Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Sporna odločba o dodelitvi stanovanja je zato nezakonita in ne more predstavljati pravnega naslova za prebivanje v spornem stanovanju.

Revidentovih navedb, da mu je bilo s sporno odločbo prvič dodeljeno stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada in da so se od njegovih osebnih dohodkov odtegovali prispevki v vojaški stanovanjski sklad, kot pravno nepomembnih pri odločanju v tej zadevi ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni dvoinpol sobno stanovanje in ga praznega izroči tožeči stranki. Ugotavlja, da ni sporno, da je bila za sporno stanovanje izdana stanovanjska odločba dne 21.8.1991. Takrat pa JLA ni mogla več razpolagati z nekdanjim stanovanjskim skladom, katerega je po 9. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje republika. Ni pomembno, da se je toženec v sporno stanovanje vselil že v začetku julija 1991. Po 10. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih je občan namreč pridobil stanovanjsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja, s katero pa toženec do 25.6.1991 ni razpolagal. Brez odločbe pa je občan lahko pridobil stanovanjsko pravico šele po dveh letih življenja v stanovanju. Toženec je v spornem stanovanju brez veljavnega pravnega naslova. Odločitev sodišča dodatno utemeljuje dejstvo, da je prejšnje stanovanje odkupila toženčeva hčerka. Ni sprejemljivo, da sta na ta način toženec in njegova hčerka pridobila dvoje stanovanj. Tudi v primeru zamenjave stanovanj pred 25.6.1991 bi toženec ob vselitvi v sporno stanovanje prvo stanovanje moral prepustiti stanodajalcu.

Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je pravnim zaključkom prvostopnega sodišča glede ocene, da v spornem primeru Komanda garnizona ni mogla veljavno razpolagati s spornim stanovanjem. Glede na pritožbene navedbe poudarja, da na odločitev ne more vplivati tudi to, da je toženec svoje prejšnje stanovanje prepustil Staninvestu.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi odpravi. Razlogi sodb obeh sodišč so po njegovem v nasprotju z določili sklepa Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991, po katerem je Republika Slovenija za 90 dni ustavila nadaljnjo implementacijo ustavnih aktov o osamosvojitvi. Toženec je bil 30 let zaposlen kot civilna oseba v JLA. Nikoli ni uspel v natečaju za stanovanja. So mu pa redno odtegovali prispevke za stanovanjski sklad od njegovih osebnih dohodkov. Pravni temelj v izpodbijanih sodbah je napačno pojasnjen. Izpodbijani sodbi sta tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki je pravna in socialna država.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvoinpol sobnega stanovanja, ki jo je dne 21.8.1991 izdala Komanda garnizona, Stanovanjski organ. Zakonitost odločbe, ki je predstavljala pravni naslov za vselitev v sporno stanovanje, je odvisna od okoliščine, ali je bila komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo navedene okoliščine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Tudi trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. Revident napačno razlaga sklep Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta skupna deklaracija. Z navedenim sklepom je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Prilogi k Skupni deklaraciji pa sta vzpostavili pravno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991 le na določenih področjih (npr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6. 1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba z dne 21.8.1991 je torej nezakonita in ne more predstavljati pravnega naslova za prebivanje v spornem stanovanju.

Pravnomočna odločitev, s katero je bilo ugodeno izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, je glede na povedano materialno pravno pravilna. Revidentovih navedb, da mu je bilo s sporno odločbo prvič dodeljeno stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada in da so se od njegovih osebnih dohodkov odtegovali prispevki v vojaški stanovanjski sklad, pa kot pravno nepomembnih pri odločanju v tej zadevi ni mogoče upoštevati.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).