Jedro

Sodišče prve stopnje je podane razloge pravilno štelo za t.i. opravičene razloge v smislu drugega odstavka 110. člena ZPP ter tožnici podaljšalo rok za podajo odgovora na prvo pripravljalno vlogo toženca do 30. 8. 2015. Z manifestacijo te odločitve v obliki dopisa, namesto v obliki sklepa, tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi četrtega odstavka 110. člena ZPP je namreč pritožba zoper to odločitev izrecno izključena, pred odločitvijo o podaljšanju roka pa nasprotni stranki tudi ni treba zagotoviti pravice, da se o predlogu izjavi.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi res (krepko) prekoračilo 30 dnevni instrukcijski rok, ki je za izdelavo pisne sodbe določen v prvem odstavku 323. člena ZPP, vendar gre pri tem upoštevati, da so bila zaslišanja prič (in strank) v celoti zvočno snemana, zato je tudi v daljšem časovnem obdobju možna verodostojna reprodukcija tega procesnega dejanja. Nenazadnje pa pritožba ne konkretizira, katero izpovedbo je sodišče napačno povzelo ali interpretiralo ter v katerem delu je bilo zaradi tega dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 10. 8. 2018 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku petnajstih dni povrniti tožeči stranki 2.813,81 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor toženca ter mu naložilo, da mora v roku petnajstih dni plačati tožnici znesek 284.848,75 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 217.317,34 EUR za čas od 29. 12. 2008 do vložitve tožbe, od vložitve tožbe dne 29. 12. 2011 dalje pa od zneska 284.848,75 EUR). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede na navedeno je še odločilo, da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 8.626,27 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 12. 6. 2015 določilo pravdnima strankama tridesetdnevni rok za podajo določenih navedb. Tožnica v tem roku navedb ni podala, temveč je po izteku tega roka predlagala njegovo podaljšanje, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Z vlogo, ki jo je vložila po poteku roka, je tudi predložila nekatere listinske dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo (dokazi v prilogi A1 do A64). Z navedenim ravnanjem je prekršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank in tožnici brez utemeljenih razlogov (ter enostransko) podaljšalo rok, ki ga je samo določilo s sklepom na naroku dne 12. 6. 2015. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni izdelalo pisne sodbe v primernem roku. Dne 6. 5. 2016 je namreč opravilo zadnji narok glavne obravnave, na katerem je zaključilo obravnavanje tožbenega zahtevka. Sodbo naj bi izdelalo 17. 12. 2016, strankam pa jo je vročilo šele 1. 3. 2017. Po oceni pritožnika torej časovna oddaljenost med neposrednim zaslišanjem prič in izdelavo (sestavo) sodbe onemogoča pravilno odločitev, kar je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni odločalo o celotnem pobotnem ugovoru. Odločilo je le o enem pobotnem ugovoru, in sicer glede zneska 134.947,42 EUR, o pobotnem ugovoru glede zneska 504.000,00 EUR pa ni odločilo, niti nima izpodbijana sodba razlogov za tovrstno postopanje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo učinke posojilne pogodbe, na podlagi katere je tožnica vtoževala terjatev do toženca. Tožnica je namreč pridobila terjatev do toženca na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, ki jo je sklenila z družbo A.C.K. d.d. S posojilno pogodbo tako ni mogla posoditi nobenih denarnih sredstev tožencu oziroma do prenakazila denarnih sredstev ni prišlo. Listina z nazivom posojilna pogodba torej nima pravne narave posojilne pogodbe v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). To dejstvo naj bi bilo pomembno predvsem z vidika zastaranja obveznosti. V primeru, da je tožnica na podlagi pogodbe o odstopu terjatev pridobila terjatve do toženca, je torej vstopila v pravni položaj, ki ga je imela družba A.C.K.. Zaradi tega so vtoževane obveznosti zastarale že pred vložitvijo tožbe in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Dodaja še, da če listina z nazivom posojilna pogodba nima pravnih učinkov posojilne pogodbe, na njeni podlagi tožnica ne more utemeljiti tožbe, zato je ta nesklepčna. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, da terjatve, ki jih vtožuje tožnica, ne predstavljajo skupnega premoženja zakoncev M.. Iz pogodbe o odstopu poslovnega deleža v družbi A.C.K. d.o.o. in notarskega zapisa z dne 11. 12. 2000 namreč ne izhaja, da je tožnica pridobila poslovni deležev v tej družbi kot darilo pokojnega tasta M.M.. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu zmotno tolmačilo vsebino javnih listin in napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo pridobitev poslovnega deleža tožnice v družbi A.C.K. za njeno posebno premoženje. Po mnenju pritožnika se sodišče prve stopnje tudi ni pravilno opredelilo do vpliva (ne)plačila davka na veljavnost (zatrjevanih) darilnih pogodb. V izpodbijani sodbi tudi ni upoštevalo vseh navedb in predložnih dokazov toženca, s katerim je zatrjeval ničnost (neveljavnost) določenih pravnih poslov. Tožnica tudi ni vedela ničesar povedati o razlogih in nagibih, ki so jo vodili pri sklepanju teh poslov, kar kaže na to, da pri tem ni imela (ni izrazila) nobene lastne poslovne volje. Pri vsem je torej šlo zgolj za interese njenega moža P.M., kar se je kazalo tudi v ekonomskih učinkih izvedenih poslov. Pravni posli, na podlagi katerih je tožnica pridobila terjatve do toženca, so bili navidezni, saj je vse odločitve sprejel P.M.. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da sta tako tožnica kot priča J.L. ekonomsko odvisna od P.M.. Glede na navedeno torej pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugim sodnikom), tožnici pa naloži v plačilo toženčeve pritožbene stroške.

