Jedro

Spor o dovoljenosti obnove postopka obračuna carinskih dajatev, v katerem je carinski organ odločil le o dovolitvi in obsegu obnove carinskega postopka, ni spor, ki je izražen v denarni vrednosti, zato dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Izrek

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo pod opr. št. X Ips 579/2008, X Ips 580/2008, X Ips 629/2008, X Ips 630/2008, X Ips 631/2008, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 579/2008. 2. Revizije se zavržejo.3. Predlogi za izdajo začasnih odredb se zavržejo.

Obrazložitev

Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa je tožeča stranka po odvetniku vložila revizije in hkrati predlagala izdajo začasnih odredb po 2. odstavku 84. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Dovoljenost revizij utemeljuje s 1. do 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka: Glede na to, da se z vsemi obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo iste revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, ki so bile izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je vrhovno sodišče revizijske postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje. Pri tem se je - ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1, saj navedene zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov in bi to lahko storilo že prvostopenjsko sodišče. K 2. točki izreka: Revizije niso dovoljene.

S pravnomočnimi sodbami, ki jih tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1 zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper odločbe tožene stranke, s katerimi je carinski organ prve stopnje po uradni dolžnosti obnovil postopke carinjenja za blago, sproščeno v prost promet po posameznih carinskih deklaracijah (ECL). Obnova postopka je bila utemeljena na podlagi 2. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/20 in 52/02), ker so bile ECL izdane na podlagi lažnih davčnih izjav, ki so bile upoštevane pri obračunu uvoznih dajatev, kar izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 20.1.2004. V 2. točki izreka sodb je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevke tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. To določbo je po presoji vrhovnega sodišča mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, v katerem je pravica ali obveznost stranke v izreku izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Ker gre v obravnavanih zadevah za spor o dovoljenosti obnove postopka obračuna carinskih dajatev, v katerem je carinski organ odločil le o uvedbi in obsegu obnove carinskega postopka, to pa ni spor, ki je izražen v denarni vrednosti, dovolitev revizij po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka v revizijah zatrjuje, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo, pri čemer ne navede in ne pojasni, za katero pravno vprašanje gre ter zakaj je pomembno. Takšno pavšalno zatrjevanje obstoja pogojev za dovolitev revizije po stališču vrhovnega sodišča ne zadostuje. Glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme bi morala tožeča stranka natančno opredeliti, katero pomembno pravno vprašanje (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1), ki se nanaša na uvedbo obnove postopka, je sporno in naj bi bilo v tem postopku rešeno, zato pogoj za dovolitev revizij po tej določbi ni izpolnjen.

Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Glede dovoljenosti revizije po tej določbi tožeča stranka navaja, da imajo odločitve, ki se izpodbijajo v upravnih sporih, zanjo hude posledice, saj gre za skupno 14 enakih zadev oziroma tožb, vloženih pri prvostopenjskem sodišču v vsaki od teh zadev pa vrednost izpodbijanega upravnega akta močno presega znesek 20.000 EUR in gre tako za skupno več kot 800.000 EUR. V obravnavanih zadevah gre za vprašanje uvedbe obnove carinskega postopka, iz katerega lahko izhajajo le pravne posledice, določene v 2. odstavku 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08), to je zadržanje izvršitve akta, v zvezi s katerim je uvedena obnova postopka. Da bi bila to zelo huda posledica pa tožeča stranke niti ne zatrjuje. Ali bo odločitev v obnovljenem postopku imela zelo hude posledice, kot jih navaja tožeča stranka, je odvisna od odločitev, ki bodo sprejete šele v obnovljenih postopkih. Glede na navedeno tožeča stranka ni izkazala obstoja pogojev za dovolitev revizij po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizij iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Izdaja začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 84. člena ZUS-1 je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo, ena izmed njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanih primerih so bile revizije kot nedovoljene zavržene, ker niso izpolnjevale nobenega izmed pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker procesna predpostavka ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevah za izdajo začasne odredbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskih postopkov.