Jedro

Po določbi 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Izpodbijana odločba je bila izdana zavezancu za davek A. d.o.o. v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb, DDV ter davkov in prispevkov od plač za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2004. Z njo je odločeno o davčni obveznosti pravne osebe in ne, kot zmotno navaja tožnik, o njegovi obveznosti. Iz odločbe obenem ne sledi in tožnik tega tudi ne zatrjuje, da bi se postopka izdaje navedene odločbe udeleževal kot stranski udeleženec. Sodišče je zato tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo Davčnega urada Celje št. DT 0610-274 (prav: 374)/2006-26-(040730) z dne 17. 1. 2008, s katero je, po navedbah tožbe, tožeči stranki naloženo plačilo davka od osebnih prejemkov za leto 2003 v znesku 11.225.000,00 SIT. Pritožba tožeče stranke je bila z odločbo št. DT-499-01-294/2010 z dne 29. 10. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. Odločba organa druge stopnje je bila tožeči stranki vročena 16. 11. 2010, zato je tožba vložena pravočasno. Izpodbijana odločba je bila izdana zavezancu za davek A. d.o.o. in ne tožeči stranki kot fizični osebi. Tožbi prilaga izpodbijano odločbo in navedeno odločbo organa druge stopnje.

Tožena stranka pojasnjuje (vloga z dne 25. 1. 2011), da je bila izpodbijana odločba v pritožbenem postopku z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-01-386/2008 z dne 21. 12. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Pojasni še, da je Ministrstvo z odločbo št. DT-499-01-294/2010 z dne 29. 10. 2010, ki jo navaja tožnik v tožbi, izdalo v pritožbenem postopku zoper odločbo Davčnega urada Celje, št. DT 4210-1462/2008-04046-04 z dne 25. 1. 2010, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2003 v ponovnem postopku. Ker tožnik izpodbija odločbo, ki je bila v davčnem postopku odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, tožena stranka meni, da je tožbo potrebno kot nedovoljeno zavreči. Tožeča stranka (vloga z dne 17. 2. 2011) v zvezi z navedbami tožene stranke ugotavlja, da izpodbijana odločba z odločbo, ki jo navaja (in predloži) tožena stranka, ni bila odpravljena. Z njo je bila odpravljena odločba prve stopnje z dne 16. 6. 2008 in ne odločba z dne 17. 1. 2008. Odločba z dne 27. 1. 2008 (prav: 17. 1. 2008), iz katere izhajajo domnevne obveznosti tožeče stranke, tako še vedno ostaja v veljavi. Tožeča stranka izkazuje interes za odpravo odločbe z dne 25. 1. 2010. Dokazi, ki jih je priložila tožbi, izkazujejo realno stanje ter v celoti izpodbijajo zaključke Davčnega urada Celje ter posledično tudi odločbo Davčnega urada Celje z dne 25. 1. 2010. Tožeča stranka je oškodovana že zaradi nepravilnosti izvajanja postopka davčne odmere dohodnine, saj ima še danes blokirano celotno premoženje. Zato apelira na sodišče, da odpravi odločbo davčnega organa, na podlagi katere se bremeni tožečo stranko s plačilom dohodnine v višini 56.658,37 EUR. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in razsodi, da mora tožena stranka v celoti odpraviti izpodbijano odločbo in odpraviti vse blokade premoženja tožeče stranke. Vztraja tudi pri zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

V vlogi z dne 23. 2. 2011 tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka tudi v dodatni vlogi vztraja pri izpodbijanju odločbe Davčnega urada Celje, št. DT 0610-274/2006-26-(040730) z dne 17. 1. 2008. Gre za odločbo, ki je bila izdana družbi A. in ne tožeči stranki. Tožbo je zato potrebno zavreči, ker jo je vložila neupravičena oseba. Odločba z dne 17. 1. 2008 je bila predmet samostojnega pritožbenega postopka in kot taka z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-14-37/2008 z dne 16. 8. 2010 odpravljena ter vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Dokazilo o tem pošilja v prilogi in sicer, zaradi davčne tajnosti, le prvo in zadnjo stran odločbe z dne 16. 8. 2010. Tožeča stranka na navedbe tožene stranke ni odgovorila.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/05 in 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Izpodbijana odločba Davčnega urada Celje št. DT 0610-374/2006-26-(040730) z dne 17. 1. 2008, ki jo tožnik prilaga tožbi, je bila izdana zavezancu za davek A. d.o.o. v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb, davka na dodano vrednost ter davkov in prispevkov od plač za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2004. Z njo je odločeno o davčni obveznosti pravne osebe in ne, kot zmotno navaja tožnik, o njegovi obveznosti. Iz odločbe obenem ne sledi in tožnik tega tudi ne zatrjuje, da bi se tožnik postopka izdaje navedene odločbe udeleževal kot stranski udeleženec. Z odločbo o pritožbi št. DT-499-01-294/2010-2 z dne 29. 1. 2010, ki jo navaja tožnik, pa tudi ni bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper odločbo, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. Z njo je bilo namreč odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2003, št. DT 4210-1462/2008-04046-04 z dne 25. 1. 2010, ki tožbi, drugače kot navaja v vlogi z dne 17. 2. 2011, tudi ni priložena.

Navedene odločbe pa tožnik v upravnem sporu, tudi po prejemu vlog tožene stranke s prilogami, ne izpodbija in vztraja pri tožbi zoper odločbo, izdano pravni osebi. Navedbe tožnika, da je od odprave izpodbijane odločbe posledično odvisna odmera dohodnine tožniku za leto 2003 kot izhaja iz odločbe št. DT 4210-1462/2008-0446-04 z dne 25. 1. 2010, ki jo prvič omenja šele v svoji vlogi z dne 17. 2. 2011, pa ne zadošča za to, da bi sodišče, ob jasno navedenem upravnem aktu, ki se izpodbija s tožbo, tožbo obravnavalo kot tožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine, čeprav gre, kot navaja tožnik, za medsebojno povezani zadevi. Izpodbijana odločba pa je bila po obvestilu tožene stranke odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-14-37/2008 z dne 18. 10. 2010. Ker je tožba po navedenem vložena po osebi, ki po določbah ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo, vloženo po pravno kvalificiranemu pooblaščencu, kot nedopustno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.