Jedro

Ker pri tožniku niso bili podani utemeljeni razlogi (bolezen ali drugi podobni razlog) za prestavitev zdraviliškega zdravljenja, določenega za določeno obdobje, tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do zdravljenja v naravnem zdravilišču tako, kot mu je bila že priznana z odločbo toženca, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 10. 2010 in št. ... z dne 6. 9. 2010 ter da se mu prizna pravica do zdravljenja v naravnem zdravilišču, tako kot mu je bila že priznana z odločbo toženca št. ... z dne 24. 8. 2010. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da si kot bolnik po možganski kapi, kot zavarovana oseba in človek, ki je bil s puško v roki udeležen za osamosvojitev Slovenije, ni zaslužil, da imenovani zdravnik posega v njegove pravice do zdravljenja in da zaradi bolečin v prsih in strahu pred srčno kapjo, ne bi smel na pregled k ustreznemu specialistu. Ker v juliju in avgustu ni bilo na razpolago zdravnikov, je opravil samo preglede na dopplerju in vratnih žilah, ne pa pri kardiologu, ki je bil nujno potreben. Oba zdravnika dr. A.A. in dr. B.B. kot izvedenec, sta se ravnala po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne pa kot zdravnika s sočutjem do bolnika. Ne strinja se s postopki in ravnanjem zdravnikov. Poudarja, da ga je domov poslalo zdravilišče, dokler ne dobi odločbe za podaljšanje zdraviliškega zdravljenja. Z zavrnitvijo nadaljnjega zdravljenja mu je bilo omogočeno zdravljenje okončin za boljše gibanje in samostojno življenje v C.. Leva roka je ostala brezčutna, okorela in brez občutka v prstih. Zaveda se, da je njegovo roko po tolikšnem času težko izboljšati. Upa, da sodišče ne bo upoštevalo samo pravil in mnenja zdravnikov. Dodatno pojasnjuje zakaj se ni mogel udeležiti obravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 25. 10. 2010 in prvostopno odločbo z dne 6. 9. 2010. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da tožnik ni opravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču. Takšno odločbo je zdravstvena komisija z dokončno odločbo potrdila kot pravilno in zakonito ter zavrnila tožnikovo pritožbo.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so pri tožniku obstajali utemeljeni razlogi, zaradi katerih v roku določenem v odločbi z dne 24. 8. 2010, ni nastopil odobrenega zdraviliškega zdravljenja.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). V 48. členu Pravil je določeno, da zdraviliško zdravljenje traja praviloma 14 dni. Izjemoma sme imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija predlagati daljše zdravljenje ali ga na predlog zdravilišča podaljšati do 28 dni, če je s tem pričakovati občutno boljši uspeh rehabilitacije. Zdraviliško zdravljenje se izvaja v določenem trajanju brez prekinitev. Če prekinitev zahteva zavarovana oseba, izgubi pravico do nadaljevanja zdraviliškega zdravljenja. Nadalje je v 198. členu Pravil določeno, da če imenovani zdravnik ugotovi, da pri zavarovani osebi obstajajo strokovni razlogi za zdraviliško zdravljenje, izda sklep. V sklepu opredeli vrsto, obliko oziroma standard in trajanje zdraviliškega zdravljenja. Glede na določbo 199. člena Pravil, sklep velja samo za obdobje, ki je na njem označeno. Če zavarovana oseba v času, ki ji je bil določen za zdraviliško zdravljenje zaradi bolezni ali zaradi drugih utemeljenih razlogov ne more v zdravilišče, ali je zdravljenje prekinjeno, mora o tem obvestiti zavod in zdravilišče, kamor je bila napotena. V utemeljenih primerih sme oseba s soglasjem imenovanega zdravnika uresničiti pravico do zdraviliškega zdravljenja tudi v poznejšem roku, vendar najpozneje v treh mesecih.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku odobreno zdraviliško zdravljenje po prestani možganski kapi v zdravilišču D. od 9. 8. 2010 do 23. 8. 2010. Nato je bilo tožniku z odločbo toženca št. ... z dne 24. 8. 2010 odobreno še 7 dni tega zdravljenja, od 30. 8. 2010 do 6. 9. 2010. Izdane odločbe in obdobja odobrenega ter podaljšanega zdraviliškega zdravljenja, kažejo na to, da je bilo pri tožniku zdraviliško zdravljenje odobreno od 9. 8. 2010 do 23. 8. 2010 res prekinjeno, tako kot navaja pritožba, nato pa z odločbo z dne 24. 8. 2010 odobreno še za 7 dni, od 30. 8. 2010 do 6. 9. 2010. Kljub takšnemu postopanju toženca in določbe 48. člena Pravil pa pritožbena navedba, da gre za napako zdravstva, v tem postopku, v katerem sta predlog presoje dokončna odločba toženca z dne 25. 10. 2010 ter prvostopna odločba z dne 6. 9. 2010, ne more biti upoštevna. V določbi 48. člena Pravil je sicer določeno, da se zdraviliško zdravljenje izvaja v določenem trajanju brez prekinitev in ne sankcionira toženca ali tretjo osebo, če ta zahteva prekinitev zdraviliškega zdravljenja, pač pa le zavarovano osebo. Tožnik tudi odločbe z dne 24. 8. 2010, s katero mu je toženec odobril zdraviliško zdravljenje še za 7 dni, od 30. 8. 2010 do 6. 9. 2010, ni izpodbijal. V tej smeri, torej, da se ne strinja, da je bilo zdraviliško zdravljenje prekinjeno, odločbe ni izpodbijal niti ni uveljavljal, da se mu zdraviliško zdravljenje odobri oziroma podaljša že od 24. 8. 2010 dalje.

