Jedro

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,1 s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da so Notarski zapis SV ***/** z dne 24. 7. 2008, Kreditna pogodba št. *** z dne 18. 7. 2008 in Sporazum o zavarovanju terjatev z dne 24. 7. 2008 nični (I. točka izreka) ter da sta vknjižbi hipoteke pod ID pravice *** pri glavni nepremičnini: katastrska občina ..., parcela 4075 in pri nepremičnini: katastrska občina ... parcela 4074, ki sta bili vknjiženi v korist tožene stranke (v nadaljevanju toženka) na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve SV ***/** z dne 24. 7. 2008, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa, neveljavni in se izbrišeta (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 9.965,80 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev pod vtisom širše problematike kreditov v švicarskih frankih (v nadaljevanju tudi frank ali CHF), ne upoštevaje posebnosti dejanskega stanja v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka sprejela precej bolj konzervativen pristop k odobravanju kreditov v tuji valuti, pri tem upoštevaje dejstvo, da kreditojemalec v tuji valuti poleg rizika spremembe obrestne mere nosi tudi riziko spremembe tečaja.

Vztraja, da je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost (v tej zvezi sklicuje na sodno prakso Sodišča EU in Vrhovnega sodišča), zato je procesno dokazno breme prešlo na tožnika. V tem smislu je treba presojati, katere relevantne okoliščine naj bi bile tožniku zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bil opozorjen. Tega pa sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe ni ustrezno storilo in je zadevo povsem posplošilo ter presojalo ex post skozi prizmo (sedanjega) poznavanja realiziranih tveganj.

V zvezi z vprašanji, kaj je toženka v zvezi z bodočim gibanjem tečaja CHF/EUR mogla in morala pričakovati, kakšen interes je imela toženka in katerih informacij, vključno s tveganji, ki jih prinašajo krediti v CHF, naj toženka ne bi delila s tožnikom, se pritožba sklicuje na izvedensko mnenje A. d.o.o., do katerega se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo ter tako kršilo 22. in 25. člen Ustave RS. Izpostavlja posamezne ugotovitve navedenega izvedenskega mnenja, iz katerih po mnenju pritožbe izhaja (kar naj bi sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo), da je tveganje apreciacije zaradi posledic finančnih ali gospodarskih pretresov neznano, zato ni mogoče vnaprej sklepati ne o timingu ne o intenzivnosti ustrezne apreciacije franka, če bi prišlo do pretresov v gospodarstvu. Tveganja gospodarskih pretresov so neznana, praviloma v naprej ni znan timing (ali njegova verjetnostna porazdelitev), niti intenzivnost (ali njena verjetnostna porazdelitev), niti vrsta teh pretresov, zato ni jasno, kako bi jih lahko vključili v napovedovanje tečaja, ki je praviloma empirične narave. Po prepričanju pritožbe je na podlagi ugotovitev navedenega izvedenskega mnenja jasno, da toženki pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF v letu 2007 in 2008 ni moč utemeljeno očitati, da v predpogodbeni fazi ni „igrala z odprtimi kartami“ iz razloga, ker bi glede na lastnost valute CHF kot varnega zatočišča, nadalje ob upoštevanju trenda rasti CHF nasproti drugim valutam (ki dejansko ne obstoji) ter različne dokumente, mogla in morala vedeti za apreciacijo CHF nasproti EUR, do katere je dejansko prišlo v letu 2009, in da razlogi, ki so dejansko pripeljali do apreciacije CHF naproti EUR, niso povezani z lastnostmi navedenih valut, temveč so posledica okoliščin, ki jih v letu 2007 in 2008 ni bilo možno predvideti oziroma pričakovati. Glede na to je po mnenju pritožbe napačna presoja oziroma izhodišče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil seznanjen s tem, da bo CHF napram ostali valutam v obdobju 30 let zrasel za trikrat, kar se je dogajalo v obdobju, ko je toženka začela pozivati h konverziji predmetnega kredita v EUR. Tega toženka niti ni vedela niti ni bila dolžna vedeti, očitek sodišča prve stopnje pa je zgolj posledica ex post presoje navedene situacije. Treba je upoštevati dejansko stanje, kot je obstajalo v času sklepanja pogodbe, ne pa dejansko stanje, kot ga poznamo danes. Sodišče prve stopnje bi se moralo zavedati nevarnosti sklepanja na podlagi tega, da pozna kasnejši razvoj dogodkov (obseg apreciacije CHF) in možnost takega pristranskega sklepanja izključiti. Sodišče prve stopnje tega očitno ni storilo in je svoje zaključke napravilo ravno pod vtisom dejstev, ki v času sklepanja pogodbe niso bila znana in strankam niso mogla biti znana. Ob upoštevanju navedenega izvedenskega mnenja in ob prepovedi posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij, je zato neutemeljen očitek sodišča prve stopnje toženki v smislu, da bi morala toženka v predpogodbeni fazi tožniku predstaviti gibanje tečaja CHF/EUR bolj ali drugače, kot je to storila in razkriti tudi druge okoliščine, ki jih je poznala ob sklenitvi pogodbe in so značilne za sklenjeni posel. Tudi sicer ob upoštevanju nenapovedljivosti bodočega gibanja tečaja kreditojemalcem v tuji valuti tak prikaz ne bi podal relevantne informacije pri odločanju v smeri sprejema (bolj) preudarne odločitve.

