Jedro

Dopustnost posega je treba presojati z vidika interesa javnosti po sporni objavi le v primeru, če bi se pokazalo, da so navedbe o tožničini vlogi v zvezi z objavo neverodostojnih informacij resnične oziroma da je novinar imel utemeljen razlog verjeti v resničnost teh trditev. Če pa je trditev o tožničini vlogi v zvezi z objavo zatrjevanih informacij o nekdanjem predsedniku države neresnična oziroma novinar ni mogel biti v dobri veri glede resničnosti navedenega, pa poseg ne more biti dopusten, četudi je bodisi vloga novinarjev v tistih časih bodisi življenje nekdanjega predsednika države tema, ki je lahko predmet javne razprave in zanimanja javnosti.

Objava žaljivih neresničnih trditev ni varovana s svobodo izražanja.

Novinar je tako po kodeksu novinarske etike kot po standardih svobode izražanja, oblikovanih v presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, zavezan sporočanju v dobri veri in na podlagi ugotovljenih dejstev.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za objavo sodbe, in v III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: "II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh na lastne stroške objaviti to sodbo v časopisu D. pri čemer objava pomeni navedbo opravilne številke in datuma sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani, navedbo pravdnih strank zadeve s podatki iz uvoda sodbe o pooblaščencih ter strankah, navedbo predmeta spora in navedbo I. in II. točke izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani ter I. in II. točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani.

Kar tožeča stranka zahteva več v zvezi z objavo sodbe, se zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za odstranitev prispevka "Pazite, vaša hiša v M. je verjetno ozvočena …" z dne 2. 4. 2008 s toženčevih spletnih strežnikov (točka I.1. izreka) in zahtevku za plačilo odškodnine v višini 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 (točka I.2. izreka) ter zavrnilo zahtevek za plačilo zahtevane odškodnine nad prisojenim zneskom in za objavo sodbe v medijih D., V. in D. (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi, navedeni v prid neutemeljenosti zahtevka za objavo izreka sodbe, niso pravilni. Šlo je za opis popolnoma izmišljenega dogodka, v katerem je bila tožnica opisana kot neverodostojna in neprofesionalna novinarka, ki je dopustila, da so z njo manipulirale tajne službe, ki so delovale zoper Slovenijo. V povezavi z njeno nacionalnostjo je imel članek za tožnico izjemno hude in resne posledice. Članek je bil napovedan na naslovnici N. d., tednika z najvišjo natisnjeno in prodano naklado v Sloveniji. Bila je znana novinarka, poznana širši javnosti in s tem bolj ranljiva za njeno mnenje. Članek je bil objavljen tako na toženčevih spletnih straneh kot v tiskani izdaji tednika. Krog bralcev je v vsakem od objav drugačen. Objava sodbe ima drug namen kot umik s spletnih strani. Druga preprečuje nadaljnje širjenje neresnic o tožnici, prva pa predstavlja pravilno satisfakcijo in popravo krivice, ki je nastala tožnici. Brez objave bralci ne bodo imeli možnosti, da izvedo za neresničnost informacij. Časovni vidik ne more pretehtati nad navedenimi argumenti. Z zahtevo po objavi sodbe je bila mišljena objava izreka sodbe, kot bo obstala po odločitvi pritožbenega sodišča (VS RS II Ips 233/2000 in VSM I Cp 2077/2009). Odločitev o višini odškodnine ne upošteva, da je bila tožnica v članku izpostavljena kot najbolj odgovorna za blatenje dobrega imena nekdanjega predsednika države in da je edina, ki je v članku poimenovana z imenom in priimkom. Odškodnina je glede na v sodni praksi prisojene odškodnine prenizka (VSL II Cp 767/2010, II Cp 2082/2011, VSM I Cp 719/2012, I Cp 1553/2008, P 3100/2013-II). V zadevi P 3100/2013-II je bil upoštevan tudi pomen zapisanih žalitev glede na položaj in družbeno vlogo tožnika, v tem primeru pa so posledice še hujše, ker se tičejo njene verodostojnosti kot novinarke. Ni utemeljen zaključek, da je njena ocena, da jo članek obtožuje sodelovanja s SDV, pretirana. Sodba se ne opredeli do zdravniških izvidov, predloženih v zvezi s trditvami o škodi. Prav tako se ne opredeli do trditve, da je bil članek objavljen v tedniku z najvišjo naklado v državi. Sodba se ni izrekla o drugih dokazih, npr. o listinah, ki potrjujejo, da pokojni predsednik o tožnici ni imel slabega mnenja, in ki dokazujejo neresničnost navedb o njeni vpletenosti v domnevno kampanjo dezinformacij o njem. Njene duševne bolečine so bile večje, ker so bile navedbe v članku v nasprotju z njenim resničnim odnosom do nekdanjega predsednika in ker se je avtor članka skliceval na anonimne vire, zoper katere se ni mogla braniti. Odločitev o stroških je napačna, kolikor tožnici ne priznava stroškov plačanih sodnih taks.