Skoraj eno leto in pet mesecev po izteku roka za pritožbo je toženec vložil še dopolnitev pritožbe (z dne 10. 8. 2018), ki jo je moralo pritožbeno sodišče kot prepozno zavreči (prvi odstavek 346. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Že vloženo pritožbo lahko pritožnik sicer dopolni, a je dopolnitev pravočasna le, če je vložena pred iztekom pritožbenega roka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom je nasprotovala, pritrjevala argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je tudi stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 30. 12. 2004 sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu za znesek 65.344.064,76 SIT, kar predstavlja vsoto cediranih terjatev, ki jih je tožnica prevzela od družbe ACK d.d. (v višini 2.271.304,91 SIT) in od družbe A.C.K. (v višini 63.072.759,85 SIT). Ti cedirani terjatvi izvirata iz kreditnih (posojilnih) pogodb, ki jih je toženec sklenil z omenjenima gospodarskima družbama v letih 2002/2003, in bi zapadli v plačilo 31. 12. 2004. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila obveznost posojilodajalcev iz teh temeljih pogodbenih razmerji (izročitev posojenega denarnega zneska) izpolnjena, prav tako pa je ugotovilo, da je pogodba o kratkoročnem posojilu z dne 30. 12. 2004 pravno veljavna. Ker toženec izposojenega denarja do dogovorjenega datuma (31. 12. 2006) ni vrnil, je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo oziroma je zavrnilo zgolj del obrestnega zahtevka (zaradi nepravilnega izračuna obresti, zastaranja in prepovedi anatocizma). V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 12 do 20) je pravilno pojasnilo naravo sklenjene pogodbe o kratkoročnem posojilu ter se opredelilo do bistvenih (relevantnih) ugovorov, na podlagi katerih je toženec utemeljeval navideznost in neveljavnost oziroma ničnost te posojilne pogodbe ter drugih, s to pogodbo povezanih pogodb; poleg tega pa je ustrezno dokazno ocenilo tudi nasprotja (neskladja) v toženčevih navedbah in njegovi izpovedbi.

6. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in predloženih dokazov, s katerimi je toženec zatrjeval ničnost določenih poslov1, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je torej povsem pavšalna (in neutemeljena). Nenazadnje pritožnik v tem delu predvsem izpostavlja, da tožnica pri teh poslih ni imela nobene poslovne volje, saj naj bi vse ključne odločitve sprejel njen mož P.M., vsi posli pa naj bi tudi bili izvedeni v njegovem osebnem in ekonomskem interesu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo (točka 18 in 19), da na veljavnost pogodb ne more vplivati okoliščina, ali so bili določeni posli sklenjeni zgolj v poslovnem interesu tožničinega moža P.M. (torej ali je tožnica nastopala zgolj kot t.i. „slamnata oseba“); prav tako pa pritožnik ne more uspeti niti s trditvijo, da tožnica teh poslov ni sklenila z zavezujočo manifestacijo lastne volje, saj je ključne pogodbe lastnoročno podpisala. Sodišče prve stopnje je torej ustrezno ugotovilo vsa bistvena (pravno relevantna) dejstva v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom, zato ni bilo potrebe, da bi dodatno obravnavalo še vse druge (bolj ali manj povezane posle in transakcije med akterji skupine ACK d.d.), ki jih izpostavlja toženec. Omenjene ključne ugotovitve ne temeljijo zgolj na zaslišanju tožnice in priče J.L. (temveč predvsem oziroma tudi na listinski dokumentaciji), zato pritožba te dokazne ocene ne more omajati niti z zatrjevanjem (sicer povsem nekonkretiziranim), da naj bi bila tožnica in priča J.L. ekonomsko odvisna od P.M..

7. Nadalje ne drži pritožbena trditev, da je tožnica po poteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje (na naroku dne 12. 6. 2015) določilo za podajo odgovora na pripravljalno vlogo nasprotne stranke oziroma za predložitev drugih dokazov, predlagala podaljšanje tega roka ter trditev, da naj bi (zaradi tega) prepozno predložila določene dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo. Iz spisovnih listin namreč izhaja, da je tožnica pravočasno (na zadnji dan, v ponedeljek 13. 7. 2015) predlagala podaljšanje tega roka. V tem predlogu je med drugim navedla, da še ni prejela prepisov zvočnih zapisov glavnih obravnav iz druge pravdne zadeve (P 264/2011), na podlagi katerih bi lahko argumentirano odgovorila na navedbe toženca v njegovi pripravljalni vlogi (glede izpovedbe P.M.), prav tako pa še ni uspela pridobiti posojilne pogodbe med tožencem in družbo ACK d.d., za katero je zaprosila stečajno upraviteljico. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje te razloge pravilno štelo za t.i. opravičene razloge v smislu drugega odstavka 110. člena ZPP ter tožnici podaljšalo rok za podajo odgovora na prvo pripravljalno vlogo toženca do 30. 8. 2015. Z manifestacijo te odločitve v obliki dopisa, namesto v obliki sklepa, tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi četrtega odstavka 110. člena ZPP je namreč pritožba zoper to odločitev izrecno izključena, pred odločitvijo o podaljšanju roka pa nasprotni stranki tudi ni treba zagotoviti pravice, da bi se o predlogu izjavila.2 Odločitev sodišča prve stopnje o podaljšanju roka je torej vsebinsko pravilna, zato s tem ni bilo kršeno načelo nepristranskega sojenja in načelo enakega obravnavanja strank. Ker je torej tožnica predložila pripravljalno vlogo v okviru na novo določenega roka, pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba oprta na navedbe (ter s temi navedbami povezane dokaze), ki so bile predloženi oziroma predlagani prepozno.

