovo morebitno državljanstvo Indije bi tožena stranka lahko ugotavljala tudi na Veleposlaništvu Indije v Sloveniji. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, katero je tožnikovo pravo ime in zakaj in kako je prišlo do zapisa dveh različnih imen v njegovih dokumentih v Republiki Sloveniji, čeprav je to tožnik skušal pojasniti v osebnem razgovoru. Tožena stranka ni v zadostni meri razjasnila dejanskega stanja glede tega, katera politična stranka je bila na oblasti v Nepalu v času zatrjevanega političnega preganjanja tožnika, niti ali je bil tožnik član te stranke, in ali je ta stranka sploh obvladovala ozemlje, na katerem se je vršilo preganjanje tožnika. Ugotovila je le, da je bil tožnik član demokratične stranke, ki naj bi bila vladajoča stranka v Nepalu, ne pojasni pa, katera stranka je to bila (čeprav je tožnik predložil dokaze o svoji strankarski pripadnosti) in kako je sploh ugotovila, da je ta stranka bila na oblasti v času tožnikovega političnega preganjanja. Že ob bežnem pregledu medijskih poročil in splošnih virov informacij izhaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje glede politične situacije v Nepalu, saj je od leta 2008 dalje (torej tudi v času tožnikovega preganjanja) v Nepalu vladala maoistična stranka združenih komunistov, ki so jo celo ZDA vpisale na svoj seznam terorističnih skupin in ne demokratična stranka. Prav tako iz dostopnih informacij in medijskih poročil izhaja, da v Nepalu še vedno vladajo razmere politične nestabilnosti. Vsa ta dejstva bi lahko tožena stranka ugotovila tudi v osebnem razgovoru, za katerega je tožnik večkrat prosil. Kljub temu, da so splošne informacije o politični situaciji v Nepalu, javno dostopne, nejasnih oziroma spornih dejstev, ni preverila, ampak je neutemeljeno zaključila, da tožnik zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo, saj ni ustrezno preverila izjav in dokazov, ki jih je predložil tožnik in je tako kršila 21. in 22. člen ZMZ. Prav tako ni upoštevala vseh okoliščin, navedenih v 23. členu ZMZ, zlasti dokazil in druge dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. V zvezi z navedbo tožene stranke, da bi tožnik moral zaprositi za azil v Indiji oziroma v katerih od drugih držav, skozi katere je potoval po svojem begu iz Nepala, tožnik meni, da je s tem tožena stranka kršila tudi določila Ženevske konvencije, ki ne določa, da mora oseba zaprositi za azil v prvi možni državi. Splošnost obsega protokola iz leta 1967 k Ženevski konvenciji in Zaključek št. 15 izvršnega odbora UNHCR poudarjata, da bi nameni prosilca za azil glede države, v kateri želi zaprositi za azil, morali biti upoštevni, do kolikor je mogoče velike mere; kje so osebe zaprosile za azil pa ni pomembno za presojo ali je tožnik utrpel utemeljen strah pred preganjanjem. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez dohodkov in brez možnosti za zaposlitev.
Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je z gotovostjo ugotovila, da je tožnik državljan Indije, saj je pri podaji prošnji sam povedal da je državljan Indije ter izjavil, da državljanstvo lahko izkazuje le z dokumenti Nepala, ne more pa dokazovati z dokumenti indijskega državljanstva in pri tem tožnik ni zanikal svojega indijskega državljanstva. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo posedoval indijski potni list, ki mu je bil odvzet na letališču v Turčiji. Tožena stranka zaradi zaupnosti podanih podatkov le-teh ne more preverjati na Veleposlaništvu Indije v Ljubljani. Tožnik mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, pri čemer se upošteva, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, kar je v konkretnem primeru tudi storil. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je tožniku indijsko poreklo pripisal tolmač za hindu jezik, saj je tožnik že na Brniku svojo izjavo lastnoročno napisal v hindu jeziku in je tudi pri podaji prošnje navedel, da je njegov materni jezik hindu jezik in potrdil, da prevajanje tolmača razume v celoti. Tožena stranka je poleg tega že v izpodbijani odločbi navedla, zakaj se ni opredelila do predloženih poročil v postopku in sicer, ker je ocenila, da to ne bi spremenilo dejanskega stanja in ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je sam dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite in ni dolžnost tožene stranke, da z dokazi ovrže tožnikove nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ni upoštevala informacij o njegovi izvorni državi oziroma informacij o Nepalu, niti o Indiji, ker se je izkazalo, da za izdajo zakonite in pravilne odločbe niso bile potrebne. Glede na navedeno tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.
Tožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi, v kateri je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno v pospešenem postopku v pospešenem postopku na podlagi 3. in 4. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07, v nadaljevanju ZMZ), po mnenju sodišča niso bili podani razlogi za odločitev tožene stranke v pospešenem postopku. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8 alinee 23. člena zakona, če so ti podani. Po mnenju sodišča v konkretnem primeru niso bila v zadostni meri ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine po 4. alinei 23. člena ZMZ in sicer v zvezi s tožnikovim dvojnim imenom in njegovim indijskim državljanstvom, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tožnik je v zvezi s svojo identiteto dne 21. 4. 2010 toženo stranko pisno zaprosil za osebni razgovor, česar pa tožena stranka ni upoštevala in se do tega ni opredelila. V 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju : ZUP) je določeno, da je treba stranki dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Pri tem gre za eno od temeljnih procesnih jamstev v postopku upravnega odločanja. Ker po mnenju sodišča vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine v zvezi s tožnikovim dvojnim imenom in indijskim državljanstvom ter s tem povezano njegovo identiteto niso bila ugotovljena v zadostni meri, je s tem v zvezi tudi preuranjen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Indiji.
Sodišče je tako ugotovilo, da v postopku pred izdajo odločbe dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in niso bila upoštevana pravila postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1). V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka tožniku dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, opredeliti pa se bo morala tudi do s strani tožnika predloženih listin.
Tako iz tožbenih navedb, kot tudi iz podatkov upravnega spisa je mogoče povzeti, da tožnik ne razpolaga s sredstvi za preživljanje, zato je sodišče ugodilo njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks skladno s 1. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju : ZST-1).