Upoštevaje vse navedeno je po mnenju pritožbe nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je iz predložene listinske dokumentacije mogoče zaključiti, da je v bančnih krogih obstajalo znanje oziroma zavedanje o tveganju kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi lahko vplivala na višino anuitete in sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov, kar naj bi izhajalo iz poročil Banke Slovenije o finančni stabilnosti. Zahteve sodišča prve stopnje, da bi morala toženka tožniku razkriti poročila Banke Slovenije, so v nasprotju s stališču SEU in VSRS, prav tako gre po prepričanju pritožbe za povsem poenostavljeno razumevanje in enostransko razlago poročil Banke Slovenije. Takšno stališče sodišča prve stopnje je prav tako obremenjeno z ex post presojo (kasneje) realiziranih tveganj, kar je očitno nepravilno. Pričakovanja Banke Slovenije se tudi niso uresničila, zato ni bilo potrebno opozarjati tožnika na pričakovanja Banke Slovenije, ki v času sklenitve pogodbe niso bila več aktualna in relevantna.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na poslovni poročili toženke za leti 2004 in 2005, saj le-ti ne obstajata – toženka je bila ustanovljena šele leta 2006. Iz teh naj bi izhajalo, da je toženka v preteklosti navedla, da bo vzpodbujala rast stanovanjskih kreditov z valutno klavzulo. Pri tem sodišče prve stopnje navaja, da je bila toženka uspešna, saj je v letnih poročilih za nadaljnja leta poročala o rasti stanovanjskih kreditov in znotraj teh še posebej o tistih z valutno klavzulo. Tak očitek je protispisen in napačen. Tudi v kolikor bi bil namen toženke vzpodbujati rast tovrstnih kreditov, zaradi navedenega ni mogoče zaključiti, da ni bil interes toženke, da bi kreditojemalce, tudi tožnika, ob sklenitvi kreditne pogodbe informirala z izčrpnimi in popolnimi podatki o tveganjih produkta v tuji valuti. Toženka je pojasnila in dokazala, da kredita v CHF, katerega je uvedla kot zadnja banka s sedežem v RS šele tekom leta 2007 izključno zaradi povpraševanja strank, nikoli ni oglaševala, da je primarno vedno ponudila kredit v EUR, da ni posebej stimulirala delavcev za sklepanje kreditnih pogodb v CHF.