3. Toženec je vložil pritožbo zoper odločitev v točki I.2. izreka in o stroških postopkih iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne. Nedokazane so tožničine navedbe, da je psihiatrično kliniko, kjer je bila prvič 15. 2. 2011, obiskala ravno zaradi objave spornega članka. V takem primeru bi jo namreč obiskala že prej. Poleg tega je v potrdilu z dne 24. 3. 2011 navedeno, da je zaradi objave članka skupaj s svojim možem izgubila službo. Vzrok za zatrjevane duševne bolečine je torej drug – in ne sporni – članek. Sporna navedba v članku ni objektivno žaljiva. Po sodni praksi s kazenskega področja, ki se uporablja kot pomoč v civilnih zadevah, je pogoj za razžalitev, da žalitev obsega pretežni del članka in da je bil članek objavljen izključno z namenom razžalitve oškodovanca. V obravnavanem primeru noben od pogojev ni izpolnjen. Tožnica je omenjena zgolj v eni povedi, članek pa se je nanašal na pokojnega predsednika dr. J. D. Sodba ni upoštevala jezikovnega pomena besede podtakniti, tj. povzročiti, da kdo nevede govori, ravna tako, kot želi drug. Tožnica je torej prikazana kot žrtev sodelavcev SDV, ne pa kot njihova sodelavka. V sodbi ni bil upoštevan standard povprečnega bralca. N. d. je namenjen lahkotnejšemu branju ob koncu tedna, povprečen bralec ob tem pa ne razčlenjuje spornega članka tako kot tožnica in pred sabo nima njenih vlog. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-406/05 z dne 6. 7. 2006, po kateri navedbe "ponujati se mornarjem" in "ustreči želji zakonca po intimnosti in izkoriščanju otrok" niso objektivno žaljive in ne kažejo na žaljiv namen avtorja. Pomemben je tudi način pisanja, navedbe o prizadetosti osebe pa je treba preizkusiti z vidika, ali bi novinarjevo pisanje tudi pri povprečnem bralcu povzročilo takšno prizadetost kot pri tožnici. Za nedopustno žalitev gre le, če je storjena z namenom zaničevanja, sodba pa je spregledala izpovedbo toženčevega novinarja, da je tožnico občudoval, ker se je tako spretno gibala po spolzkem novinarskem parketu, da ni imel nobenega namena, da bi kaj slabega mislil o tožnici in njenem delu, da mu to ne pride ne misel, saj je tožnica cenjena novinarka, in da ni mogla biti sodelavka U., ker sicer ne bi bila tako dobro novinarsko pero. Povedal je še, da zaradi spornega članka ni nihče dvomil v njeno kredibilnost, ker je bila dovolj dobro poznana in je izkazala veliko mero poguma. Prisojena odškodnina je previsoka. Sklicuje se na sodbe VSL I Cp 3654/2010 (2,05 povprečnih neto plač – v nadaljevanju pnp), VS RS II Ips 627/2001 (1,7 pnp), VSL II Cp 621/2010 (1,05 pnp), I Cp 2013/2009 (1.07 pnp), VSM I Cp 607/2012 (1,01 pnp), VSL II Cp 3279/2010 (0,8 pnp), I Cp 3185/2010 (0,6 pnp). Z upoštevanjem zdravniških potrdil z dne 24. 3. 2011 in 23. 5. 2011 je bil kršen 286. člen ZPP, kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodba bi se smela opreti le na potrdili z dne 15. 2. 2011 in 12. 9. 2008. Glede na to, da je 22. 2. 2008 v aferi z diplomatsko depešo o tožnici pisal M. C., je veliko verjetneje, da je vzrok zatrjevanih duševnih bolečin navedeno spletno pisanje, zanje pa je bila tožnici že prisojena odškodnina. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to, da je tožnica uspela z dvema zahtevkoma od treh oziroma da je glede višine uspela s 37,5 %, bi bila pravilna bodisi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, bodisi odločitev po metodi aritmetične sredine obeh rezultatov uspeha.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, - da se v članku z naslovom "Pazite, vaša hiša v M. je verjetno ozvočena ...", objavljenem 2. 4. 2008 v N. d. in na spletni strani ..., na tožnico nanaša stavek, ki se glasi: "Potem so nekakšna pričevanja in navadne fotomontaže podtaknili novinarki S. V. in dvakrat se je zgodba znašla v M., nato pa se je vse ustavilo, kot bi odrezal.", - da iz zapisa izhaja, da je tožnica kljub vedenju, da gre za fotomontažo, sporno zgodbo objavila v M., - da je zapis objektivno žaljiv, ker izraz podtakniti lahko pomeni, da kot novinarka ni dostojno in dovolj profesionalno opravljala svojega dela, da ravnanje, ki ji ga pripisuje članek, tj. vloga v dogajanju, v katerem naj bi določeni krogi želeli oblatiti ugled predsednika države z lažnimi informacijami o njegovem intimnem življenju, ni vrednostno nevtralno, in da ji kljub temu, da ni vedela za neverodostojnost informacij, pripisovanje take vloge zmanjšuje ugled kot novinarke, - da trditve o tožničini vlogi v zvezi z objavo zatrjevanih informacij o nekdanjem predsedniku države niso resnične.

