Jedro

Pritožbeni razlog je naveden, če so navedeni razmisleki, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna. Pritožnik mora navesti še dejstva in dokaze v podporo svojih razmislekov. Zgolj povsem splošno sklicevanje na vsebino sklepa Ustavnega sodišča U- I- 85/16-15 z dne 14. 7. 2016 temu kriteriju ne zadosti. Pritožnica namreč v odločbi izraženih stališč glede ustavnega načela prepovedi zlorabe pravic ni aplicirala na ta pravdni postopek, zato višje sodišče na te pritožbene trditve ne more odgovoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 762,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da stroške postopka nosi toženka (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sklep je laično pritožbo vložila toženka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožnica najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po obrazloženem ugovoru dolžnice (sedaj toženke) pa se je postopek prevesil v pravdni. Tožnica vtožuje (delno) plačilo računa št. 090089, izdanega 6. 9. 2021. 8. Tožnica je toženki prodala in dobavila gradbeni material (opeko). Toženka je o stvarnih napakah na opeki tožnico pravočasno obvestila, ni pa ji omogočila ogleda grajanih izdelkov. Toženka meni, da tožnici zaradi stvarnih napak na opeki ne dolguje ničesar, zaradi demontaže kritine so ji nastali še dodatni stroški.

9. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika - OZ o odgovornosti za stvarne napake. Zahtevku je ugodilo zato, ker je ocenilo, da toženka stvarnih napak dobavljenega blaga ni dovolj določno opisala. Posledično o tem tudi ni izvedlo dokaznega postopka (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Odločitev, ki jo je sprejelo, je sodišče prve stopnje zadostno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi razlogi pa uvodoma pojasnjuje, da se do pritožbenih trditev o neizdaji dobavnice in fiktivnosti obračuna ne bo opredeljevalo, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka namreč ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Prav tako višje sodišče ni presojalo pritožbenih trditev o kaznivem dejanju tožnice, označevanju izdelkov in izdaji garancije za izdelke, saj so za odločitev o pritožbi nerelevantne (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožnica nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje dokazni postopek moralo izvesti, vendar razlogov za to ni pojasnila. Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato bi bila pritožnica, da bi z očitkom te kršitve uspela, morala izkazati, da je dokaz predlagala glede dejstva, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo sodbo (tj. glede njenega nosilnega razloga), obenem pa ni, ni dovolj ali ni pravilno pojasnilo zavrnitve izvedbe dokaza. Ker teh trditev v pritožbi ni podala, je pritožbeni očitek neutemeljen. S tem v zvezi pritožnica trdi tudi, da je čista neresnica, da so bile njene trditve glede stvarnih napak prepavšalne, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni obrazložen in je torej neutemeljen.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na postopanje sodišča v izvršilnem postopku. Toženka (v njem še dolžnica), je podala obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi, zato je izvršilno sodišče sklep, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavilo in zadevo nadaljevalo v pravdnem postopku. Očitki o pomanjkanju kontradiktornosti v izvršilnem postopku so zato neutemeljeni. Posledično se višje sodišče do v pritožbi citirane ustavne odločbe Up-223/17, ki se nanaša na izvršilni postopek, ni opredeljevalo.

13. Pritožbeni razlog je naveden, če so navedeni razmisleki, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna. Pritožnik mora navesti še dejstva in dokaze v podporo svojih razmislekov. Zgolj povsem splošno sklicevanje na vsebino sklepa Ustavnega sodišča U- I- 85/16-15 z dne 14. 7. 2016 temu kriteriju ne zadosti. Pritožnica namreč v odločbi izraženih stališč glede ustavnega načela prepovedi zlorabe pravic ni aplicirala na ta pravdni postopek, zato višje sodišče na te pritožbene trditve ne more odgovoriti.

14. Ker pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. V zvezi s stroški pritožbenega postopka višje sodišče ugotavlja, da odgovor na pritožbo zato, ker v njem tožnica ponavlja razloge sodišča prve stopnje za odločitev, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato tožnica sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.