Tožniku je bil naprej ponujen kredit v EUR, kredit v CHF pa je že poznal z banke X. Tožnik v postopku proti navedeni banki ni uspel dokazati, da banka ni pravilno in celovito izpolnila pojasnilne dolžnosti, zato je nelogično in nenavadno, da bi to lahko dokazal v zvezi s kasnejšim istovrstnim produktom v predmetni zadevi. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik le na splošno opozorjen na možnost spremembe tečaja in da naj ne bi bil seznanjen, da bi to vplivalo tudi na višino glavnice, so po prepričanju pritožbe protispisne in nepravilne. Kreditna pogodba nikjer ne določa, da bi bilo tveganje minimalno, iz 10. odstavka na str. 4 notarskega zapisa SV ***/** z dne 24. 7. 2008 izhaja, da kreditojemalec s podpisom pogodbe izrecno potrjuje, da je seznanjen s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njegovo zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzema, kar se tožniku ni zdelo nenavadno ali nelogično glede na informacije, ki naj bi jih po lastnih trditvah dobil od delavcev banke pred sklenitvijo pogodbe. Izpolnitve pojasnilne dolžnosti na način, kot je izpovedal tožnik, ni potrdila nobena od zaslišanih prič, delavcev banke. Nadalje se sklicuje na posamezne dele izpovedi tožnika in navaja, da je tožnik navedbe in izpoved prilagajal potrebam tega postopka. Nasprotno pa je priča B. B. na obeh zaslišanjih izpovedala vsebinsko enako o ustrezno in pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Drži, da izračun, ki ga je opisala navedena priča, morebiti ne predstavlja simulacije posledic spremembe gibanja tečaja v ožjem smislu, vendar tega veljavna zakonodaja ni zahtevala niti v času sklenitve sporne kreditne pogodbe niti sedaj. Prav tako je sodna praksa zavzela stališče, da izvedba simulacije ni edini način za pravilno in celovito izvedbo pojasnilne dolžnosti. Ob upoštevanju podjetnosti tožnika in s tem povezanega njegovega znanja in razumevanja ekonomije, ni dvomiti, da se je zagotovo zavedal, ob upoštevanju pojasnil B. B. (pa tudi če teh ne bi bilo) posledic spremembe tečaja na višino obroka in na višino preostale glavnice. V tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbo VSRS II Ips 32/2019 ter navaja, da potrošnika ni moč obravnavati kot povsem neuke stranke in se od njega lahko zahteva in pričakuje določena stopnja skrbnosti pri sklepanju poslovnih razmerij, v katere stopa. V kolikor ta ni podana, potrošnik kljub pravilni in celoviti izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ne more razumeti posledic sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti. Priče C. C. in Č. Č., D. D. in E. E. nikoli niso bili v stiku niti z B. B. niti s tožnikom in je njihovo zaslišanje neustrezen dokaz. C. C. in Č. Č. niti v svoji zadevi nista uspela prepričati sodišča, da je tožena stranka nepravilno izvedla pojasnilno dolžnost, zato je še toliko bolj nenavadno, da jima je sodišče prve stopnje poklonilo vero v predmetni zadevi. V zvezi z oceno izpovedb prič, ki so sami kreditojemalci kreditov v CHF, je treba upoštevati njihovo eventualno pristranost, poleg tega pa pritožba opozarja na vpliv obvestil in člankov v različnih medijih, na podlagi katerih si lahko kreditojemalci ustvarijo predstavo, da tudi sami na tečajni riziko niso bili opozorjeni, pri čemer pa se ne spominjajo natančno, kako je potekal postopek na banki, saj so sklepali kreditne pogodbe v CHF 10 ali več let pred izvedbo zaslišanja. Prav tako so izpovedbe tožnika in prič različne, zato samega postopka informiranja ni mogoče ne posplošiti, ne poenostaviti, niti ne razlagati skozi prizmo prič, ki sploh niso bile stranke kreditne pogodbe in niso bile udeležene v postopku konkretnega informiranja. Po prepričanju pritožbe je neustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil s strani toženke postopek informiranja strank utečen in formaliziran na način, kot so to pojasnile navedene priče, saj so njihove izpovedi ne samo različne med seboj, temveč tudi različne od izpovedi tožnika.

Tožena stranka je bila prisiljena uvesti kredit v CHF zaradi povpraševanja na trgu, kar je zanjo predstavljalo dodatne stroške, pribitek je bil pri kreditih v CHF in v EUR enak, z vidika donosnosti ob upoštevanju zgolj obrestne mere, sta bila za banko oba produkta enakovredna, kar v ničemer ne nakazuje, kaj šele dokazuje, da bi toženka pri tem ravnala slaboverno in tožniku želela prikriti relevantne informacije, s katerimi naj bi sama razpolagala. Ne vzdrži tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila toženka v slabi veri zgolj zato, ker je zaradi svoje konkurenčnosti na trgu začela tržiti kredit v CHF in ker je o tem poročala v svojih poročilih. Toženka ni nikoli pogojevala odobritve kredita v CHF s tem, da kreditojemalec sklene pogodbo s toženko še za kakšen drug bančni produkt. Strankam se je zgolj ponudila možnost odprtja podračuna v CHF, da jim je bilo na ta način omogočeno udobnejše odplačevanje kredita, ni pa bila stranka, ki se je odločila za CHF kredit, tega dolžna storiti, da bi ji bil kredit odobren. Pomembna okoliščina pa je tudi, da tožnik kredita ni potreboval za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje tudi ni predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, tako ne vpliva na tožnikovo pravico do doma.