7. V izpodbijani sodbi je ob upoštevanju izhodišč, navedenih v odločbi pritožbenega sodišča, izdani v prvem sojenju(1), pravilno ovrednotena vsebina spornega zapisa z vidika povprečnega bralca, tj. razumnega bralca, ki ni vnaprej opredeljen. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da zapis o tožnici v spornem članku posega v njen ugled kot novinarke. Stavek, v katerem je imenovana tožnica, je umeščen v besedilo, v katerem je avtor navedel, da je v B. "politična 'čaršija' v stoletni maniri ustrahovanja državnih voditeljev dala ukaz znameniti SDV (Službi državne varnosti), naj ustvari zgodbo, s katero bodo lahko držali D. na vajetih," da je tako "v B. začela najprej po 'kafanah' krožiti zgodba o neobičajnih seksualnih nagnjenjih dr. D.", da so potem "nekakšna pričevanja in navadne fotomontaže podtaknili novinarki S. V. in dvakrat se je zgodba znašla v M." in da se je nato "vse ustavilo, kot bi odrezal." Pravilen je zaključek sodbe, da je tožnici v članku pripisana vloga v dogajanju, v katerem naj bi določeni krogi nameravali oblatiti ime nekdanjega predsednika države z lažnimi informacijami o njegovem intimnem življenju. Iz zapisa sicer ni razvidno, ali sta bili zgodbi objavljeni pod tožničinim imenom ali je nepristne listine le izročila reviji, a ji je bilo v vsakem primeru pripisano aktivno ravnanje pri posredovanju navedenih informacij. Četudi ni vedela za neverodostojnost informacij, pripisovanje take vloge objektivno gledano zmanjšuje njen ugled kot novinarke. Za tak zaključek ni potrebna natančna razčlenitev, na katero opozarja toženec v pritožbi. Tudi površnejše branje, kakršno pritožnik pripisuje povprečnemu bralcu N. D., nudi bralcu informacijo o aktivni vpletenosti tožnice v poskus blatenja dobrega imena nekdanjega predsednika države z objavo lažnih informacij. Ne glede na to, v kolikšni meri se presoja o nedopustnosti posega v osebnostno pravico prekriva s presojo o obstoju dejanskega stanu kaznivega dejanja, za civilnopravno odškodninsko odgovornost ne velja, da je podana le, ko žalitev obsega pretežni del članka, in da je bil članek objavljen izključno z namenom razžalitve oškodovanca. Pravilna pa je tudi ocena, da iz spornega zapisa ne izhaja, da je bila tožnica najbolj odgovorna za blatenje dobrega imena in časti nekdanjega predsednika države.

