Jedro

Pritožniku kot zakupniku na podlagi dolgoročne zakupne pogodbe, sklenjene na podlagi sedaj veljavnega ZKZ sicer gre položaj stranke v postopku denacionalizacije, toda ne v večjem obsegu, kot je po 1. odstavku 60. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 24. člena ZDen potrebno za varstvo njegovih pravic ali pravnih koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 13.05.19994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo zakupnika kmetijskih zemljišč proti delni odločbi Oddelka za gospodarstvo in plan občine z dne 09.07.1992 odpravila to odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. V navedeni delni odločbi je organ prve stopnje: odločil, da sta upravičenca do vrnitve nepremičnin v last in posest P.J. in P.I. (oba pokojna), vpisana v DK kot slovenska državljana (1. točka izreka); da je zavezanec V. dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe izročiti v last upravičencema bremen proste nepremičnine - zemljišča parc. št. 501/1, 501/2, 524/1, 524/2, 525 in 532 vl. št. 102, parc. št. 516/2 in 533 vl. št. 139 in parc. št. 534/2 vl. št. 164 (2. točka izreka) in Temeljnemu sodišču odredil po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti vpis lastninske pravice na nepremičninah iz 2. točke te odločbe na ime upravičencev P.J. in P.I., vsakemu do polovice (3. točka izreka); odločil, da "zemljišča iz 2. točke tega izreka ostanejo v uporabi oziroma neposredni posesti dosedanjega upravljalca zemljišč Sadjarskega centra kot se dogovorita zavezanec in pravni nasledniki upravičenca, če pa tega dogovora ne bo, pa najkasneje do 31.12.1992, ter po pogojih kot jih bo določilo sodišče v nepravdnem postopku" (4. točka izreka); za začasnega skrbnika v 2. točki izreka navedenega premoženja postavil vlagatelja zahteve za denacionalizacijo P.J. (5. točka izreka); ugotovil, da se dedovanje na osnovi Zakona o denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin po pok. P.J. in I. izvede v zapuščinskem postopku, ki ga predlaga začasni skrbnik po pravnomočnosti te odločbe (6. točka izreka), da bo odškodnina za razliko med odvzetim in vrnjenim zemljiščem v izmeri 5315 m2 določena z dopolnilno odločbo tega organa (7. točka izreka), da je vrednost podržavljenih zemljišč ob odvzemu enaka tisti v času vračanja (8. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (9. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena dejstva in da niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev prvostopnega organa ter da je izrek s pritožbo izpodbijane prvostopne odločbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo. Iz dokumentacije ni možno ugotoviti, ali je vlagatelj zahteve oseba, ki je tudi dejansko upravičena uveljavljati pravice po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), kajti ta zahteva je nepopolna in ne vsebuje vseh dokazil, ki jih predpisuje 1. odstavek 62. člena tega zakona in 19. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91, v nadaljevanju: navodilo). Manjka namreč dokazilo o pravnem razmerju vlagatelja zahteve do upravičencev ali morebiten akt o dedovanju po upravičencih, če je zahtevo vložil njihov pravni naslednik. Organ, ki prejme tako pomanjkljivo vlogo, bi moral v skladu z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 24. členom navodila vlagatelja nemudoma pozvati in mu določiti rok za odpravo pomanjkljivosti ter ga opozoriti, da bo sicer smatral, da zahteva sploh ni bila vložena. Upravni organ prve stopnje bi moral v skladu s 23. členom navodila zahtevek poslati zavezancu ali osebi, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, da se opredeli o zahtevi upravičenca. Kot je razvidno iz zapisnikov z dne 09.07.1992, je bil prvostopni organ seznanjen, da se na spornih parcelah nahaja Sadjarski center, vendar pa zadeve v zvezi s tem sploh ni razčistil in o začetku postopka za denacionalizacijo lastnika tega centra ni obvestil in mu tako ni omogočil sodelovanja v postopku kot stranki ter je napačno zaključil, da Sadjarski center deluje v sklopu zavezanca. Prvostopni organ tudi ni izvedel ugotovitvenega postopka po 27. členu navodila, ker ni bilo narejeno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki bi bilo vročeno strankam zaradi morebitnega predlaganja sprememb oziroma dopolnitve ugotovitvenega postopka ali poročila, kar bi pripeljalo do ugotovitve, da zadeva v zvezi s Sadjarskim centrom ni razčiš čena in da mora pritožnik sodelovati v postopku kot stranka. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov o stanju na dan vračanja spornih zemljišč je razvidno, da je na zemljiščih vpisana pravica uporabe na imetnika A., v spisu pa ni nobenega dokazila o tem, da je V. njegov pravni naslednik in istočasno tudi zavezanec za vrnitev le-teh. Prvostopni organ bi moral v postopku od domnevnega zavezanca pritobiti tudi to dokazilo. Izrek in obrazložitev prvostopne odločbe sta si v nasprotju, saj je v 4. točki izreka določeno, da ostanejo sporna zemljišča v uporabi oziroma v neposredni posesti dosedanjega upravljalca V. kot se dogovorita zavezanec in pravni naslednik upravičenca, najkasneje pa do 31.12.1992, v obrazložitvi pa je navedeno, da se nepremičnine vračajo upravičencem v skladu z 22. in 28. členom ZDen, tako da ima zavezanec pravico uporabljati navedena zemljišča do izteka rodnosti, vendar največ 10 let. Prvostopni organ v postopku sploh ni ugotavljal, kakšno je dejansko stanje na zemljiščih, za katera se zahteva denacionalizacija in ali obstajajo ovire za vrnitev zemljišč v last in posest, ali pa obstajajo ovire le za vrnitev v posest. Kot izhaja iz