Jedro

Ob upoštevanju okoliščin primera, ki vplivajo na odmero odškodnine iz 118. člena ZDR in sicer, da se je tožnica skoraj takoj zaposlila pri drugem delodajalcu za določen čas (pri toženi stranki je bila zaposlena za nedoločen čas), kjer pa prejema nižjo plačo, delovno dobo tožnice pri toženi stranki, starost in izobrazbo tožnice, je tožnica upravičena do prisoje odškodnine v višini devetih minimalnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 22. 11. 2011, nezakonita (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna priznati tožnici od 23. 11. 2011 do 1. 2. 2012 vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo oziroma nadomestilom plače, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače oziroma nadomestila plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnico posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odškodnine plačati znesek 6.732,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici tudi povrniti nastale stroške pravdnega postopka v znesku 753,00 EUR, na račun pooblaščenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj glede odločilnih dejstev obstoji nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da naj bi tožena stranka tožnici očitala zgolj, da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja, to pa ne drži, saj je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2011 napisano, da se delavki izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ker ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni in se je v času bolniškega staleža udeležila gostije oziroma zabave, ter se tudi sicer drugače gibala izven svojega prebivališča. Nadalje je v obrazložitvi izredne odpovedi tožena stranka tudi opisala te kršitve. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožnici očitala zapustitev kraja bivanja, oziroma to nasprotuje vsebini listin v spisu in navedbam strank. Tožena stranka je tožnici tudi očitala, da ni ravnala v skladu z navodili zdravnika, navedeno pa je po mnenju tožene stranke potrdil osebni zdravnik tožnice D.D., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da kraj bivanja predstavlja območje opravljanja življenjskih potreb. Izpovedal je, da ji udeležbe na poroki ni odobril, da pa ga tudi glede tega tožnica ni ničesar vprašala. Če bi ga vprašala, tega ne bi odobril. Zaključki sodišča, da tožnica ni ravnala v nasprotju z navodili osebnega zdravnika, so torej nepravilni. Zdravnik je namreč izpovedal, da v kolikor bi ga vprašala, ji tega ne bi dovolil. Skladno s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja, kakor tudi glede na odločbi ZZZS z dne 26. 10. 2011 in 9. 11. 2011, morajo biti navodila izbranega osebnega zdravnika razvidna iz zdravstvenega kartona zavarovanca. Tožeča stranka pa se na zdravstveni karton in zapisana navodila niti ni sklicevala ter ga tudi ni predložila. Glede na izpoved priče D.D. tožena stranka meni, da je že s tem dokazana kršitev navodil. Tožnica je bila po lastni izpovedbi polnih devet ur na gostiji, splošno znano dejstvo pa je, da je v teh krajih takšna udeležba na gostiji tudi s fizičnega vidika zahtevna. Sodišče se o kršitvi tožnice glede na njeno dalj časa trajajočo udeležbo na poroki in plesanje (ki je bilo po izpovedbi prič tudi zelo divje) ni izreklo. Ker sodba nima razlogov, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi, da je imela tožnica odobren bolniški stalež do 16. 2. 2012, pri novem delodajalcu pa je pričela delati že 1. 2. 2012. Tudi o tem se sodišče prve stopnje ni izreklo. Težave, ki jih je imela tožnica s hrbtenico oziroma križem, so takšne narave, da udeležba na poroki in plesanje, kot tudi obisk pokopališča v drugem kraju, izven kraja bivanja, ne predstavlja običajnih drugih opravil (ki bi jih lahko opravljala v času bolniške) in jih je šteti kot kršitev. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno izrekla izredno odpoved po 111. členu ZDR.

Napačna je tudi odločitev glede prisojene odškodnine iz 118. člena ZDR. Meni, da gre za zelo pavšalno navedbo, da so se odnosi tako skrhali in da ni več zaupanja, ki ne utemeljuje podlage za zahtevek tožnice po sodni razvezi pogodbe in priznanje odškodnine. Toženec je zaslišan kot stranka pojasnil, da ga tožnica ob srečanju 1. 11. 2011 ni niti pogledala, čeprav ji je večkrat pomagal, tudi pri selitvah. Pomanjkljive so bile tudi navedbe tožene stranke glede višine odškodnine oziroma je šlo za nesklepčen zahtevek, trditve so nesubstancirane in zahtevka ne utemeljujejo. Tožena stranka je predlagala poizvedbe pri ZZZS in Zavodu RS za zaposlovanje, o čemer sta se obe stranki strinjali, da sodišče sprejme odločitev po prejemu odgovorov na navedeni poizvedbi brez nove glavne obravnave, sodba pa glede tega nima nobenih razlogov. Ker je tožnica tako prejemala nadomestilo plače vse do 31. 12. 2011, bo tako obogatena, saj ji bodo pri sodbi prisojeni zneski plač in prispevki za socialno varnost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in sicer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2011 (ki je sicer nepravilno označen kot sklep – A5) in med samo izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku ukvarjalo tako z vprašanjem tožničinega spoštovanja navodil zdravnika (ko se je v času bolniške odsotnosti udeležila gostije, na kateri je plesala), kot tudi s tem, ali je tožnica odpotovala iz kraja bivanja (obisk na pokopališču v kraju A dne 1. 11. 2011). Do obeh očitkov se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo, podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zato ni podana niti kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do dopisov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE ..., št. …. z dne 8. 5. 2012 (list št. 31) in odgovora Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba …., Urada za delo …., št. ..., katerih pribavo je predlagala tožena stranka zaradi ugotovitve, ali je tožnica v času trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejemala nadomestilo za bolniško oziroma za nezaposlenost. Vendar pa to ni odločilno. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo opisnemu tožničinemu zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 3. 11. 2011 do 1. 2. 2012, bo lahko tožena stranka eventualne ugovore glede višine obveznosti nadomestila plače lahko uveljavljala v izvršilnem postopku. Zato pritožbene navedbe glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka dejansko pomenijo nestrinjanje tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede česar pa pritožba ni utemeljena.