Glede na izpodbijani odločbi toženca z dne 25. 10. 2010 in z dne 6. 9. 2010 in sporno vprašanje, ali so obstajali utemeljeni razlogi (bolezen ali drugi razlogi), zaradi katerih tožnik v času, v katerem je bil v odločbi z dne 24. 8. 2010 določen termin za zdraviliško zdravljenje (od 30. 8. do 6. 9. 2010), ni mogel v zdravilišče, je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, predvsem v mnenju sodnega izvedenca, imelo dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Mnenje izvedenca, da pri tožniku ni bilo utemeljenih zdravstvenih razlogov za prestavitev odobrenega zdraviliškega zdravljenja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča strokovno dovolj argumentirano z izvidi in ugotovitvami specialistov, ki so tožnika v relevantnem obdobju zdravili. Mnenju izvedenca ali posameznim njegovim ugotovitvam tožnik ni ugovarjal. Po mnenju izvedenca nobena od številnih preiskav pri tožniku ni pokazala bistvenih poslabšanj ali novih bolezenskih sprememb, da pa bi možne vzroke zdravstvenih težav, ki jih je navajal tožnik, vsekakor v času zdravljenja v bolnici odkrili. Razen tega je izpostavil, da je pregled žil na nogah dne 3. 8. 2010 izključil potrebo po nujnem, hitrem in prednostnem zdravljenju in da kontrolni pregled in mnenje fiziatrinje z dne 21. 3. 2011 v celoti potrjujeta, da pri tožniku ni bilo utemeljenih (objektivnih) razlogov za prestavitev odobrenega zdraviliškega zdravljenja v letu 2010. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku ni bilo podanih utemeljenih razlogov zaradi bolezni ali zaradi drugih razlogov, za prestavitev zdraviliškega zdravljenja določenega za čas od 30. 8. 2010 do 6. 9. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Navedeno pomeni, da sodniki sodijo na podlagi zakona in drugih predpisov, ki so izdani na podlagi zakona in v skladu z njim.

Po zakonu (243. člen ZPP) sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedenec poda mnenje na podlagi pravil znanosti in stroke in sicer po svoji najboljši vednosti in vesti. S pomočjo pravil znanosti, stroke in izkušenj sklepa na druga dejstva, to je na tista dejstva, ki so v postopku sporna in na katera je dolžan odgovoriti na vprašanja sodišča, postavljena v posebnem sklepu. Drugačno postopanje izven navedenih okvirjev in mimo veljavnih predpisov je v nasprotju z določbo 3. člena Zakona o sodiščih in 125. členom Ustave RS. Glede na navedeno, ne samo sodišče prve stopnje, ampak tudi pritožbeno sodišče ni imelo podlage, da bi v sporni zadevi odločilo mimo zakona in pravil, izdanih na podlagi 26. člena ZZVZZ, kot zmotno pričakuje pritožba.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.