8. Že v prvi odločbi pritožbenega sodišča je bilo navedeno, da je dopustnost posega treba presojati z vidika interesa javnosti po sporni objavi le v primeru, če bi se pokazalo, da so navedbe o tožničini vlogi v zvezi z objavo neverodostojnih informacij resnične oziroma da je novinar imel utemeljen razlog verjeti v resničnost teh trditev. Če pa je trditev o tožničini vlogi v zvezi z objavo zatrjevanih informacij o nekdanjem predsedniku države neresnična oziroma novinar ni mogel biti v dobri veri glede resničnosti navedenega, pa poseg ne more biti dopusten, četudi je bodisi vloga novinarjev v tistih časih bodisi življenje nekdanjega predsednika države tema, ki je lahko predmet javne razprave in zanimanja javnosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so navedbe o tožničini vlogi v poskusu blatenja dobrega imena nekdanjega predsednika neresnične. Objava žaljivih neresničnih trditev ni varovana s svobodo izražanja(2). Toženčevo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/2007) ne more utemeljevati drugačnega zaključka. V tisti zadevi je bila predmet odločanja kolizija med umetniško svobodo izražanja in osebnostnimi pravicami, v obravnavani zadevi pa se toženec sklicuje na svobodo izražanja, ki mu gre kot novinarju. Navedbe, ki jih izpostavlja pritožba, so bile ovrednotene v kontekstu umetnikove svobode ustvariti književni lik po lastnem navdihu kot bistvenem sestavnem delu umetniškega ustvarjanja. Novinar je na drugi strani tako po kodeksu novinarske etike kot po standardih svobode izražanja, oblikovanih v presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, zavezan sporočanju v dobri veri in na podlagi ugotovljenih dejstev. Neutemeljen je tudi očitek, da sodba zmotno ne oceni izpovedbe avtorja spornega besedila o tem, kako sicer ocenjuje tožničino novinarsko udejstvovanje. Ta njegova izpovedba ne more odločilno vplivati na presojo o vsebini zapisanega. Odločilna je vsebina zapisanega z vidika povprečnega bralca.

9. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov v zvezi s pravilnostjo odločitve o višini prisojene odškodnine. Glede na to, da članek ne daje podlage za tak sklep, je okoliščina, da je v članku izpostavljena kot najbolj odgovorna za blatenje dobrega imena nekdanjega predsednika, pravilno ostala neovrednotena. Dejstvo, da je poimenovana z imenom in priimkom, je v višini prisojene odškodnine upoštevano, da je bila edina poimenovana, pa ne drži. Na drugačno odločitev o prisoji odškodnine ne morejo vplivati niti navedbe nasprotne stranke v zvezi z obiskom psihiatrične klinike in vzročno povezanostjo med sporno objavo in porušenim duševnim ravnotežjem, o katerem je izpovedala tožnica. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost dokaznega zaključka, da je tožnica trpela zaradi spornega članka. Pritožbeno izpostavljanje potrdila o psihiatričnem zdravljenju v letu 2011 je že ob dejstvu, da pritožnik sam na drugem mestu priznava tudi obstoj potrdila o takem zdravljenju v letu 2008, neutemeljeno. Sodba ne daje opore za zaključek, da sta bili upoštevani zdravniški potrdili z dne 24. 3. 2011 in 23. 5. 2011, ki naj bi bili predloženi prepozno. Zgolj s trditvijo, da je veliko verjetnejši vzrok zatrjevanih duševnih bolečin dva meseca pred spornim člankom objavljeno spletno pisanje, pritožnik ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitev o obstoju in intenzivnosti tožničinega duševnega trpljenja zaradi tu obravnavanega članka. Zgolj okoliščina, da je bilo v določenem časovnem obdobju večkrat nedopustno poseženo v tožničino čast in dobro ime, še ne izključuje obstoja škode zaradi vsakega od njih. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožnikov za zvišanje oziroma za znižanje odškodnine s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso. V primerih, na katere se sklicuje toženec in v katerih je bila prisojena nižja odškodnina, je bil ugotovljeni poseg manj intenziven in obseg škode manjši, obratno pa velja za primere, na katere se sklicuje tožnica in v katerih je šlo bodisi za dolgotrajnejši bodisi enkraten, a bistveno intenzivnejši poseg v osebnostno sfero oškodovancev ter posledično za znatno večji obseg škode. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ugotovljeni obseg škode v obravnavanem primeru ustrezno ovrednoten v odškodnini v višini treh povprečnih neto plač.