V skladu s 7. alineo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS, OE ... z dne 26. 10. 2011 (ki se nanaša na tožničino bolniško odsotnost od 22. 10. 2011 do 15. 11. 2011 – priloga A11) izhaja, da je bila tožnici dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov da tožnici njen izbrani osebni zdravnik. Tožničin izbrani zdravnik dr. D.D. pa je zaslišan kot priča izpovedal, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno s 16. 9. 2011, zato njena udeležba, sicer v času bolniške odsotnosti dne 17. 9. 2011, ni bila sporna, saj je bilo zdravljenje zaključeno 16. 9. 2011, udeležba pa tudi ni pomenila škodljivega ravnanja in se zaradi tega tožničino zdravstveno stanje ni poslabšalo. Prav tako je priča pojasnila, da obisk pokopališča ni bil v nasprotju z njegovimi navodili. Ker je priča tudi izpovedala, da se je tožnica lahko gibala v radiusu do 20 km, torej do bolnice v kraju C, je sodišče prve stopnje glede obeh očitanih kršitev ugotovilo, da nista podani.

V zvezi s prvo je ugotovilo, da tožnica ni dobila navodila, da se ne sme udeležiti gostije. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bilo njeno zdravljenje zaključeno 16. 9. 2011, zato ni logično pričakovati od zdravnika, da bo tožnici dal navodila, če le-ta pojmovno niso potrebna. Vsa razglabljanja tožene stranke s tem v zvezi so torej neutemeljena. Prav tako njene prisotnosti na zabavi ni mogoče šteti kot odhoda iz kraja bivanja, za katerega bi potrebovala odobritev izbranega osebnega zdravnika. Ker je dr. D.D. pojasnil, da je bilo zdravljenje končano, njegova odobritev ni bila potrebna. Ker je dr. D.D. pojasnil, da bi bile eventualne škodljive posledice za zdravje zaradi udeležbe na gostiji in plesa podane že takoj naslednji dan, teh posledic pa ni bilo, ni odločilno pritožbeno poudarjanje, da je tožnica posebej divje in radoživo plesala na zabavi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da njenega odhoda na pokopališče, ki je 5 km oddaljeno od kraja bivanja, ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja, saj je imela tožnica odobreno gibanje še v večjem območju izven kraja bivanja. Ker ta obisk tudi ni bil v nasprotju z navodili in po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni vplival na poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja, tudi to ravnanje tožnice ne predstavlja kršitve pogodbenih obveznosti in ni podlaga za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker ima tožnica zaradi ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, je sodišče druge stopnje glede tega pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka spregleda, da je tožnici očitala hujše, naklepno kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar nadaljevanje pogodbenega razmerja ni več mogoče, tudi zaradi očitkov glede tožničinega odnosa do tožene stranke ter njene nehvaležnosti, saj ji je tožena stranka pred tem pomagala pri selitvi. Tudi v sodnem postopku je tožena stranka navedla, da se tudi zaradi tega spora psihiatrično zdravi. Po drugi strani pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica sedaj zaposlena pri drugem delodajalcu. Vse to so okoliščine na obeh straneh, ki utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sicer predlagala tožnica.

Ker je sodišče ugotovilo bistvene okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine iz 118. člena ZDR in sicer, da se je tožnica skoraj takoj zaposlila pri drugem delodajalcu za določen čas (pri toženi stranki je bila zaposlena za nedoločen čas), kjer pa prejema nižjo plačo, da je upoštevalo delovno dobo tožnice pri toženi stranki, starost in izobrazbo tožnice, je pravilno prisodilo odškodnino v višini devetih minimalnih plač oziroma v znesku 6.732,90 EUR.

Ker sodišče druge stopnje tudi glede odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in odškodnine po 118. členu ZDR ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija, in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.