Navaja, da je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožnik vrniti, ne pa, koliko to znaša v EUR. V trenutku sklepanja pogodbe med obveznostjo toženke in tožnika zato ni bilo znatnega neravnotežja. Znatno neravnotežje, ker je anuiteta, izražena v CHF, zaradi padca EUR, v EUR postala višja, bi lahko nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu. Ker pa gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ni mogoče sprejeti stališča, da so vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalca in da bi zato znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe. V tem delu je šlo namreč za dopusten element aleatornosti. Aleatorost takšne pogodbe ter posledične spremembe višini izpolnitve potrošnika v protivrednosti valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, pa so z zakonom izrecno dovoljene, zato takšna klavzula ne more biti nepoštena in s tem nična, ne ozirajoč se na obseg tveganja, ki se realizira med izpolnjevanjem. Valutne spremembe so bistvena značilnost aleatornosti pri takšni kreditni pogodbi. Zavrniti gre tudi stališče, da bi bil obstoj znatnega neravnotežja v danem primeru popolnoma očiten. Toženka ni vedela za visoko nevarnost in možnost ter tudi ne verjetnost gibanja tečaja CHF v smeri tolikšne krepitve tega, kot že pojasnjeno niti ni morala niti mogla vedeti. Niso izkazane katerekoli informacije v času pogajanj s tožnikom, ki bi jih toženka že poznala, vendar mu teh informacij ne bi posredovala. Odločilno merilo presoje pa ne more biti, kako pogodbeni pogoj ex post vpliva na pravice in obveznosti strank. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja A. d.o.o., bi lahko ob odobritvi kredita sklepali, da bi bil kredit v frankih pri podobnih pogojih kot pri analiziranem kreditu na dolgo razdobje za kreditojemalca še vedno bolj ugoden kot kredit v evrih, navkljub vsem izrednim dogodkom, ki bi se (glede na dolgoletne izkušnje) lahko pričakovali v takšnem obdobju. Pri tem opozarja na odločbe VSRS, in sicer Sklep II Ips 137/2018 ter Sodba in sklep II Ips 195/2018, ki je zavzelo stališče, da zanesljive in natančne napovedi glede obstoja in obsega spremembe valutnega tveganja niso mogoče, ker je v sami naravi tveganja tudi nepoznavanje dogodkov, do katerih bo prihajalo v prihodnosti. Navedeno stališče je tudi skladno z izvedenskim mnenjem A. d.o.o., da nihanja vrednosti tečaja ni možno niti zadovoljivo pojasniti, kaj šele napovedati, ne na osnovi tržnih informacij in ne na osnovi modelov.

V normalnih okoliščinah, ko bi bile tečajne spremembe odvisne od ekonomskih osnov (torej obrestnih razlik) bi torej bilo tveganje izgube zaradi večje apreciacije enako ugodnostim, ki bi jih povzročile razlike v obrestih merah, torej bi bilo za pričakovati, da bi kreditojemalci pridobili z nižjimi obrestnimi merami toliko, kot bi zaradi obrestne razlike izgubili z večjo apreciacijo tečaja. Torej ne bi bilo mogoče govoriti o neuravnoteženosti pravic. Izjema so seveda večja neravnotežja na trgu, ki lahko povzročijo večja nihanja (apreciacijo ali depreciacijo) tečaja, ki so neodvisna od ekonomskih osnov, saj ima frank status valute varnega zavetja. Kakšno pa je pričakovano odstopanje pri apreciaciji oziroma depreciaciji tečaja pri takšnih tržnih neravnotežjih pa ni mogoče ex ante kvantificirati – primerjati, saj gre za neznano tveganje, ki ga ni mogoče napovedati, torej tudi ni mogoče za nazaj oceniti, ali gre za neuravnoteženost pravic in obveznosti pogodbenih strank ob sami sklenitvi pogodbe.