10. Utemeljeni so pritožbeni očitki tožnice o delni zmotnosti odločitve o objavi sodbe v časopisu, v katerem je bil objavljen sporni članek. V razlogih sodbe je navedeno, da je bilo zadoščenje doseženo že z ugoditvijo zahtevku za umik članka s spletnih strani ter da je od objave članka preteklo že šest let in ni več interesa javnosti po obveščenosti o izidu te pravde. Sodna praksa je že izrekla, da ti razlogi ob dokazanem nedopustnem posegu v osebnostne pravice ne zadostujejo za zavrnitev zahtevka za objavo sodbe(3). Pritožnica utemeljeno opozarja, da je bil članek objavljen tako na spletni strani kot v tiskani izdaji časopisa, tako da zgolj ugoditev zahtevku za umik s spletnih strani še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev zahtevka za objavo sodbe v tiskani izdaji. Časovna odmaknjenost objave prav tako ne utemeljuje zaključka o neobstoju tožničinega upravičenega interesa za objavo te sodbe. Neobračanje bralcev ali novinarjev na avtorja članka še ne utemeljuje zaključka, da članek ni dosegel bralcev časopisa, v katerem je bil objavljen. Kot izhaja iz 178. člena OZ, na katerega se sklicuje tožnica, je namen sankcije z objavo sodbe (vsaj delna) poprava škode, povzročenih z nedopustno objavo. Upoštevaje sodno prakso navedeno utemeljuje odločitev o utemeljenosti zahtevka za objavo sodbe v mediju, v katerem je bil objavljen sporni članek, in v obsegu, ki omogoča njeno individualizacijo, tj. objavo strank in njunih pooblaščencev, objavo opravilne številke in datuma sodb sodišča prve in druge stopnje ter I. in II. točke izreka vsake od sodb, s katerima je bilo odločeno o tožbenih zahtevkih(4). Toženec pa utemeljeno opozarja na nedoločnost zahtevka v delu, v katerem tožnica zahteva objavo sodbe v medijih D. in V. V zahtevku namreč ni opredeljeno, kje in na kakšen način naj ti mediji objavijo podatke(5). Poleg tega niso izkazani razlogi, ki bi narekovali objavo sodbe v drugih medijih in se tožnica zanjo v pritožbi niti obrazloženo ne zavzema.

11. Utemeljen je toženčev pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Sodba zavzema stališče, da je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom in da ji je zato toženec dolžan povrniti njene stroške postopka. Pritožnik utemeljeno opozarja, da tožnica ni v celoti uspela s postavljenimi zahtevki. Glede na to, da je uspela z odstranitvenim zahtevkom in – po delni ugoditvi pritožbi – delno z zahtevkoma za objavo sodbe in za plačilo odškodnine, vrednost spora pa je opredelila z višino denarnega zahtevka, je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to ni treba odgovarjati na tožničin pritožbeni očitek o neupoštevanju stroška za sodno takso.

12. Po ugotovitvi, da je bilo delno zmotno uporabljeno materialno pravo, sicer pa niso podani niti pritožbeni očitki pravdnih strank, niti niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu, v katerem je tožnica zahtevala objavo sodbe, tako da je ugodilo zahtevku za objavo izreka sodbe sodišča prve in druge stopnje o tožbenih zahtevkih (brez odločitve o stroških postopka), z navedbo pravdnih strank in njunih pooblaščencev, navedbo predmeta spora in navedbo datumov obeh sodb v časniku D. (358. člen ZPP), glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka. V ostalem je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da je tožnica v pritožbi uspela glede dela enega od zahtevkov, ki ga niti ni posebej ovrednotila, toženec pa je uspel le glede odločitve o stroških postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Glej sklep VSL I Cp 1736/2013 z dne 15. 1. 2014. Op. št. (2): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 415/2003 z dne 28. 10. 2004. Op. št. (3): Tako npr. sodba VSL I Cp 3108/2012 z dne 10. 4. 2013. Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 233/2000 z dne 28. 2. 2001 ter sodbi VSL I Cp 3037/2011 z dne 9. 5. 2012 in I Cp 3414/2011 z dne 13. 6. 2012. Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004.