Jedro

Kot dejanske stroške vzdrževanja premoženja je mogoče uveljavljati le tiste stroške, ki ohranjajo (in ne vzpostavljajo) uporabno vrednost stanovanja, če jih v času oddajanja premoženja v najem zavezanec plačuje sam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od davčne osnove 3 326,72 EUR po stopnji 25% v znesku 831,67 EUR. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v skladu s 318. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2) vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, ki ga je dosegel z oddajanjem več nepremičnin. V napovedi je tožnik uveljavljal normirane stroške v višini 40% od doseženega dohodka po prvem odstavku 77. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 78/08, v nadaljevanju: ZDoh-2), ki se mu upoštevajo pri odmeri. Na tej podlagi in na podlagi prvega odstavka 130. člena ZDoh-2 se tožniku izračuna in naloži v plačilo akontacija dohodnine od osnove, po stopnji in v znesku, ki sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračunavanje akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem, in v tem okviru še posebej na drugi odstavek 77. člena, ki določa, kdaj lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki zmanjšujejo davčno osnovo. Po tej določbi gre za stroške vzdrževanja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, če jih v času oddajanja premoženja v najem plačuje zavezanec sam. V konkretnem primeru pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik opravil investicijo pred oddajanjem stanovanja v najem, a še vedno v istem koledarskem letu. Pritožbene argumente oceni kot logične in razumljive, kljub temu pa meni, da mu dejanskih stroškov ni mogoče priznati. Dejanski stroški iz 77. člena ZDoh-2 so namreč stroški, ki ohranjajo vrednost premoženja in se razlikujejo od izrednih stroškov v smislu investicij, ki povečujejo vrednost ali celo spreminjajo uporabnost premoženja. V konkretnem primeru investicija v stanovanje ni bila namenjena ohranjanju vrednosti, ampak je njegovo vrednost povečevala in ga na ta način pripravljala za oddajanje v najem ter kot taka vsebinsko presegla stroške, ki bi bili davčno obravnavani kot znižanje davčne osnove. Razen tega je bila investicija opravljena predhodno in torej stroški niso nastali v času oddajanja premoženja v najem, kar je zakonski pogoj za uveljavljanje znižanja davčne osnove. Tožnikovim pomislekom bi bilo mogoče pritrditi v primeru, če bi šlo za nujna vzdrževalna dela v trenutku, ko bi bilo stanovanje najeto. V takšnem primeru bi bilo mogoče dejanske stroške priznati tudi, če bi se za čas izvedbe del prekinilo najemno razmerje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se dohodnina od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 odmeri od davčne osnove 2 126,72 EUR po stopnji 25% v znesku 531,68 EUR ter vrne preveč plačana dohodnina v višini 299,99 EUR. Meni, da je stališče, ki ga je zavzel pritožbeni organ v svoji odločbi, napačno. Kot je navedel že v pritožbi, je bilo stanovanje, za katerega je uveljavljal dejanske stroške, preden ga je oddal v najem, nevzdrževano in v slabem stanju. Zato ga je bilo treba obnoviti. Finančni vložek je znašal okoli 25 000 EUR, vendar je priložil davčni napovedi le en račun za znesek 5 314,21 EUR, saj je že ta bistveno presegel višino najemnine, prejete v letu 2008. Stroški obnove po mnenju tožnika spadajo med stroške, ki ohranjajo uporabo vrednost stanovanja in s tem med stroške iz 77. člena ZDoh-2. Iz predloženega računa izhaja, da je šlo za obnovo vodovodne, kanalizacijske in ogrevalne inštalacije. Stare inštalacije so bile nadomeščene z novimi, ogrevanje s pečmi pa je bilo nadomeščeno z etažnim plinskim ogrevanjem. Kot stroške iz 77. člena ZDoh-2 bi bilo treba priznati vsaj stroške zamenjave vodovoda in kanalizacije ter stroške zamenjave lončenih peči za ogrevanje. Zamenjava peči bi sicer verjetno dosegla ali celo presegla vrednost plinske napeljave. Že hiter izračun pa pokaže, da seštevek stroškov za obnovo vodovodne in kanalizacijske inštalacije ter že del stroškov za obnovo ogrevanja ne presega le 40% priznanih stroškov iz 77. člena, ampak tudi celotno prejeto najemnino za stanovanje v letu 2008. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe sledi, da so razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi. Prvostopni organ namreč ne upošteva, oziroma to vsaj iz obrazložitve ni razvidno, da je tožnik v davčni napovedi za stanovanje na ... ulici uveljavljal dejanske stroške, ki jih je imel s stanovanjem, tako kot tudi niso razvidni razlogi, iz katerih se mu dejanskih stroškov ne upošteva. Z vprašanjem dejanskih stroškov se ukvarja šele pritožbeni organ, ko odloča o pritožbi, in to tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Pri tem se sklicuje na ustrezne določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračunavanje akontacije dohodnine od oddajanja premoženja v najem in v tem okviru na 77. člen, ki se nanaša na dejanske stroške vzdrževanja premoženja oziroma na pogoje, pod katerimi se ti stroški lahko uveljavljajo kot stroški, ki zmanjšujejo davčno osnovo.

Po teh določbah je mogoče uveljavljati kot dejanske stroške vzdrževanja premoženja, v konkretnem primeru stanovanja, zgolj tiste stroške, ki ohranjajo (in ne vzpostavljajo) uporabno vrednost stanovanja, če jih v času oddajanja premoženja v najem zavezanec plačuje sam, priznajo pa se ti stroški na podlagi računov. V konkretnem primeru je tožnik nesporno predložil račun. Spora tudi ni, da je tožnik plačnik računa. Vendar pa tudi ni spora o tem, da v konkretnem primeru ne gre za stroške, ki bi tožniku nastali in ki bi jih plačal v času oddajanja stanovanja v najem. Čim pa je tako, niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje zakon za uveljavljanje dejanskih stroškov, ne glede na to, da do določene mere ostaja odprto vprašanje, za kakšne stroške je šlo, oziroma ali je (tudi) stroške, ki jih je tožnik uveljavljal v konkretnem primeru (obnova inštalacij) šteti za investicijo in ne za stroške investicijskega vzdrževanja, to je za takšne stroške, ki ohranjajo uporabno vrednost stanovanja, kot trdi tožnik v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.