Sodišče prve stopnje je spregledalo bistven riziko banke pri kreditih, da ji kredit s strani kreditojemalca ne bo vrnjen in tudi poplačila z realizacijo zavarovanja ne bo možno doseči. Banka nosi kreditno tveganje, tečajno tveganje kreditojemalca pa ni nezavarovano, saj lahko kadarkoli zahteva konverzijo kredita v EUR. S tem, ko je bilo tečajno tveganje prevaljeno na kreditojemalca, banka sama po sebi ni ustvarila nobenih nesorazmernih koristi, temveč je bila njena korist enaka kot pri vseh kreditnih poslih in predstavlja razliko med obrestno mero, po kateri si je toženka CHF izposodila, in obrestno mero, po kateri je CHF posodila tožniku. Z vidika tečaja je bil položaj toženke nevtralen, ni pridobivala in ni izgubljala. Po drugi strani pa bi tožnik iz razloga, ker se je odločil za kredit v CHF ter dosegel nižjo anuiteto in nižje skupne stroške kredita, kot če bi se odločil za kredit v EUR, lahko v primeru obratne situacije, apreciacije EUR nasproti CHF v času trajanja pogodbe še dodatno pridobil. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi gre, tako kot v zadevi naslovnega sodišča I Cp 381/2023, za vprašanje ničnosti kreditne pogodbe, vezane na CHF, zato pritožbeno sodišče ponavlja v navedeni zadevi podane argumente, predvsem glede materialnopravne podlage ter relevantne sodne prakse Sodišča EU in Vrhovnega sodišča, glede na pritožbene navedbe pa dodaja, kot sledi.

7. Dejanski okvir zadeve: - tožnik kot kreditojemalec je s toženko kot kreditodajalko dne 18. 7. 2008 v notarskem zapisu SV ***/** sklenil Pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. *** (Pogodba), s katero je tožnik kot kreditojemalec pridobil devizni kredit v višini 59.000 CHF (švicarski frank), kar je znašalo po srednjem tečaju BS za CHF na dan odobritve 24. 7. 2008 35.801,00 EUR; - doba vračanja znaša 360 zaporednih mesečnih anuitet oziroma 30 let (ob sklenitvi Pogodbe je znašala anuiteta 312,20 CHF), pri čemer prva anuiteta zapade v plačilo 1. 9. 2010, zadnja pa 1. 8. 20401; - znesek kredita v štirih delih je bil izplačan tožniku v EUR2; - v zavarovanje kredita je bila ustanovljena hipoteka; - obrestna mera za kredit je ob sklenitvi Pogodbe znašala 4,874 % letno in je sestavljena iz seštevka povprečja 3 in 12 mesečnega LIBOR-ja (ob sklenitvi 3,024 %) in pribitka v višini 1,850 %; - tožnik je vzel kredit za investicijo in obnovo stare hiše v Prekmurju; - kredit je bil tožniku izplačan v štirih delih in sicer 25. 7. 2008 v višini 20.000 CHF (oziroma 12.135,92 EUR), 28. 11. 2008 9.300 CHF (5.921,68 EUR), 2. 6. 2010 8.600 CHF (6.016,93 EUR) in 29. 7. 2010 21.100 CHF (15.189,69 EUR)3; - tožnik je imel odlog (moratorij) plačila kredita do 1. 9. 2010, ko je zapadla prva anuiteta v plačilo, do takrat (od 1. 8. 2008 do 1. 8. 2010) pa je plačeval zgolj obresti4; - ob sklenitvi Pogodbe 18. 7. 2008 je znašala vrednost EUR 1,627 CHF, na dan plačila prve anuitete 1. 9. 2010 pa je vrednost EUR znašala 1,2967 CHF5; - zaradi apreciacije6 CHF, posebej v letih 2011, 2012 in do leta 2015, ko je prišlo do visokega porasta CHF v primerjavi z EUR kot domače valute, se je kreditna obremenitev tožnika povečala in je tožnikova obveznost ob rednem plačevanju mesečnih anuitet v novembru 2017 znašala 47.078,58 CHF, kar je glede na tečaj na dan 17. 11. 2017 (EUR je 1,1518 CHF) znašalo 40.873,92 EUR; - tožnik je v času od 1. 9. 2010 do 31. 11. 2017 (7 let in 2 meseca) odplačal skupno 17.382,47 EUR, dolžan pa je bil na dan 17. 11. 2017 še skupno 40.873,92 EUR oziroma 47.078,58 CHF7. 8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila ustrezno izpolnjena ter da sta podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke in znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank kot elementa presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Materialnopravna podlaga

9. Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

10. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

11. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.8 Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti.9 Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.10

12. Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji – PEU).

13. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna,11 ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. Torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

14. Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,12 s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).13

15. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.14 Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom.15 Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi Glede pojasnilne dolžnosti

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot).

17. Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.16 Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.17 Merilo presoje je tako objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, in ne subjektivno, vezano na podjetnost tožnika in s tem povezano znanje in razumevanje ekonomije ter dejstvo, da je predhodno že najel kredit v CHF, v zvezi s katerim naj v istovrstnem postopku ne bi uspel dokazati, da banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti (pritožba te navedbe ni utemeljila), na kar se sklicuje pritožba.

18. Po evropskem pravu se domneva, da se povprečen potrošnik – posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadevo II Ips 32/2019, v kateri je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v frankih razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj švicarskega franka, torej razmerje med evrom in frankom, lahko spremeni. Tudi če sta si praksi Vrhovnega sodišča in SEU še enotni v tem, da se povprečen potrošnik zaveda, da se razmerje med evrom in frankom lahko spremeni, to zavedanje samo zase ne dosega ravni, ki jo Direktiva 93/13 zahteva za sprejem informirane odločitve. Zavezujoča razlaga evropskega prava, ki jo je podalo SEU, zlasti v zadevah Paribas, in ima učinek ex tunc, je jasna. Finančna ustanova mora potrošnika opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika, zlasti v dolgoročnem obdobju, in imajo lahko znatne negativne posledice za finančne obveznosti potrošnika.18

19. Tudi če toženka ni vzpodbujala rasti stanovanjskih kreditov z valutno klavzulo in ni podlage za zaključek, da ni bilo v interesu toženke, da bi kreditojemalce ob sklenitvi kreditne pogodbe informirala z izčrpnimi in popolnimi podatki o tveganjih produkta v tuji valuti, kot navaja pritožba, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku dala zgolj splošna opozorila glede možnosti (minimalnih) sprememb tečaja.

20. Stališče pritožbe, da je dokaz z zaslišanjem prič - kreditojemalcev kreditov v CHF pri toženki (C. C. in Č. Č., D. D., E. E.) neprimeren, ker le-ti nikoli niso bili v stiku niti z B. B. niti s tožnikom ter niso bili stranke sporne kreditne pogodbe in niso bile udeležene v postopku konkretnega informiranja, je nepravilno. V predmetni zadevi se obravnava poslovni odnos, v katerem razen neposredno vpletenih (tožnik in referentka B. B.) ni bilo drugih oseb. O ključnih dejstvih za pravno presojo v takšni situaciji pa je mogoče sklepati na podlagi vseh dokazov, ki takšna dejstva lahko osvetlijo, med katere gotovo sodi tudi izpoved prič, ki so izpovedale o lastni izkušnji glede informiranja s strani toženke. Navsezadnje je tudi priča B. B., na katere izpoved se sklicuje pritožba, izpovedala v smislu splošne prakse informiranja kreditojemalcev pri toženki19. Pri tem pritožbi ne uspe omajati njihove verodostojnosti z navedbami, da C. C. in Č. Č. niti v lastni enakovrstni zadevi nista uspela prepričati sodišča, da je toženka nepravilno izvedla pojasnilno dolžnost20, da te priče želijo, da bi tožniki kot kreditojemalci v sporu uspeli ter da so njihove izpovedi pod vplivom obvestil in člankov v različnih medijih, saj se sami glede na potek časa (10 ali več let) ne spomnijo več, kako je postopek na banki potekal. Kljub temu, da njihove izpovedi niso identične, kar je popolnoma razumljivo, so v bistvenem enake, in sicer da jim tveganja niso bila pojasnjena ter da jim je bil kredit v CHF predstavljen kot varen, ker nihanj tečaja ni pričakovati oziroma bodo ta minimalna in bodo povzročila minimalne spremembe mesečnih obrokov. Tako so po eni strani ovrgle izpoved priče B. B., da so pri toženki vsem strankam predstavili graf gibanja tečaja v preteklosti in primere izračunov na podlagi sprememb tečaja, ter po drugi strani pritrdile izpovedi tožnika, da mu je bilo pojasnjeno, da bodo gibanja tečaja in posledično spremembe mesečnih obrokov minimalne.