pritožbe, gre v primeru Sadjarskega centra, ki deluje v sklopu P., za uporabo zemljišč, ki služijo za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja in bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, nadomestitev pa bi bila povezana z nesorazmernimi stroški. Ali takšne trditve pritožnika držijo in ali gre res za uporabo 19. člena ZDen, bo moral prvostopni organ ugotovitvi v ponovnem postopku in po potrebi postaviti izvedenca. Tožena stranka opozarja, da so kmetijska zemljišča družbenih podjetij po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) z dnem njegove uveljavitve postala last Republike Slovenije. Nova stranka v postopku denacionalizacije je kot zavezanec z dnem uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93) z 11.03.1993 postal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, dosedanji zavezanec pa je dobil lastnost stranskega invervenienta. Prvostopni organ bo moral v ponovnem postopku odpraviti vse navedene pomanjkljivosti, predvsem pa bo moral ugotoviti, kakšno je dejansko stanje na spornih parcelah ter ugotoviti, komu služijo za opravljanje njegove dejavnosti in kako to vpliva na način njihovega vračanja, seveda pa pozvati kot stranki v postopek pritožnika ter novega zavezanca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

V tožbi proti odločbi tožene stranke tožnik (kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, pravni naslednik upravičencev in začasni skrbnik premoženja po 3. odstavku 67. člena ZDen) navaja kršitve pravil postopka. Po delni odločbi organa prve stopnje z dne 09.07.1992, ki je postala pravnomočna, pripada upravičencema vrnitev nepremičnine v last in posest in na tej podlagi je vknjižena njuna lastninska pravica v zemljiški knjigi. Po pravnomočnosti prvostopne odločbe in njeni izvedbi v zemljiški knjigi je dne 16.02.1993 P. vložil pritožbo z dne 15.02.1993. Tožena stranka je pritožbi ugodila in prvostopno odločbo odpravila, pri čemer v obrazložitvi zmotno navaja, da se je pritožnik pravočasno pritožil, saj se je pritožil po pravnomočnosti. Zato tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadete stranke v tem upravnem sporu (zavezanec V., P. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe, tožbe in odgovora na tožbo ter podatkov poslanih upravnih spisov je sodičče ugotovilo, da je z izpodbijano odločbo tožena stranka pritožniku na podlagi dolgoročne zakupne pogodbe z dne 19.11.1990, sklenjene na podlagi tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list SRS, št. 17/86, prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 9/90) sicer smela priznati položaj stranke v pritožbenem postopku (ker pred vročitvijo prvostopne odločbe ni imel možnosti udeležbe v postopku), toda ne v večjem obsegu kot je po 1. odstavku 60. v zvezi s 1. in 2. odstavkom 24. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I) potrebno za varstvo njegovih pravic ali pravnih koristi, morala pa bi bila tudi upoštevati, da je organ prve stopnje odločil dne 09.07.1992 po določbah ZDen pred uveljavitvijo ZLPP (dne 05.12.1992). Po mnenju sodišča bi bila morala tožena stranka pri presoji odločbe organa prve stopnje v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 24. člena ZDen upoštevati zakupno pogodbo v zvezi s tedaj veljavnimi določbami 38. in 42. člena ZKZ ter določbami XI. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 32/78, 39/85 in 57/89) o zakupu ter možnostjo sporazuma med upravičencem in zakupnikom (2. odstavek 24. člena ZDen). Torej samo glede časa trajanja in namena zakupa zemljišča (sadovnjakov, travnikov, njiv in vinogradov za sadjarski poskusni center) po zakupni pogodbi z dne 19.11.1990 ima pritožnik P. kot pravni naslednik dolgoročnega zakupnika položaj stranke v postopku, ovire za vrnitev v last in posest ali tudi v last pa je treba presojati glede na zavezanca za vrnitev in določbe zakupne pogodbe ter določbe zakona. Tožena stranka tudi zmotno napotuje organ prve stopnje, naj po potrebi postavi izvedenca glede vprašanja, ali gre pri pritožniku za uporabo 19. člena ZDen, saj gre za pravno vprašanje (v tej zadevi po določbi 2. odstavka tega člena, ko se za vračanje kmetijskih zemljišč in funkcionalnih kompleksov uporabljajo določbe 27. člena, če ne gre za 1. točko 1. odstavka 19. člena ter za 1.in 2. odstavek 24. člena tega zakona), kar mora ugotoviti upravni organ v postopku izdaje odločbe in to v odločbi obrazložiti. V nasprotju pa si nista samo 4. točka izreka in obrazložitve prvostopne odločbe, kot navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, temveč glede izreka o obliki vrnitve (torej delno) tudi 1., 2, 3., 4., 7. in 8. točka izreka, na kar bi morala tožena stranka paziti po uradni dolžnosti. Poleg tega tožena stranka protispisno ugotavlja, da iz dokumentacije ni možno ugotoviti, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (tožnik) oseba, ki je tudi dejansko upravičena uveljavljati pravice po ZDen, ko je iz podatkov poslanih upravnih spisov razvidno, da je tožnik v postopku na prvi stopnji pred odločitvijo dopolnjeval vloženo zahtevo (npr. dokazila o podržavljenju, potrdila o državljanstvu, izpiski iz zemljiške knjige, overjene fotokopije zemljiškoknjižnih vložkov, pooblastila, zapisnika o ustni obravnavi), pri čemer za pravno nasledstvo po 2. odstavku 60. člena ZDen zadošča, da je verjetno izkazano. Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba nezakonita, bo morala tožena stranka ponovno odločiti o pritožbi.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/95) je sodišče ZOR, ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.