8. Pritožba ne prepriča s trditvijo, da je zaradi neizdelave sodbe v primernem roku (zaradi časovne oddaljenosti med neposrednim zaslišanjem prič in sestavo sodbe) dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi res (krepko) prekoračilo 30 dnevni instrukcijski rok, ki je za izdelavo pisne sodbe določen v prvem odstavku 323. člena ZPP, vendar gre pri tem upoštevati, da so bila zaslišanja prič (in strank) v celoti zvočno snemana, zato je tudi v daljšem časovnem obdobju možna verodostojna reprodukcija tega procesnega dejanja. Pritožbe tudi ne konkretizira, katero izpovedbo je sodišče napačno povzelo ali interpretiralo ter v katerem delu je bilo zaradi tega dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno. Nenazadnje pa prekoračitev tega roka ne predstavlja procesne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo zgolj o pobotnem ugovoru glede zneska 134.947,42 EUR, ne pa tudi o pobotnem ugovoru glede glavnice v višini 504.000,00 EUR. V 26. točki obrazložitve je namreč jasno zapisano, da tako glede v pobot uveljavljenega zneska v višini 134.947,42 EUR, kot glede podrejenega pobotnega ugovora, ki ga je toženec podal v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2016 (torej glede zneska 504.000,00 EUR s pripadki) ni podana vzajemnost terjatev, torej ena od predpostavk (materialnopravnega) pobota po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo učinke posojilne pogodbe, na podlagi katere tožnica vtožuje terjatev do toženca, torej trditev, da listina z nazivom posojilna pogodba nima narave posojilne pogodbe v smislu določb OZ, ker do prenakazila denarnih sredstev ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da predstavlja pogodba o kratkoročnem posojilu, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 30. 12. 2004, po svoji vsebini dogovor o odlogu oziroma podaljšanju zapadlosti terjatev, ki so bile tožnici cedirane s strani družb ACK d.d. in A.C.K.. Te terjatve izvirajo iz temeljnih (posojilnih) pogodb, ki jih je toženec sklenil s tema družbama, prejema tega posojila pa tudi ni prerekal. Tožba torej ni nesklepčna, pritožnik pa tudi ne more uspeti z naziranjem, da so v primeru vstopa tožnice v pravni položaj odstopnikov terjatev (posojilodajalcev), zastarale vtoževane obveznosti že pred vložitvijo tožbe. Toženec namreč ugovora zastaranje celotne terjatve (razen glede nateklih pogodbenih obresti v višini 15.269,85 EUR) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato tega ugovora sedaj v pritožbi ne more več uveljavljati (tretji odstavek 337. člena ZPP).

10. Na podlagi predložene pogodbe o odstopu poslovnega deleža z dne 11. 12. 2000, iz katere izhaja, da je tožnica pridobila poslovni delež v družbi A.C.K. neodplačno s strani družbe A.A.H., katere direktor in edini lastnik je bil tožničin tast, je sodišče prve stopnje napravilo povsem logičen zaključek, da je slednja pridobila ta delež kot darilo. Pravna podlaga darilne pogodbe je namreč ravno v neodplačni naklonitvi določene (premoženjske) koristi obdarjencu, zato sodišče prve stopnje v tem delu ni zmotno tolmačilo vsebine javnih listin oziroma nepravilno uporabilo materialnega prava, kot navaja pritožnik. Tega zaključka ne more izpodbiti niti s trditvijo, da navedena pogodba ne predstavlja darila zato, ker davek na darila ni bil odmerjen (in plačan), saj v konkretnem primeru (ne)izpolnitev javnopravne obveznosti (plačilo davka na darilo) ne vpliva na veljavnost tega zasebnopravnega posla. Vsekakor pa je bistveno, da je šlo pri pridobitvi omenjenega poslovnega deleža za premoženje, ki ni bilo pridobljeno z delom zakoncev M., zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to premoženje ne sodi med njuno skupno premoženje.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške; tožnici pa mora povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 2.813,81 EUR (2.286,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo - postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, 20,00 EUR materialnih stroškov in 507,41 EUR davka na dodano vrednost).

1 Prenos dejavnosti iz družbe R & P E. na družbo A.C.K., pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A.C.K., pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A.C.K., pogodbe o odstopu terjatev med tožnico in družbama ACK in A.C.K. in pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 30. 12. 2004. 2 Prim. A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 458.