21. Prav tako pritožba z izpostavljanjem posameznih delov izpovedi tožnika ne uspe prepričati, da je tožnik navedbe in izpoved prilagajal posameznim potrebam tega postopka. Tožnik je namreč pojasnil, da za kredit v EUR ni bil sposoben, ker je bilo le-tega mogoče dobiti za maksimalno 20 let, ter da je bilo nihanje tečaja med letoma 2007 in 2008 še v sprejemljivih okvirjih. Izpoved tožnika, da je B. B. rekla, da to ni višja matematika (sedmi odstavek na 15. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 30. 6. 2021), pa se ne nanaša na komunikacijo v predpogodbeni fazi, kot skuša predstaviti pritožba, temveč na izpoved priče B. B. - na to se je nanašalo tudi vprašanje pooblaščenca toženke (šesti odstavek na 15. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 30. 6. 2021).

22. Tožnik bi moral prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Tožnik na podlagi danih pojasnil ni bil poučen, da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da je neomejeno prepuščen zakonitostim trga, kar ima lahko zanj tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

23. Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izvedensko mnenje in navedbami, da toženka ni mogla vnaprej sklepati ne o timingu ne o intenzivnosti ustrezne apreciacije franka, do katere je prišlo zaradi okoliščin, ki jih v letu 2007 in 2008 ni bilo možno predvideti oziroma pričakovati. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.21

24. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti je tožnik pri sklepanju kreditne pogodbe ostal v informacijsko podrejenem položaju in ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank

25. Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.22 Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. 26. Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.23

27. Sodišče prve stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.24 Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.25 Sodišče potemtakem presodi ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.26

28. Sodišče druge stopnje prav tako meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna, nepredvidljiva. Potrošnik po pojasnjenem utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da ne bo enostransko njegova obveznost odplačila v domači valuti povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnik ni bil izpostavljen le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

29. Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kot izpostavlja pritožba. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

30. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

31. Toženka po pojasnjenem ni upoštevala, da ima tožnik dohodke le v domači valuti in je bil s tem povsem izpostavljen valutnemu tveganju in valutnemu trgu, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnika, ki potencialno zelo velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogel pokriti s svojimi prihodki v domači valuti, s čimer bi zaradi plačilne nesposobnosti lahko zapadel v spiralo zadolženosti, kljub temu da to ne bi vplivalo na njegovo pravico do doma.

32. Po pojasnjenem je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke, ker pri sklepanju kreditne pogodbe ob neustreznih pojasnilih toženke tudi niso bili upoštevani navedeni socialni vidiki. Šele presoja navedenega pogodbenega pogoja kot nepoštenega lahko tožniku omogoči celovito uresničenje že pojasnjenega pozitivnega vidika pogodbene svobode in omogoči polno izravnavo podrejenega kreditnega razmerja.

33. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni niti jih (potrošniku) ni želela. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke.27 Da bi se toženka ob zadostni profesionalni skrbnosti lahko zavedala tveganj in potencialnih škodljivih posledic za potrošnika, izhaja iz poročil Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007 (priloge A6, A7 in A8 spisa)28, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, pritožba pa je tudi v tej zvezi neutemeljena.

34. Sodišče EU predpostavke znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.29 Pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, čeprav bi do neuravnoteženosti prišlo le ob nastopu določenih okoliščin in bi v drugih okoliščinah isti pogoj potrošniku lahko celo koristil.30 Navedeno pomeni, da pritožba neutemeljeno navaja, da je ključna presoja, koliko CHF mora tožnik vrniti, ter da bi bilo v normalnih okoliščinah tveganje izgube zaradi večje apreciacije enako ugodnostim, ki bi jih povzročile razlike v obrestnih merah, in ne bi bilo mogoče govoriti o neuravnoteženosti pravic oziroma da bi tožnik v primeru apreciacije EUR nasproti CHF v času trajanja pogodbe še dodatno pridobil. Posebej o pomenu klavzule o spremembi (konverziji)

35. Pritožba navaja, da je imel tožnik možnost konverzije, vendar spregleda, da v 1. členu obravnavane kreditne pogodbe dogovorjena konverzija ni niti opredeljena v korist potrošnika niti ni v prosti izbiri le-tega. Konverzija je prepuščena enostranski odločitvi (volji) banke. Tožnik v skladu z navedenim členom pogodbe ni imel pravice do konverzije, ampak jo je lahko le predlagal, banka pa je predlog lahko odobrila ali zavrnila brez navedbe razloga zavrnitve. Pri tem je bilo tudi izrecno določeno, da se mora pogodba ob zavrnitvi predloga izpolnjevati, kot je bilo dogovorjeno, torej z upoštevanjem neomejene valutne klavzule. Takšna možnost nedopustno utrjuje položaj banke kot močnejše stranke, ki določa usodo pogodbe.

36. Poleg tega od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti tudi zelo hudih negativnih posledic sklenjene pogodbe, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno oziroma pravočasno uresničil možnost konverzije. Realizacija konverzije, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob spremembi po tečaju na dan konverzije31 ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, ki je bilo pojasnjeno zgoraj. Možnost spremembe (konverzije) v evrski kredit tako potrošniku še ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami obravnavanega valutnega tveganja.

37. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku po sklenitvi Pogodbe (leta 2011 ali 2012 ter 2015) ponudila nov kredit v EUR, s katerim bi poplačal preostanek kredita v CHF na dan plačila (pritožba te ugotovitve ne izpodbija), kar pa po vsebini ni konverzija, temveč novacija. Možnost novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi.32 V skladu s prvim odstavkom 326. člena Obligacijskega zakonika je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila, prav tako ima po sodni praksi VSRS potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.33

38. Možnost konverzije oziroma novacije je torej nerelevantna za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

39. Po navedenem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

40. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krijeta vsak svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 4. člena Pogodbe. 2 Drugi odstavek 1. člena Pogodbe. 3 Priloga B4. 4 Drugi odstavek 4. člena Pogodbe. 5 Vrednost CHF se je v razmerju do EUR zvišala v tem času za več kot 21 %, tako je bila mesečna anuiteta ob sklenitvi Pogodbe 312,20 CHF (191,85 EUR). 6 Dvig kupne moči ene valute oziroma povečanje vrednosti tuje valute, v obravnavanem primeru CHF nasproti domači valuti. 7 Glede na izplačilo celotnega kredita v štirih delih je tožnik prejel skupno 39.964,22 EUR oziroma 59.000 CHF, na dan 31. 11. 2017 pa je dolžan odplačati še 47.078,58 CHF (od glavnice 59.000 CHF je odplačal 11.921,42 CHF) oziroma še 40.873,96 EUR, kar je 1.609,70 EUR več od prejete glavnice v takratni vrednosti 39.264,22 EUR. 8 Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve. 9 SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros. 10 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. 11 O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo. 12 SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve 13 USRS Odločba Up-14/21, 26., 27. , 39. in 40. točka obrazložitve. 14 Prav tam, 21. in 39. točka obrazložitve. 15 Prav tam, 25. točka obrazložitve. 16 SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance. 17 VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea. 18 VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. in 67. točka obrazložitve. 19 Iz njene izpovedi izhaja, da se je vse stranke pri toženki na valutno tveganje opozorilo na enak način in z enako vsebino. 20 Pritožba ta zaključek utemelji zgolj z navedbo, da z lastnim zahtevkom na ničnost kreditne pogodbe nista uspela, prav tako je bil zavrnjen tudi njun predlog za dopustitev revizije. 21 VSRS sodba II Ips 8/2022. 22 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve. 23 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve. 24 SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc. 25 Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve. 26 Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020. 27 VSRS sodba II Ips 8/2022. 28 Poročila Banke Slovenije je v tej zvezi upoštevalo tudi Vrhovno sodišče (vsaj) v zadevah II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023. 29 SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve. 30 C-229/19, 60. točka obrazložitve. 31 Peti odstavek 1. člena Pogodbe: Spremembo valute v evre izvede banka po prodajnem tečaju, spremembo valute v švicarske franke pa po nakupnem tečaju banke na dan, ko izvede spremembo. 32 SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. 33 VSRS sklep II Ips 7/2022.